Jedro

Organ, ki naleti na vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, sme vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 147. člena ZUP). S tem so dana zakonska pooblastila upravnemu organu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne ... . V izreku prvostopnega sklepa je bilo pod točko 1. odločeno, da se prekine postopek (uveden na zahtevo tožnika) za izdajo odločbe o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za razširitev opravljanja dejavnosti v fizično ločenem prostoru za nudenje gostinske dejavnosti na gostinskem vrtu do rešitve predhodnega vprašanja, ki se nanaša na vprašanje pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču k poslovno stanovanjskemu objektu na zemljišču parc. Št ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., k.o. ... in izključne pravice uporabe zemljišča, potrebnega za gostinski vrt v izmeri 22,50 m2 pred tožnikovim gostinskim lokalom na naslovu Ulica D, A. Pod točko 2. je bilo tožniku naloženo, da v roku 30-ih dni po dokončnosti sklepa upravnemu organu dostavi dokazilo, da je pri pristojnem sodišču vložil zahtevek za rešitev predhodnega vprašanja. Pod točko 3. izreka sklepa je bilo odločeno, da bo upravni organ štel, da je tožnik umaknil zahtevek, če v predpisanem roku ne bo predložil zahtevanega dokazila, in pod točko 4., da bo organ postopek nadaljeval, ko bo sodba o predhodnem vprašanju pravnomočna, če bo tožnik v predpisanem roku dostavil dokazilo. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da se gostinski lokal "EEE" nahaja v poslovno-stanovanjskem objektu na Ulici D v A. Ta objekt je po lokacijskem dovoljenju Občine Ljubljana B, Občinskega sekretariata za urbanizem in varstvo okolja, št. ... z dne ... do podaljšane III. faze gradilo podjetje FFF. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano na podlagi lokacijske dokumentacije, št. LD ... z dne ..., v kateri funkcionalno zemljišče objekta in pošte predstavljajo parcele: ..., ..., ..., ...., ..., ... in ..., vse k.o. .... Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik postal lastnik poslovnega lokala na podlagi kupne pogodbe, št. ... z dne ...., sklenjene z FFF, gradbenim podjetjem A. Iz 1. odst. 2. člena te pogodbe je razvidno, da je tožnik kupil lokal v pritličju objekta v velikosti cca 40,00 m2, garažo št. G-2 v velikosti 15,35 m2 in v sklopu garaže shrambo št. S-2 v velikosti 8,38 m2. V 5. odst. istega člena je navedeno, da vsakemu lokalu pripada pravica souporabe skupnih prostorov in naprav, ki služijo objektu kot celoti, pa tudi pravica souporabe zemljišča, na katerem stoji objekt, kakor tudi souporaba zemljišča, ki temu objektu služi za normalno rabo, razen javnih parkirnih prostorov in drugih javnih površin v sklopu poslovno-stanovanjskega objekta. Nadalje tožena stranka navaja, da sta tožnik in prodajalec - investitor dne 1. 4. 1998 sklenila aneks št. 1 h kupni pogodbi št. ..., v katerem sta soglasno ugotovila, da predstavljajo skladno s sklenjeno pogodbo funkcionalno zemljišče objekta parcele št. ..., ...,..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. ..., bistveno odstopanje od prvotne pogodbe pa predstavlja določba 3. člena, ki navaja: stranke tega aneksa soglašajo, da ima kupec izključno pravico uporabe dela funkcionalnega zemljišča tega objekta, ki leži neposredno pred njegovim lokalom, in sicer za potrebe opravljanja svoje registrirane dejavnosti. Tožena stranka ugotavlja, da v času sklenitve aneksa tožnik v predmetnem lokalu ni imel dovoljenja za opravljanje kakršnekoli dejavnosti, saj je odločbo o izpolnjevanju pogojev za točenje pijač in napitkov pridobil šele 4. 1. 1999; da v aneksu ni definiran obseg pravice (za kakšno površino gre), da ni definirano, na katere parcele ali dele parcel se ta pravica nanaša, glede na dejstvo, da funkcionalno zemljišče objekta tvori 7 parcel, niti ni definirana odplačnost oziroma neodplačnost povečanja pravic iz osnovne pogodbe. Tožena stranka se sklicuje na določbo 3. odst. 12. