Jedro

Senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, katere dokazne predloge bo izvedlo. Razlog, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo oz. je dokazne predloge (zaslišanje strank) zavrnilo, je navedlo v izpodbijani sodbi, in sicer da je vsa odločilna dejstva ugotovilo na podlagi navedb in listin. S tem je svojo odločitev utemeljilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odpravnino v višini 1.903,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2017 do plačila in pravdne stroške v višini 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo predlaganega zaslišanja toženke. V izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, kar toženki onemogoča argumentirano izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je toženka grajala na naroku za glavno obravnavo. Zaradi te kršitve je dejansko stanje nepopolno in nepravilno, z izpovedjo toženke bi se potrdile njene navedbe, pa tudi bi se na tak način ugotovila artikulacija tožbenega zahtevka. Posledično je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na zmotno pravno podlago. Odločitev o pravdnih stroških je zaradi zmotne odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine napačna. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tožbeni zahtevek zavrne in ji prisodi pravdne stroške v celoti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kot tudi ne uveljavljane kršitve, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženke in tega z ničemer ni utemeljilo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 21. 11. 2018 sprejelo sklep, katere dokazne predloge bo izvedlo (prebralo je listine A1-A2 in C1-C2). Razlog, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo oz. je dokazne predloge (zaslišanje strank) zavrnilo, je navedlo v izpodbijani sodbi, in sicer da je vsa odločilna dejstva ugotovilo na podlagi navedb in listin. S tem je svojo odločitev utemeljilo, pritožbeno sodišče pa k razlogom za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje strank dodaja, da je bilo med pravdnima stranka sporno dejstvo trajanja zaposlitve tožnika (odgovor na tožbo z dne 6. 7. 2017) in pa višina odpravnine, ki jo vtožuje, za ta dejstva pa izvedba dokaza z zaslišanjem strank ni primerna oziroma potrebna, če stranke podatkom iz listin ne nasprotujejo. Delovna doba, ki jo delavec dopolni pri delodajalcu, je razvidna iz evidenc – konkretno iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kamor je sodišče prve stopnje po predlogu tožnika vpogledalo in napravilo izpis (C1). Glede višine odpravnine, ki jo je tožniku prisodilo, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz podatkov o mesečni plači, ki jo je prejel oz. bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek 108. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), višino plače pa je ugotovilo iz predloženih plačilnih list (A1).

6. Toženka v pritožbi konkretizirano ne navede, katera pravno relevantna dejstva bi sodišče prve stopnje (drugače/pravilno) ugotovilo, če bi izvedlo predlagan dokaz z zaslišanjem strank. Ne konkretizira, katere njene navedbe, ki bi bile bistvene, bi se z izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank potrdile (toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba nesklepčna in da tožnik ni dokazal trajanja zaposlitve pri njej). Prav tako v pritožbi toženka konkretizirano ne ugovarja, v čem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in kako je zmotno uporabilo materialno pravo. Njen nekonkretiziran ugovor je tudi neutemeljen, sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno, pravilno je za odločitev upoštevalo 108. člen ZDR-1, ki ureja pravico do odpravnine.

7. Nejasna je pritožbena navedba, kako bi se z izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ugotovila artikulacija tožbenega zahtevka. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo odpravnine v določeni višini, pri čemer je v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo navedel vsa odločilna dejstva, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo – način prenehanja delovnega razmerja, trajanje zaposlitve pri toženki in višino mesečne plače, ki jo je prejel oz. bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (listine) ugotovilo, da njegove navedbe držijo in je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo v celoti.

8. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člen ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.