Jedro

Tožeča stranka, ki nosi dokazno breme ne samo za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje škode in njenega obsega. Brez medicinske dokumentacije in strokovne medicinske ekspertize sodišče, ki ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ne more presoditi o obsegu prizadejane škode in s tem o višini odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti toženi stranki na plačilo odškodnine v znesku 1.200.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na očitek, da tožnica ni postopala v skladu z določbo 168. člena ZPP, revizija pojasnjuje, da je tožnica vložila prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, ki pa zanjo ni bila ugodno rešena. Tako se je zgodilo, da je v tej zadevi presodila "finančna situacija". Tožnica se ne strinja z mnenjem izvedenca prometne stroke in z ugotovitvijo o lastni 80 % odgovornosti za nastalo ji škodo, zaradi česar bi bila pripravljena založiti predujem za stroške izvedenca medicinske stroke, če bi sodišče o razmejitvi odgovornosti za nastalo škodo postavilo drugega prometnega izvedenca. V tem okviru revizija graja razloge izpodbijane sodbe, ki po njenem mnenju ni ocenila vseh dokazov, ki so bili izvedeni, posebej izpovedbe priče S. G. Ne sprejema ugotovitve, da je zavarovanec tožene stranke pred trčenjem v tožnico vozil le s hitrostjo 20 km/h. Ker se je nesreča pripetila ob 06:40, torej tedaj, ko je na cestišču mogoče pričakovati tudi pešce, je odgovornost zavarovanca tožene stranke toliko večja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek temelji na trditvi, da je zavarovanec tožene stranke dne 18.10.1990 tožnici zaradi nepravilne vožnje z osebnim avtomobilom ob trčenju povzročil škodo, za katero odgovarja tožena stranka.

Vendar pa je o takem tožbenem zahtevku mogoče pravno presojati le, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, torej tudi obstoj škode. V tem primeru je nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke dokazano ne glede na delež njegove odgovornosti, oziroma zmanjšanje tega deleža zaradi soprispevka tožnice, dokazana je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode. Dokazano je tudi, da je tožnici škoda nastala, saj je to dejstvo tožena stranka priznala, ko je dne 24.6.1991 izplačala tožnici 27.000,00 SIT odškodnine. Vendar pa tožbena trditvena podlaga meri na ugotovitev večjega obsega škode, kot ji ga je z navedenim izplačilom tožena stranka priznala. Tožnica torej zatrjuje, da je njena škoda večja, da torej obseg (višina) škode ni v skladu z njeno ocenitvijo ob izplačilu odškodnine v letu 1991. V navedenem okviru pa je glede na trditveno podlago v tožbi tožeča stranka tista, ki mora dokazati večji obseg škode, kakor pa je bil priznan z navedenim izplačilom. Tožena stranka namreč odklanja svojo odgovornost za nastalo škodo.

Podatki spisa dokazujejo pravilnost stališča, izraženega v razlogih izpodbijane sodbe, da tožeča stranka, ki nosi dokazno breme ne samo za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje škode in njenega obsega, ni predložila dokazov o obsegu nastale škode kot pomembnem dejstvu za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi posledic prometne nesreče na zdravju in življenjski aktivnosti, ni mogoče odločiti brez ustrezne medicinske dokumentacije in strokovne ekspertize izvedenca medicinske stroke. Določba 216. člena ZPP v tem primeru ni uporabljiva: tožničino škodo in njen obseg bi bilo namreč mogoče ugotoviti le, če bi tožeča stranka, ki v tej smeri nosi dokazno breme, z založitvijo primernega denarnega zneska za delo izvedenca, omogočila izdajo strokovnega medicinskega mnenja o telesnih poškodbah, ki jih je utrpela, o trajanju in jakosti fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, o eventualnem strahu, skaženosti, ali o duševnih bolečinah ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Brez medicinske dokumentacije in strokovne medicinske ekspertize sodišče, ki ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ne more presoditi o obsegu prizadejane škode in s tem o višini odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. V reviziji tožeča stranka graja stališče, sprejeto v izpodbijani sodbi glede določbe 168. člena ZPP, vendar revizijske razlage ni mogoče sprejeti. Po eni strani namreč revident zatrjuje tožničino nesposobnost, da bi - zaradi socialne stiske - lahko založila denar za delo izvedenca, po drugi strani pa postavlja trditev, da bi ta denar lahko založila (s posojilom), če bi sodišče postavilo novega izvedenca prometne stroke. Tako revizijsko stališče ni jasno in ga ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa še dodatno potrjuje razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da bi se tožeča stranka med postopkom lahko poslužila določbe 168. člena ZPP o oprostitvi plačila pravdnih stroškov, pa tega ni storila.

Prošnja za oprostitev plačila sodnih taks namreč še ne pomeni prošnje za oprostitev plačila stroškov postopka po določbi 168. člena ZPP.

Tožeča stranka ni dokazala obsega nastale škode, zaradi česar ni bilo mogoče odločati o tem, ali je bila s plačilom odškodnine v letu 1991 izplačana celotna odškodnina, ali ne. Ob takem stanju pa je pravno nepotrebna razprava o tem, koliko je za nastalo škodo odgovorna tožeča stranka sama in koliko zavarovanec tožene stranke. Očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ne drži. Ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.