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/1991, 9/94 - odločba US, 21/94, 22/94 - odločba US, 23/96, 24/96 - odločba US, 1/2000, 1/2000 - odločba US, 22/2000 - ZJS), ki določa, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastninski delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. Stanovanjski zakon dopušča možnost spremembe solastniških deležev, ki se skladno z določbami 13., 14., in 15. člena SZ izvedejo na zahtevo lastnika, če je to glede na njegov solastniški delež, razporeditev, funkcionalno zasnovo, tehnično izvedljivost in dostopnost mogoče. Če vsi solastniki soglašajo, se o spremembi solastniškega deleža sklene pisna pogodba, če do pogodbe ne pride, odloči o zahtevi za spremembo sodišče v nepravdnem postopku. Tožena stranka meni, da predstavlja aneks št. 2 h kupni pogodbi z dne ... (ki je po vsebini identičen aneksu št. 1 z dodano izmero zemljišča 22,50 m2), ki ga je tožnik sklenil z FFF, gradbenim podjetjem A, grobo kršitev določb SZ in poseg v pridobljene pravice ostalih stanovalcev - solastnikov. Tožena stranka poudarja, da lahko prvostopni organ v skladu z določilom 1. odst. 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) ob pogojih iz tega zakona sam obravnava predhodno vprašanje ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Ker se gostinski lokal, pred katerim naj bi se opravljala dejavnost na gostinskem vrtu, nahaja v večstanovanjskem bloku, in ker je tožnik predložil pogojno pozitivno urbanistično mnenje k začasni ureditvi gostinskega vrta na parc. št. ... in ..., k.o. ..., je upravni organ v smislu razjasnitve vprašanja izključne pravice uporabe navedenih dveh parcel, ki po lokacijski dokumentaciji spadata v sklop skupnega funkcionalnega zemljišča, dne 26. 1. 2001 izvedel ustno obravnavo. Ker na ustni obravnavi soglasje med strankami ni bilo doseženo, je bil postopek prekinjen s sklepom št. ....

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb ZUP in določb materialnega prava ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da je upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje, še posebej ob dejstvu, da je tožeča stranka s pridobitnim naslovom izkazala izključno uporabo zemljišča, ki ga je kupila na podlagi dodatka h kupoprodajni pogodbi, ki je bila sklenjena v namen pridobitve lastninske pravice tudi na lokalu. Za izključno uporabo je tožeča stranka plačala kupnino za gostinski lokal kot tudi za uporabo prostora pred njim. V ta namen je tožeča stranka s prodajalcem sklenila dodatek, v katerem je določena izključna uporaba funkcionalnega zemljišča za potrebe opravljanja registrirane dejavnost. Tožeča stranka meni, da je na podlagi dodatkov k pogodbi jasno razvidno, da je predmet nakupa po kupoprodajni pogodbi in dodatku določen in da je tožena stranka v upravnem postopku zadostno izkazala pravico razpolaganja s prostorom pred lokalom, tako da zadeve po načelu reševanja predhodnega vprašanja ni mogoče obravnavati. Glede spremembe solastniškega deleža, kot ga skuša ponazoriti tožena stranka na podlagi določb SZ, tožeča stranka navaja, da nje ne zadevajo, saj bo moral ta vprašanja s solastniki urediti investitor, ki je tožeči stranki podelil pravice kot izhajajo iz zasebnih listin. Tožeči stranki ni znano, s kakšno pravico upravni organ zavzema stališče o sklenjenih zasebnih listinah in ugotavlja, kakšno kršitev pomenijo le-te. Tožeča stranka meni, da upravni organ ni dejansko in stvarno pristojen za ugotavljanje kršitev pogodbenih razmerij, poleg tega ne gre za poseg v lastninsko pravico tretjih, temveč za realizacijo poslovnega dogovora med prodajalcem in tožnikom, tako da ni mogoče govoriti o posegu v pravice stanovalcev in solastnikov. Upravni organ bi moral listinam, ki jih je predložila tožeča stranka, pokloniti vero in kolikor bi bilo to potrebno na uveljavljanje pravic pred pristojnim sodiščem napotiti tretje osebe. Tožeči stranki pa se tudi zastavlja vprašanje, ali so stranke, ki so sodelovale v postopku, lahko stranke, saj za uporabo lokala in vrta pred njim tožeča stranka razpolaga z uporabnim dovoljenjem za lokal, iz gradbenega dovoljenja in njegovega projektnega in tehničnega dela pa jasno izhaja, da je dovoljenje dano tudi za vrt, na katerem bo tožeča stranka opravljala svojo dejavnost. