Jedro

V zadevi je sporno vprašanje, ali je za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije ali nemško sodišče. Slovenija in Nemčija sta članici Evropske unije, zato je treba za presojo tega vprašanja uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Opravljena pravdna dejanja se razveljavijo in se tožba zavrže. Tožeča stranka B. Z. je dolžan povrniti toženi stranki A. D. B. pravdne stroške v znesku 327,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila." Tožeča stranka B. Z. je dolžan povrniti toženi stranki A. D. B. stroške pritožbenega postopka v znesku 140,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se razveljavijo opravljena pravdna dejanja in tožba zavrže, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje uvodoma pravilno ugotovi, da gre za spor z mednarodnim elementom in da spor izvira iz pogodbe o zastopanju, nato pa navaja, da gre za izpolnitev denarne obveznosti v kraju tožeče stranke, kar pa ne drži. Tožnik se sklicuje na pogodbo - pooblastilo nemški odvetnici. Predmet te pogodbe naj bi bilo uveljavljanje odškodninskega zahtevka v Nemčiji pri nemški zavarovalnici zaradi prometne nesreče, ki se je prav tako pripetila v Nemčiji. Pooblastilno razmerje je bilo sklenjeno po nemškem pravu. V tej zadevi ne gre za pogodbeno razmerje, ki bi se nanašalo na denarno obveznost, temveč naj bi bile predmet izpolnitve pogodbe odvetniške storitve nemške odvetnice v Nemčiji. Vtoževana odškodnina ni denarna terjatev, ki bi šla tožniku neodvisno od pogodbe o zastopanju, ampak bo odvisna od obstoja pogodbe o zastopanju, od dejstva, ali je tožeči stranki nastala škoda iz pogodbe o zastopanju (če je bila ta sploh sklenjena med pravdnima strankama) in ali je za morebitno škodo odgovorna toženka. Vse to bo treba presojati z vidika pogodbenih in zakonskih določil pogodbe o zastopanju. Predmet tega spora ni obveznost, ki bi jo bilo treba izpolniti v Sloveniji, zato v tem primeru ni podana pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Podrejeno še navaja, da bi se moralo v zadevi uporabiti nemško pravo, ker je bila odškodnina izplačana v Münchnu, zato je v soglasju pogodbenih strank tudi kraj izpolnitve denarnih obveznosti v Nemčiji. Tudi zato ni podana pristojnost sodišča v Sloveniji.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi je sporno vprašanje, ali je za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije ali nemško sodišče. Slovenija in Nemčija sta članici Evropske unije, zato je treba za presojo tega vprašanja uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba). Praviloma so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice (2. člen Uredbe), pred sodišči druge države članice pa so te osebe lahko tožene samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 II. poglavja Uredbe: Pristojnost (3. člen Uredbe).

V obravnavani zadevi gre po tožbenih trditvah za spor, ki se nanaša na mandatno pogodbo med toženko kot odvetnico in tožnikom kot njenim klientom. Tožnikov zahtevek se navezuje na škodo na osebnem vozilu, ki je bilo poškodovano v prometni nesreči, ki se je pripetila 12.12.2003 v Nemčiji. Tožnik trdi, da je utrpel materialno škodo zaradi toženkine strokovne napake pri njegovem zastopanju v odškodninski zadevi zoper odgovorno zavarovalnico DVB W. iz Hamburga, in sicer naj bi bil tožnik oškodovan za delno izplačilo materialne škode in za stroške zastopanja. Glede na to gre za spor iz pogodbenega razmerja, pri čemer spada mandatna pogodba med pogodbe o storitvah.

V tovrstnih primerih gre za vprašanje sodne pristojnosti v drugi državi članici po kraju izpolnitve obveznosti. Navedena Uredba določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti (1.a točka 5. člena), pri čemer pa je za namene te Uredbe in razen, če ni drugače dogovorjeno (med pravdnima strankama ni bilo nobenega dogovora v tem pogledu), kraj izpolnitve zadevne obveznosti v primeru opravljanja storitev tisti kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene (1.b točka 5. člena Uredbe).

V obravnavanem primeru je toženka kot odvetnica s stalnim prebivališčem v Nemčiji (v Münchnu ima sedež svoje odvetniške pisarne) opravljala odvetniške storitve v Nemčiji, saj je šlo za uveljavljanje odškodnine v postopku zoper nemško zavarovalnico iz Hamburga. To pa pomeni, da je treba kot kraj izpolnitve toženkine obveznosti po 1.b točki 5. člena Uredbe šteti kraj v Nemčiji, ne pa v Sloveniji, in nadalje, da sodišče Republike Slovenije zato ne more biti pristojno za odločanje v tej zadevi (temveč je lahko pristojno le sodišče v Nemčiji).

Glede na povedano je bilo potrebno ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke ter izpodbijani sklep spremeniti (3. točka 365. člena ZPP), in sicer tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, to pa na podlagi 3. odstavka 18. člena ZPP.

Sprememba izpodbijanega sklepa je narekovala tudi prisojo pravdnih stroškov tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje v breme tožeče stranke (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v sporu ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki tudi potrebne pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz priznanih posamičnih postavk specificiranega stroškovnika tožene stranke v odgovoru na tožbo. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški so odmerjeni na enak način kot stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, po višini pa so razvidni iz priznanih posamičnih postavk specificiranega stroškovnika tožene stranke v pritožbi. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati od stroškov pritožbenega postopka tudi zakonske zamudne obresti.