Jedro

Ker se je kvalificirana oblika kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije kazala v tem, da je imelo dejanje hujše posledice za družbo, je moral biti ta zakonski znak konkretiziran tudi v izreku sodbe, sicer je šlo le za temeljno obliko kaznivega dejanja po 1.tč. 3.čl. Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže.

Izrek

Zahtevi K.Č. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obsojenemu F.Č. izreče kazen šest mesecev odvzema prostosti, ne izreče pa se mu kazen zaplembe blaga, ki se je nahajalo v trgovini in zaplembe "celokupnega" premoženja; sicer pa se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.6.1948 obsojenega F.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije po 1. točki 3. člena ZTŠS in mu na podlagi 4. člena istega zakona z uporabo 3. točke 28. člena, 33., 60. in 62. člena Kazenskega zakonika (KZ-47) izreklo kazen osem mesecev odvzema prostosti, po 36. členu KZ-47 pa kazen zaplembe premoženja, tako da je obsojencu brez povračila v korist države odvzelo prikrito blago in blago, ki se je nahajalo v trgovini. Po 49. členu KZ-47 je obsojencu izreklo tudi prepoved opravljanja trgovske in strojarske obrti za dobo enega leta. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu od 22.5.1948 od 17. ure dalje, mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in "vzdrževanja" kazni ter povprečnino, odmerjeno na 3.000,00 din.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.7.1948 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi javnega tožilca pa ugodilo in prvostopno sodbo v izreku o kaznih spremenilo tako, da je obsojenemu F.Č. kazen zvišalo na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom ter mu zaplenilo "celokupno" premoženje. Plačila povprečnine ga je oprostilo ter odločilo, da ostanejo ostali izreki sodbe neizpremenjeni v veljavi.

Zoper to pravnomočno sodbo je K.Č., vnuk pokojnega obsojenca, dne 31.12.1996 po svoji pooblaščenki iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 358. člena ZKP obsojenega F.Č. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Zahteva K.Č. za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Trditev, da obsojeni F.Č. ni imel možnosti imeti zagovornika, da bi ga branil, je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je obsojenca v kazenskem postopku zagovarjal dr. J.P. Na podlagi česa navaja, da dokazni postopek ni bil korektno izveden, vložnik pobliže ne obrazloži, tako da te trditve ni mogoče preizkusiti. Ni upravičena navedba, da v postopku ni bila zaslišana nobena priča, kajti iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločbo oprlo ne le na obsojenčev zagovor, marveč tudi na pričevanje I.V. in na popis zalog v obsojenčevem stanovanju, na podstrešju in v shrambi najdenega neprijavljenega blaga. Vložnik zahteve očitno meri tudi na to, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obsojenca (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije), vendar ne pojasni, ali je obramba sploh predlagala izvedbo kakšnih dokazov in ali so bili ti materialnopravno relevantni, tako da tudi v tem delu preizkus utemeljenosti navedb v zahtevi ni mogoč. Glede na navedene razloge se izkaže, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Kolikor pa vložnik zahteve izpostavlja, da so bile določene zaplenjene premičnine last obsojenčeve žene I., da je bila vratovina "škart" in pokvarjena, da sodišče ni ugotavljalo časovnih okoliščin storitve dejanja in ali je obsojeni blago odtegnil prometu z namenom, da bi s poznejšo prodajo dosegel nesorazmerno premoženjsko korist in koliko bi ta znašala, da ni šlo za predmete množične potrošnje, marveč za surovine in potrošni material, kvečjemu za polizdelke, ki se uporabljajo v čevljarski obrti ter da je tudi količina in vrednost zaplenjenih predmetov sporna, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

K.Č. v zahtevi zatrjuje, da v obsojenčevem ravnanju niso bili podani zakoniti znaki kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije po 1. točki ZTŠS, vendar tudi te navedbe pobliže ne obrazlaga. Poudarja, da je bil njegov ded po krivem obsojen in zaradi nekaj ničvrednih premičnin izgubil vse svoje premoženje, hišo in zemljo. Ustavno sodišče RS je v odločbi (Uradni list RS, št. 24/96), navedlo, da je kriterij družbene nevarnosti, ki je objektivni element kaznivega dejanja, treba ocenjevati z vidika posebnosti stanja oziroma okoliščin, v katerih se družba nahaja. V času po vojni je bilo glede na pomanjkanje hrane, zdravil in drugih življenjskih potrebščin treba zavarovati nekatere vrednote drugače, kakor v današnjem času in je ta kriterij treba upoštevati pri presoji družbene nevarnosti tedanjega ravnanja tudi danes. Zakon o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže je bil sprejet 23.4.1945 in je veljal do sprejema ZTŠS (Uradni list FLRJ, št. 56/46), ki je stopil v veljavo 20.7.1946. Minister trgovine in oskrbe Ljudske Republike Slovenije je dne 16.5.1945 zaradi, kot je navedeno v uvodu Naredbe (odredbe) zagotavljanja pravičnega načina preskrbovanja prebivalstva, odredil popis in prijavo vseh obstoječih zalog življenjskih potrebščin, ki so jo bili dolžni napraviti tudi vsi trgovinski obrati. Predpisal je, da se to blago izroči v promet na enak način kot ostalo, le da morajo lastniki pred tem zaprositi za odobritev prodajne cene. Ravnanje obsojenca, tako kot je opisano v izreku sodbe, iz njenih razlogov pa je razvidno, da obsojeni blaga ni prijavil, ker je smatral, da je upravičen nadoknaditi si premoženje, ki ga je izgubil za časa okupacije, vendar da bi škodo moral kriti na drug način, vsebuje vse znake kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije po 1. točki 3. člena ZTŠS. Navedbo vložnika zahteve, da v obsojenčevemu ravnanju niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja, si je treba razlagati tudi kot zatrjevanje kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca. Obsojeni F.Č. je bil spoznan za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 1. točki 3. člena ZTŠS, da je imelo njegovo dejanje hujše posledice za družbo. Ta zakonski znak hujše oblike kaznivega dejanja v izreku sploh ni konkretiziran, kajti navedeno je le zakonsko besedilo, v obrazložitvi sodbe pa sodišče razen tega, da gre za predmete množične potrošnje, ki da jih primanjkuje, tudi ni povedalo, katere so tiste hujše posledice, ki bi utemeljevale sprejeto pravno opredelitev kaznivega dejanja. Glede na to je očitno, da gre pri obsojencu zgolj za temeljno obliko kaznivega dejanja po 1. točki 3. člena ZTŠS. V 1. odstavku 4. člena istega zakona je bila za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije predpisana kazen odvzema prostosti najmanj šest mesecev, za kvalificirano obliko pa odvzem prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta in delna ali popolna zaplemba premoženja po Zakonu o vrstah kazni. Po 2. odstavku 4. člena ZTŠS je bila kot stranska kazen predpisana tudi prepoved opravljanja določenega delovanja ali obrti po Zakonu o vrstah kazni, po 4. odstavku iste določbe pa je bila predpisana obvezna zaplemba predmetov nedovoljene špekulacije v korist države. Potem ko je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kaznivo dejanje, tako kot je opisano, vsebuje le znake temeljne oblike kaznivega dejanja, je zahtevi K.Č. za varstvo zakonitosti v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP deloma ugodilo in pravnomočno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu F.Č. namesto kazni dveh let odvzema prostosti s prisilnim delom izreklo kazen šest mesecev odvzema prostosti ter odločilo, da mu ne izreče kazni zaplembe blaga, ki se je nahajalo v trgovini in zaplembe "celokupnega" premoženja, v ostalem pa je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.