Jedro

Ker tožnica, na zahtevo katere je bil uveden postopek, ni založila predujma za predlagani dokaz z izvedencem, drugih dokazov pa ni predlagala, ni bilo podlage, da bi se v interesu otroka nadaljeval postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom Centra za socialno delo Trbovlje št. ... z dne 17.10.1995 je bil ustavljen postopek o začasni prekinitvi stikov mld. M.B. z očetom D.B., ker tožnica, na zahtevo katere je bil uveden postopek, v danem roku ni založila določenega zneska za stroške predlaganih izvedencev. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo. V obrazložitvi navaja, da v primeru, če stranka ne založi določenega zneska za stroške izvedenca, lahko organ postopek ustavi (116. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, dalje: ZUP). Organ prve stopnje ni bil dolžan predhodno ugotavljati, ali je tožnica zmožna plačati stroške izvedenca, saj se to ugotavlja šele na predlog stranke na podlagi potrdila o premoženjskem stanju, takšen predlog pa ni bil vložen. Organ prve stopnje res ni izdal pismenega sklepa o plačilu predujma za stroške izvedenca in o imenovanju izvedenca, vendar ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev. Stranko je sicer potrebno zaslišati o tem, kdo naj bo izvedenec, vendar to ne pomeni, da je to nujno v vsakem primeru (3. odstavek 185. člena ZUP).

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog kršitve pravil postopka in navaja, da akontacije za plačilo stroškov izvedenca ni mogla nakazati, ker ni imela dovolj sredstev. Pričakovala je, da bo v skladu s pravili ZUP izdan pismeni sklep o plačilu akontacije, zoper katerega bo imela pravico do pritožbe, kjer bi uveljavljala oprostitev plačila stroškov. Pred sprejetjem sklepa o določitvi akontacije za stroške izvedenca bi organ moral ugotoviti premoženjske razmere tožnice in zaslišati tožnico, kdo naj bo izvedenec. Ker gre za koristi otroka, bi organ moral postaviti izvedenca po uradni dolžnosti in ga tudi plačati (185. člen ZUP). Sklep o ustavitvi postopka je tudi preuranjen, saj bi o zadevi lahko bilo odločeno, čeprav ni bilo pridobljeno mnenje izvedenca. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči meritorno o zadevi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Prizadeta stranka D.B. v odgovoru na tožbo poudarja, da ne razume, da mati iz golega maščevanja lahko več let preprečuje stike z mld.

hčerko. Čeprav ima mati prijavljeno stalno prebivališče v Trbovljah, hčerka osnovne šole ne obiskuje v Trbovljah in tudi na cesti je ni videti. Smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil postopek uveden na tožničino zahtevo. Neizpodbijana je tudi ugotovitev, da je na podlagi tožničinega dokaznega predloga bil na ustni obravnavi sprejet sklep, da se izvede dokaz z izvedencema psihološke in pedopsihiatrične stroke. Zato je organ prve stopnje utemeljeno določil, da tožnica založi za stroške izvedencev določeni znesek (116. člen ZUP). Res je sicer, da organ to določi s sklepom, ki v obravnavani zadevi ni bil izdan. Toda tožnica ne zatrjuje, da ne bi bila seznanjena s tem, da je v določenem roku dolžna založiti akontacijo za stroške predlaganih izvedencev, niti ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje, da tega ni storila. Tožnica je torej bila seznanjena z naloženo obveznostjo in tako tožena stranka pravilno zaključuje, da ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev. Proti takšnemu sklepu namreč ni dovoljena posebna pritožba (116. in 1. odstavek 222. člena ZUP). Zato je zmotno tožničino stališče, da bi s pritožbo proti sklepu lahko uveljavljala oprostitev plačila stroškov. Tožnico zastopa prava vešča oseba, kateri je gotovo poznano, da o oprostitvi plačila stroškov postopka odloča organ na prvi stopnji na predlog stranke na podlagi potrdila o njenem premoženjskem stanju in ne po uradni dolžnosti (120. člen ZUP). Do izbire izvedenca pa sploh ni prišlo, zato opustitev zaslišanja tožnice o tem na odločitev prav tako ni mogla vplivati, kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka. Ker je bil postopek uveden na tožničino zahtevo, je bila tudi ona dolžna predlagati dokaze za svoj zahtevek oziroma predlog. Tožnica ne zatrjuje, da bi poleg zaslišanja izvedencev predlagala še kakšne druge dokaze, in tudi ni sporno, da zahtevane akontacije za stroške izvedencev ni založila. Zato Center za socialno delo ni imel nobene podlage, da bi v interesu otroka nadaljeval postopek (116. člen ZUP).

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen Zakona o upravnih sporih, dalje: ZUS/77).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Cit. določbe ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).