Jedro

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o prekršku, ki jo je dopustno izpodbijati le z zahtevo za sodno varstvo po določbah ZP-1. Ugovorov, s katerimi se izpodbija izvršilni naslov, zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, v katerem se izpodbija sklep o davčni izvršbi. Drugi tožbeni ugovori pa se nanašajo na izvršilna dejanja in že zato ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče vsebinsko ni presojalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Carinski urad Murska Sobota je z izpodbijanim sklepom začel zoper tožnico davčno izvršbo dolžnega zneska stroškov postopka na podlagi odločbe št. 63000752 z dne 2. 12. 2013, ki jo je izdalo Mestno redarstvo MOL, ki s stroški izvršbe znaša 65,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri bankah in hranilnicah.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-23-306/2014-2 z dne 11. 7. 2014 v izreku izpodbijanega sklepa uradoma in skladno s podatki upravnih spisov dopolnilo številko izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi „2240-53349/2013-63000752“, v ostalem pa sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi uradoma ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožnici pojasni, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in klavzule o izvršljivosti (peti odstavek 157. člena ZDavP-2 in prvi odstavek 146. člena ZDavP-2 v zvezi s 179. členom ZUP).

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vztraja, da na dan, ko naj bi bil prekršek storjen, ni bila v Sloveniji. Dokazi o napačnem parkiranju pa ji niso bili predloženi. Iz odločbe sledi, da ji je bilo zarubljenih 65,00 EUR, kar ne drži. Iz izpisa prometa in stanja njenega računa, ki ga prilaga tožbi, je razvidno, da je bilo rubljenih 107,09 EUR, in sicer dvakrat, prvič 19. 5. 2004 in drugič 20. 5. 2014. Zato sklepa, da je prišlo do napake, kot v celotni zadevi, zato smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločitve in vračilo rubljenega zneska v skupni višini 214,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je po dopolnitvi številke izvršilnega naslova v pritožbenem postopku izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi, ter razlogi, s katerimi davčni organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore. Zato se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

7. Tožbene navedbe so vsebinsko enake pritožbenim. Kot tožnici pravilno pojasni davčni organ druge stopnje, se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o prekršku, ki jo je dopustno izpodbijati le z zahtevo za sodno varstvo po določbah ZP-1. Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Ker se drugi tožbeni ugovori nanašajo na izvršilna dejanja in že zato ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, jih sodišče vsebinsko ni presojalo.

8. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. V zadevi je odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama ni spora (59. člen ZUS-1).