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 23. 10. 2000 pri Upravni enoti A, Izpostava B, podal vlogo za izdajo dovoljenja za razširitev opravljanja gostinske dejavnosti na gostinskem vrtu pred njegovim lokalom. Kot dokaz o razpolaganju z zemljiščem pred lokalom je tožnik vlogi priložil aneks št. 2 h kupni pogodbi št. ..., ki ga je dne 2. 7. 1999 sklenil z FFF, gradbenim podjetjem A, d.d.. Z njim sta se pogodbeni stranki sporazumeli, da ima tožnik izključno pravico uporabe dela funkcionalnega zemljišča poslovno-stanovanjskega objekta na Ulici D v A v izmeri 22,50 m2, ki leži neposredno pred tožnikovim lokalom, in sicer za potrebe opravljanja svoje registrirane dejavnosti. Prvostopni organ je v upravnem postopku dne 26. 1. 2001 izvedel ustno obravnavo, katere sta se udeležila tudi predstavnika upravnega odbora skupnosti stanovalcev Ulice D, A, in navedla, da gradbeno podjetje ne more razpolagati s stavbo in zemljiščem, ki je že prodano, lahko pa razpolaga s stanovanji, ki še niso prodana, ter da je potrebno soglasje vseh solastnikov za razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem.

Bistveno za razrešitev tega upravnega spora je vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke, da je potrebno pred presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti na gostinskem vrtu, rešiti vprašanje izključne pravice uporabe na zemljišču pred gostinskim lokalom. Med strankama ni sporno, da ima obravnavano zemljišče status funkcionalnega zemljišča k poslovno-stanovanjskemu objektu na Ulici D, sporna pa je pravica uporabe na tem funkcionalnem zemljišču. Tudi po mnenju sodišča je odločitev o upravičenosti razpolaganja z obravnavanim zemljiščem (oziroma njegove uporabe) predhodnega značaja, saj je od vsebine te odločitve odvisno ugotavljanje ostalih, z Zakonom o gostinstvu (ZGos, Uradni list RS, št. 1/95, 40/99) predpisanih pogojev. Sodišče meni, da je odločitev tožene stranke v zvezi s prekinitvijo postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja zakonita. Po 1. odst. 147. člena ZUP sme organ, ki v teku postopka naleti na takšno vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. S tem so dana zakonska pooblastila upravnemu organu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja. Navedbam tožeče stranke, da je v zadostni meri izkazala pravico razpolaganja na zemljišču pred lokalom s predložitvijo aneksa h kupni pogodbi, pa ni najti opore v predloženih listinskih dokazih. Aneks št. 2 h kupni pogodbi z dne 2. 7. 1999, na katerega se tožnik sklicuje, ne more predstavljati pravnega naslova za pridobitev izključne pravice uporabe. Po določbi 3. odst. 12. člena SZ je funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. V skladu z navedeno določbo je mogoče pravico uporabe dela funkcionalnega zemljišča pridobiti na temelju sporazuma z etažnimi lastniki, česar tožnik sploh ne zatrjuje. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ tožeči stranki v skladu z 2. odst. 151. člena ZUP pravilno naložil, naj pri pristojnem organu začne postopek za rešitev predhodnega vprašanja, ji določil rok, v katerem mora organu o tem predložiti dokazilo, in jo opozoril na pravne posledice, če tega ne bi storila, zato ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi moral upravni organ na pot pravde napotiti tretje osebe. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je bilo potrebno tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).