Jedro

Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe je v upravnem sporu zagotovljeno v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe. Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To pa ne pomeni, da je zoper tak sklep dovoljeno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), vloženo zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Sežana, št. 06122-3189/2009/25 z dne 14. 12. 2012, zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) in sklenilo, da na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z navedenim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 14. 12. 2012 je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je inšpekcijska odločba, št. 06122-3189/2009/09 z dne 3. 5. 2010 (s katero je bilo tožniku in še drugemu inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da morata do 31. 12. 2010 z zemljišča s parc. št. 15 in 16, obe k. o. ..., odstraniti nelegalno zgrajeno stanovanjsko hišo tlorisnih dimenzij 10,75 m x 11,20 m, ki višinsko obsega P+1, z dvokapno streho in pritličen nadstrešek tlorisnih dimenzij 4,0 m x 8,0 m z enokapno streho), postala izvršljiva dne 1. 1. 2012 (pravilno 1. 1. 2011) in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka); inšpekcijskima zavezancema določil naknadni rok (do 31. 3. 2013) za odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer bo na stroške zavezancev opravljena izvršba po pooblaščenem izvajalcu (2. točka izreka); v 3. točki izreka je navedel, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe, v 4. točki pa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-197/2010-11 006421136 z dne 10. 4. 2013, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki ga uveljavlja tožnik v tožbi, saj ima tožeča stranka sodno varstvo zoper izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe, poleg tega pa tožnik v tožbi tožbenega zahtevka ni postavil v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1. Ob tem, da tožnik v tožbi izpodbija nepravilnosti in nezakonitosti v postopku pred izdajo inšpekcijske odločbe z dne 3. 5. 2010, in ne navaja nepravilnosti, ki bi bile storjene v postopku upravne izvršbe in bi imele za posledico nepravilen ali nezakonit sklep o dovolitvi izvršbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, poleg tega pa tudi ne gre za sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. 3. Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožnih razlogov in navaja, da so v obravnavani zadevi izpolnjenji vsi pogoji za obravnavo njegove tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-23/95 z dne 16. 11. 1995. Tožbeni zahtevek ustreza zakonskim pogojem, zato je bil napačno uporabljen in tolmačen 30. člen ZUS-1. Glede na novelo ZUS-1B je jasno, da je uveljavljal odpravo izpodbijanega akta zaradi nezakonitosti. Pri tem je zadostil tudi pogojem iz tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Gre za specifičen primer, ko je predmet odprave (po drugem odstavku 2. člena ZUS-1) upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, za katerega pa glede na pravni pouk v odločbi tožene stranke, naj ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Tožbeni zahtevek se zato glasi na odpravo akta, ki je nezakonit, s čimer pa posredno napada tudi celoten upravni postopek, v katerem so mu bile kršene ustavne pravice. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti, saj ne vsebuje odločilnih razlogov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbo, s katero je tožnik hkrati uveljavljal odpravo sklepa o dovolitvi izvršbe in varstvo ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, z izpodbijanim sklepom zavrglo, saj izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločanje po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki ga je v tožbi najprej uveljavljal tožnik. Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe je v upravnem sporu namreč zagotovljeno v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen). Odločitve v obsegu takšnih ugovor je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih odločbah (I Up 532/2012, I Up 196/2010). Zato pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje, moralo odločati po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ni utemeljen, sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča pa brezpredmetno, saj se ta nanaša na vsebinsko povsem drugačno zadevo.

7. Ker je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe (v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe), torej zagotovljeno v „rednem“ upravnem sporu, in je sodišče prve stopnje tožbo tudi obravnavalo ter jo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, torej ker ni poseženo v njegove pravice, ne pa na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ker da ni sodnega varstva), tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral imeti zaradi odrečenega sodnega varstva v rednem upravnem sporu možnost za upravni spor po 4. členu ZUS-1. 8. Pouk o pravnem sredstvu je obvezna sestavina odločbe, vendar sam po sebi ne more dati ali odvzeti stranki pravice do sodnega varstva (primerjaj I Up 319/2011, I Up 373/2012, I Up 55/2013). Končna odločitev o tem, ali ima stranka zoper izpodbijani upravni akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, ni stvar upravnega organa, temveč je odvisna od presoje sodišča o tem, ali je izpodbijani upravni akt po vsebini akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, oziroma ali so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za postopek v upravnem sporu določa ZUS-1 (36. člen). Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo (npr. I Up 373/2012, I Up 55/2013 in I Up 319/2011). Ta presoja sodišča prve stopnje je bila v obravnavanem primeru opravljena in to pravilno. Dejstvo pa je, da je pravni pouk v odločbi tožene stranke napačen.

9. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni pogojev za odločanje po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, tudi niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede napačnega tolmačenja in uporabe 30. člena ZUS-1, ki v prvem odstavku določa obvezne sestavine za izpodbojno in ugotovitveno tožbo, v tretjem odstavku pa sestavine tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012). V obravnavani zadevi tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi 290. in 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je 1. točka izreka odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), postala izvršljiva in se dovoli njena izvršba. Z njo je bilo tožniku (in še drugemu inšpekcijskemu zavezancu) naloženo, da morata ustaviti nadaljnjo gradnjo tam navedenega objekta in ga do 31. 12. 2010 odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo opravljena upravna izvršba (odstranitev nelegalno zgrajenega objekta po pooblaščenem izvajalcu del) na njune stroške.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom (sklepom o dovolitvi izvršbe) ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika. Vsebinsko odločitev o njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 3. 5. 2010, s katero mu je bila naložena ustavitev gradnje, odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil izpodbijani sklep v neskladju z izvršilnim naslovom, ali da bi naloženo obveznost že izvršil. 12. Prav tako je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in na pravilni podlagi zavrglo tožbo in pravilno odločilo tudi o stroških, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).