Jedro

Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2013 in delno tudi odločbo št. ... z dne 19. 11. 2012 v 2. točki izreka. Sodišče je odločilo, da višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 znaša 217,62 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle in še neizplačane zneske Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 v višini 1.026,36 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ter nadalje, da je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 375,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da po stališču prvostopenjskega sodišča Zakon o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami) ne vsebuje datuma, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice oz. za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije in dodatkov k tej štipendiji. Po mnenju sodišča tudi 44. člen ZŠtip tega datuma ne določa, določa le obdobje priznanja pravice, ne pa roka za izpolnjevanje pogojev za priznanje pravic. Takšno stališče pa je zmotno. O dodelitvi Zoisove štipendije se v skladu s 44. členom ZŠtip vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi 1. odstavka 45. člena ZŠtip lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/08 in 45/09) vsako leto najkasneje do konca junija objavi javni poziv za dodelitev sredstev za Zoisove štipendije novim kandidatom ter štipendistom, ki štipendijo že prejemajo, da sporočijo potrebne podatke oz. predložijo dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oz. študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oz. študijsko leto ne more pridobiti. Tako se Zoisova štipendija dodeli za dijake od 1. septembra dalje in za študente od 1. oktobra dalje. Ker se o Zoisovih štipendijah odloči od prvega dne šolskega oz. študijskega leta, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Na ta dan mora vlagatelj izpolnjevati splošne pogoje iz 9. člena ZŠtip, ki morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja štipendije. Na podlagi 3. člena ZŠtip je štipendija ena od štipendij po tem zakonu s pripadajočimi dodatki, kar pomeni, da je dodatek del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločati in ga tudi ne samostojno obravnavati, s tem pa glede izpolnjevanja pogojev velja zanj enako kot glede osnovne štipendije. Štipendist mora tako za štipendijo kot tudi za dodatek pogoje izpolnjevati na dan dodelitve štipendije, torej za študente s 1. 10.. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oz. študijskega leta in je najkasneje v 3 dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisovih štipendij za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 ni vseboval obveznosti za ureditev začasnega prebivališča, kot pogoj za dodelitev dodatka za bivanje in sicer iz dveh razlogov. Prvi je, da Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS, št. 59/06 - UPB-1 in 111/07) v 1. in 2. odstavku 12. člena izrecno določa, da mora posameznik, ki se nastani ali začasno prebiva izven naselja stalnega oz. začasnega prebivališča v objektih, kot so počitniške hiše, stanovanja in drugi objekti, pristojnemu organu prijaviti začasno prebivališče, če namerava v tem naselju prebivati več kot 60 dni, v 3 dneh od dneva naselitve. Gre za obveznost posameznika, zato se lahko upravni organ pri odločanju opre na podatke iz teh evidenc. Drugi razlog pa je, da v času objave poziva še ni bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D, Ur. l. RS, št. 57/12). Javni poziv je namreč tako kot v preteklih letih opredeljeval, da bodo štipendisti v primeru izobraževanja zunaj stalnega prebivališča upravičeni do dodatka za bivanje v višini 85,53 EUR ali dodatka za prevoz glede na oddaljenost od kraja stalnega prebivališča do kraja izobraževanja v višini 48,73 do 100,71 EUR. Slednji dodatek je bil s prej citirano novelo nadomeščen s subvencioniranim prevozom že za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 in je tako v tem delu zakon posegel v javni poziv. Tožena stranka se je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja glede bivanja v kraju izobraževanja na podlagi 139. člena ZUP oprla na uradne evidence. O pridobivanju podatkov iz uradne evidence je bila tožnica tudi seznanjena. Ker morajo biti pogoji za dodelitev pravice izpolnjeni z dnem dodelitve, je bila kot pravočasna prijava začasnega prebivališča za študente upoštevana prijava do 4. 10. 2012. Tožena stranka nadalje še opozarja na napačno uporabo materialnega prava, saj se sodišče v svoji sodbi sklicuje na zakon oz. njegove določbe, ki ne veljajo več (npr. dodatek za prevoz) oz. niso veljali v času odločanja o vlogi tožnice. Zaradi navedenega je napačna tudi odločitev v IV. točki izpodbijane sodbe glede stroškov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 11. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke in sicer Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije odmeril Zoisovo štipendijo v višini 132,09 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena tudi do dodatka za bivanje glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka ji tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje dne 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnica stalno prebivališče v A., nadalje, da tožnica študira na visokošolskem strokovnem študijskem programu 1. st. VS smer B., Univerza C., fakulteta D.. Tožnica je dne 16. 8. 2012 vložila vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedla, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanovala na naslovu E. cesta 20, C.. Iz dokumentacije v upravnem spisu je nadalje razvidno, da je tožnica Javnemu skladu RS dne 11. 10. 2012 posredovala potrdilo o začasnem bivališču. Iz potrdila izhaja, da je tožnica začasno prebivališče prijavila z dnem 9. 10. 2012. Tožnica je tekom sodnega postopka predložila tudi najemno pogodbo (priloga A/2 sodnega spisa) z datumom 15. 9. 2012, ki predstavlja pravno podlago njenega bivanja v C., torej zunaj kraja njenega stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo upoštevalo sklenjeno najemno pogodbo za najem stanovanja v C. ter ugotovilo, da je tožnica že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 bivala na začasnem naslovu v C.. S tem pa je že na dan začetka študija tudi izpolnjevala pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot npr. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije, temveč zato, da je tožena stranka v okviru predsodnega upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici tožnici ni priznala dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča in je s tem torej tudi napačno materialnopravno odločila. Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Tožnica je že v vlogi dne 16. 8. 2012 navajala, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in je s tem v zvezi tudi že navedla nov naslov v C.. Tožena stranka bi zato morala v okviru ugotavljanja dejanskega stanja po določbah ZUP razčistiti bistvena dejstva za odločitev v zadevi, na kar je nenazadnje opozorila tudi tožnica v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Tako pa je šele sodišče tekom sodnega postopka z izvedbo dokazov razčistilo, da je tožnica že na začetku študijskega leta dejansko bivala v kraju izobraževanja, torej na naslovu začasnega prebivališča v C.. Ker so bili s tem izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, je sodišče prve stopnje tožnici ta dodatek tudi pravilno prisodilo. S tem, ko je tožnica uspela v sporu, je sodišče prve stopnje skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP tudi pravilno toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.