Jedro

Kot pojasnjuje storilec v pritožbi, je rok za vložitev pritožbe zamudil, ker si je zmotno razlagal pravila o štetju rokov. To pa je okoliščina povsem subjektivne narave, na katero bi lahko vplival tako, da bi se ob pravilnem štetju rokov ustrezno pozanimal, bodisi pri zagovorniku, ki ga je zastopal v predmetnem postopku, bodisi pri sodišču, pa tega očitno ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo, ki jo je 12. 1. 2022 vložil zoper sklep z dne 8. 12. 2021 (s katerim mu je sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in v pritožbi pojasnjuje, da je rok za vložitev pritožbe zamudil, ker je nevešč glede teh stvari in je mislil, da se k 8-dnevnemu pritožbenemu roku ne prišteje nedelja in je zato pritožbo poslal šele 12. 1. 2022. Sodišče prosi, da pritožbo kljub vsemu upošteva oziroma da se zadeva vrne v stanje pred zamudo roka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz povzetih pritožbenih navedb storilec ne izpodbija pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je sklep z dne 8. 12. 2021 bil osebno vročen 3. 1. 2022 (njegovemu zagovorniku pa je že 17. 12. 2021), da je rok za vložitev pritožbe iztekel v torek 11. 1. 2022 in da je storilec pritožbo poslal s priporočeno pošiljko šele 12. 1. 2022. Ob takih ugotovitvah pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj tako posledico določa tretji odstavek 161. člena ZP-1. 5. Iz povzetih pritožbenih navedb pa tudi jasno izhaja, da razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe ni bil v okoliščinah objektivne narave tj. okoliščinah, ki bi storilcu preprečevale vložitev pritožbe in nanje ne bi mogel vplivati. Kot pojasnjuje storilec v pritožbi, je rok za vložitev pritožbe zamudil, ker si je zmotno razlagal pravila o štetju rokov. To pa je okoliščina povsem subjektivne narave, na katero bi lahko vplival tako, da bi se ob pravilnem štetju rokov ustrezno pozanimal, bodisi pri zagovorniku, ki ga je zastopal v predmetnem postopku, bodisi pri sodišču, pa tega očitno ni storil. Na podlagi takih pritožbenih navedb pritožbi ni mogoče ugoditi, niti slediti predlogu po vrnitvi v prejšnje stanje, saj je nenazadnje ta podan prepozno – storilec bi tak predlog moral podati hkrati z vložitvijo prepozne pritožbe in v njem tudi obrazložiti okoliščine objektivne narave, ki so mu preprečile pravočasno vložitev pritožbe.

6. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena Zakona o sodnih taksah ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.