Jedro

Dejstvo, da posamezne listine v spisu niso prevedene, še ne pomeni kršitve pravice do uporabe svojega jezika v postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 8794/2009, I Kpd 1126/2009 z dne 26.11.2009 zoper osumljenega G.O., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika s sklepom Ks 819/2009, (I Ks 8794/2009) z dne 1.12.2009 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 3.12.2009, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da osumljenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, da dokazi, na katere se sodišče sklicuje pri obrazložitvi utemeljenega suma, niso nezakoniti in da je sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se o njem ni izjavil, zagovornik pa je v podani izjavi izrazil nestrinjanje s presojo vrhovne državne tožilke in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa kršitev zakona po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. To pomeni, da mora vložnik zahteve zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti in s tem konkretizirati v tolikšni meri, da jih je mogoče preizkusiti. Vložnik v zahtevi izrecno uveljavlja bistveno kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. in 29. člena Ustave RS, teh kršitev pa v nadaljevanju zahteve ne konkretizira. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka omejena na čas glavne obravnave in na zahtevo obdolženca po tolmaču, ki ga sodišče ni priskrbelo, zato v tej fazi postopka ne more biti podana. Pritrditi gre sicer zagovorniku, da ima obdolženec pravico spremljati potek postopka v slovenskem jeziku (8. člen ZKP), vendar pa dejstvo, da posamezne listine v spisu niso prevedene, ne pomeni kršitve pravice do uporabe svojega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini. Utegnilo bi se postaviti vprašanje dokazne vrednosti neprevedenih listin in možnosti učinkovite obrambe, vendar ostajajo trditve zahteve, da se v sodnem spisu nahajajo neprevedene listine v tujem jeziku, katere je sodišče prebralo na pripornem naroku dne 26.11.2009 in na katere je v odločilnem oprlo izpodbijani sklep, na ravni splošnega zatrjevanja. Zahteva ne pove, katere listine niso bile prevedene v slovenski jezik, katera dejstva je sodišče utemeljevalo na njihovi podlagi, kot tudi ne, kako naj bi nakazana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe, zato njene utemeljenosti ni mogoče presoditi. Sicer pa je izvenobravnavni senat na tretji in četrti strani izpodbijanega sklepa argumentirano zavrnil očitek enake kršitve, kot jo uveljavlja vložnik v zahtevi, Vrhovno sodišče pa se s tam navedenimi razlogi v bistveni vsebini strinja.

6. Ne gre pritrditi zagovorniku, da izvenobravnavni senat ni obrazložil, katere so druge listine, ki so v slovenskem jeziku in utemeljujejo sum storitve očitanega kaznivega dejanja. Izvenobravnavni senat je v prvem odstavku na tretji strani izpodbijanega sklepa navedel vse dokaze, na podlagi katerih je zaključil, da obstoji utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, v četrtem odstavku na isti strani pa se je pri utemeljevanju ugotovitve, da temelji utemeljen sum na številnih dokazih, skliceval na tretjo in četrto stran izpodbijanega sklepa preiskovalnega sodnika, kjer so navedeni isti dokazi.

7. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da se je senat obrazloženo opredelil do vseh relevantnih pritožbenih navedb, pri čemer pritrjuje zaključkom senata o pavšalnosti pritožbenih navedb o tem, da sodišče ni moglo sklepati, ali so dokazi, ki utemeljujejo sum, pridobljeni v skladu z določbami Ustave RS in ZKP in ali je navedba Z.W. v skladu z zagovorom obdolženega D.W., ker ne more poslovati v tujem jeziku. Enako velja glede pritožbene navedbe, da zaradi tega, ker so listine v tujem jeziku, ni preverljivega podatka, da je šlo za prepovedano drogo.

8. Nekonkretizirane so trditve zahteve, da je zaključek senata o osumljenčevem poskusu izogniti se morebitni kontroli prisluhov v nasprotju z listinami v spisu in da so razlogi o tem v medsebojnem nasprotju. Zato tudi teh navedb v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP ni bilo mogoče presoditi.

9. Navedbe zahteve, da je zaključek senata, da se je osumljeni poskušal izogniti morebitni kontroli prisluhov zmoten in da se senat na peti strani sklepa zapleta v ugotavljanje dejanskega stanja, ki je zmotno in brez podlage v listinah spisa, kažejo na nestrinjanje vlagatelja z dokazno oceno izvenobravnavnega senata v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in po vsebini pomenijo izpodbijanje v pravnomočnem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

10. Ne gre pritrditi vložniku zahteve, da temelji zaključek sodišča o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti zgolj na teži očitanega dejanja, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je dežurni preiskovalni sodnik pri ugotavljanju obstoja realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, upošteval tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Med prvimi je izpostavil dejstvo, da se obdolžencu očita, da je imel poglavitno vlogo v hudodelski združbi, ki naj bi zaradi prodaje prenašala kar 291 kg prepovedane droge konoplje, kar predstavlja veliko škodo za zdravje potencialnih oškodovancev. Od subjektivnih okoliščin pa je preiskovalni sodnik izpostavil obdolženčevo slabo finančno stanje, predvsem pa dejstvo, da je obdolženec po do sedaj zbranih podatkih izrabil svojo dejavnost opravljanja prevozov s tovornimi vozili za prevoz prepovedane droge. Na podlagi navedenih okoliščin je povsem utemeljeno sklepal, da je v tem trenutku podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja in da skrb za dva otroka in za delovanje podjetja ne moreta spremeniti takšnega zaključka, še zlasti upoštevaje, da lahko za otroke skrbi njegova žena, ki je zaposlena.

11. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da je izvenobravnavni senat na šesti strani izpodbijanega sklepa potrdil odreditev pripora kot edinega primernega ukrepa zgolj na podlagi teže očitanega dejanja, saj je senat poleg slednje upošteval tudi stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja. Že preiskovalni sodnik pa je razumno pojasnil, da bi imel obdolženec v morebitnem hišnem priporu v vsakem trenutku možnost priti do telefona, preko katerega naj bi v pretežni meri izvrševal očitano mu kaznivo dejanje, zaradi česar kateri drug ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ne bi dosegel želenega namena. Ob navedenem Vrhovno sodišče zaključuje, da očitana kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP ni podana, izpodbijana sklepa pa imata tudi razloge o tem, da ponovitvene nevarnosti ni moč odvrniti z milejšim ukrepom.

12. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.