Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana, če v opisu dejanja v sodbenem izreku niso konkretizirani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni V.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločeno pa je bilo, da je dolžan plačati potrebne izdatke pooblaščenke mladoletnega oškodovanca. Oškodovanec je bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, to je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev zakona ni podana, zahteva pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP, ni dopusten. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik zatrjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker v ravnanju obsojenca ni zaslediti znakov kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana takrat, ko je zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona pa se lahko stori le z odločitvijo v izreku sodbe. Zatrjevana kršitev je podana, če v opisu dejanja v sodbenem izreku niso konkretizirani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja in dejanje ni opisano ter označeno tako, da opis kaznivega dejanja, ki zajema konkreten življenjski dogodek, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Zagovornik ne zatrjuje, da v opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe ni opisan kateri izmed znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ in konkretno ne navede, o čem je kršen kazenski zakon. Z navedbami v zahtevi izraža nestrinjanje z zaključki, sprejetimi v pravnomočni sodbi, da je bil mladoletni oškodovanec obsojencu zaupan v varstvo in oskrbo za čas odsotnosti otrokove matere ter s presojo, da je obsojenec zlorabil svoj položaj, ki je bil povezan z mladoletnim oškodovancem. Zagovornik tako z navedbami, da je kazenski postopek pokazal, da mu mladoletni oškodovanec ni bil zaupan ali v učenje, ali v vzgojo, ali varstvo ter oskrbo, in da obsojencu ni dokazana niti zloraba položaja, navaja le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno ugotovljena. Zagovornikove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, kar je bilo že uvodoma pojasnjeno.

8. Tudi z nadaljnjimi navedbami, da sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na indicih, ki pa niti niso tako sklenjeni med seboj, da bi lahko logično sklepali, da je obsojenec storil kaznivo dejanje ter da obrazložitev izpodbijane sodbe temelji zgolj na sklepanju, kar pa je premalo za obsodilno sodbo, zagovornik uveljavlja razloge, ki pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.