Jedro

Pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti le, če v okviru pritožbenega odločanja ugotovi, da je zakon, ki bi ga moralo pritožbeno sodišče uporabiti, protiustaven.

Izrek

I. Predlog prvotoženca, četrtotoženke in petotoženke, da pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in tretjega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, se zavrne.

II. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

III. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prvotoženca, četrtotoženke in petotoženke, da se prekine pravdni postopek, zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti(1) nekaterih določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.(2) Zavrnjen je bil tudi predlog, da se prekine postopek do odločitve Ustavnega sodišča o že vloženih zahtevah za oceno ustavnosti ZOPNI.

2. Prvotoženec, četrtotoženka in petotoženka vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pravdni postopek prekine, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz pritožbenih razlogov še izhaja, da pritožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da prekine postopek zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne le ZOPNI, marveč tudi tretjega odstavka 23. člena ZUstS. Pritožniki v pritožbi še navajajo, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da ustavnopravnih argumentov iz zahteve za oceno ustavnosti Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1785/2015 ni mogoče povezeti z okoliščinami konkretnega primera. Sodišče prve stopnje ne upošteva, da sta 5. in 27. člen ZOPNI neustavna, kar še posebej velja za četrtotoženko in petotoženko, ki sta povezani osebi v smislu določbe 6. oziroma 8. točke prvega odstavka 4. člena ZOPNI in sta zato v podobnem pravnem položaju kot dedičih v zadevi II Cp 1785/2015. Protiustavnost se kaže v 27. členu ZOPNI, ki določa dokazno breme in v 5. členu ZOPNI, ki vzpostavlja domnevo premoženja nezakonitega izvora. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da zahteve za oceno ustavnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku VII Pg 1686/2014 ni moč povezati z okoliščinami konkretnega primera, kjer je prav tako sporen prvi odstavek 5. člena ZOPNI, kot tudi prvi odstavek 34. člena ZOPNI. Sklep sodišča prve stopnje nima odločilnih razlogov glede ustavno spornih določb ZOPNI, zato se ga ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede trditev pritožnikov, da je ZOPNI neustaven, ker retroaktivno posega v pravice pritožnikov, ker je bilo premoženje pridobljeno še pred začetkom veljavnosti ZOPNI. Sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti, ni upoštevalo trditev pritožnikov glede neprimerne uporabe metode denarnega T-izračuna, ni tudi upoštevalo, da gre za pretiran poseg v lastninsko pravico in da uporaba domneve iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI vzpostavlja očitno nesorazmeje med pravdnimi strankami, zato je ZOPNI v neskladju z načelom pravne države. Sodišče prve stopnje bi moralo prekiniti postopek tudi iz razloga, ker so v podobnih zadevah sodišča že vložila zahteve za oceno ustavnosti ZOPNI. Okoliščina, da so zahteve vložila nižja sodišča in ne Vrhovno sodišče ni odločilno, pa tudi določba tretjega odstavka 23. člena ZUstS je neustavna, ker ne določa, da je sodišče dolžno prekiniti postopek, če je vložena zahteva za oceno ustavnosti zakona, ki ga mora drugo sodišče uporabiti pri odločanju.

3. Predlog in pritožba nista utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa utemeljevalo na podlagi 6. tč. prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek prekine, če drug zakon tako določa. Sodišče prve stopnje je menilo, da je takšen drug zakon Zakona o ustavnem sodišču,(4) ki v prvem odstavku 23. člena določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče je torej dolžno prekiniti postopek, če meni, da je zakon protiustaven, če pa ne dvomi v ustavno skladnost zakona, podlage za prekinitev postopka ni. Ker postopek lahko prekine le sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, ni zakonske podlage, da bi sodišče lahko prekinilo postopek, ker je zahtevo za presojo ustavnosti spornega zakona že predlagalo drugo sodišče.(5) Drugačna je situacija le v primeru, če je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo, takrat pa lahko sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona (tretji odstavek 23. člena ZUstS). Vendar tudi v tem primeru (nižje) sodišče ni dolžno prekiniti postopka, če meni, da zakon ali del zakona ni protiustaven.

5. Postopka tudi ni moglo prekiniti pritožbeno sodišče, kot to predlaga pritožba. Pritožbeno sodišče bi lahko prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, če bi v okviru pritožbenega odločanja moralo uporabiti zakon, za katerega bi menilo, da je protiustaven. Pri odločanju o utemeljenosti pritožbe pa je uporabilo (le) določbe ZPP in ZUstS, ne pa določb ZOPNI, za katere toženci zatrjujejo, da so protiustavne. Šele ko (če) bo odločitev sodišča prve stopnje temeljila na določbah ZOPNI(6) in bo predmet preizkusa v pritožbenem postopku, bo pritožbeno sodišče lahko ocenjevalo ustavno spornost ZOPNI(7) in če bo menilo, da je zakon protiustaven, bo prekinilo pritožbeni postopek in po pravnomočnosti sklepa začelo postopek za oceno njegove ustavnosti. Pravni interes za vložitev zahteve za oceno ustavnosti zakona mora izkazati tudi sodišče,(8) saj v nasprotnem primeru Ustavno sodišče zahtevo zavrže. Ta procesna predpostavka je vsebinsko opredeljena v določbi 156. člena Ustave, s tem, ko določa, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti, če pri odločanju oceni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.(9) Da zahteva za oceno ustavnosti sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora nanašati na tiste določbe zakona, na katere mora sodišče opreti svojo odločitev o stvari in ne zadošča kakršna koli zvezanost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom.(10) Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu, da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZOPNI.

6. Sodišče prve stopnje se je v sklepu opredelilo do odločilnih argumentov, zaradi katerih tožniki menijo, da je ZOPNI protiustaven. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da se sklepa ne da preizkusiti, ker ne vsebuje odločilnih razlogov. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe, da sklep ni obrazložen, s tem, da se vsebinsko ne opredeljuje do utemeljenosti argumentov pritožbe oziroma sodišča prve stopnje glede (proti)ustavnosti ZOPNI. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pojasnilo razloge, zaradi katerih se dejanske in pravne okoliščine, zaradi katerih sta Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1785/2015 in Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VII Pg 1686/2014 prekinili postopka in vložili zahtevi za presojo ustavnosti posameznih določb ZOPNI, bistveno razlikujejo od okoliščin primera, ki ga obravnava. Sodišče prve stopnje je tudi glede na te okoliščine ocenjevalo, ali je ZOPNI protiustaven, pri tem pa se je skozi opis pravnih položajev pravdnih strank, kot jih določa ZOPNI in Ustava, opredelilo do trditev tožencev, ki so zatrjevali, da ZOPNI krši načelo sorazmernosti in pravne države, da protipravno posega v lastninsko pravico in v domnevo nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta četrtoženka in petotoženka povezani osebi (6. točka prvega odstavka 4. člena ZOPNI), da zatrjujeta, da sta nepremičnino kupili na zakonit način, zato sodišče prve stopnje ugotavlja, da bosta toženki navedeno dejstvo v postopku lahko dokazali, tudi iz razloga, ker ne gre za bistveno časovno oddaljenost od pridobitve spornega premoženja do storitve kataloškega kaznivega dejanja, za katerega je bil prvotoženec pravnomočno obsojen. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju ustavnih določb pojasnilo razloge, zaradi katerih meni, da retroaktivnost ZOPNI ni ustavno sporna, kakor tudi razloge, zaradi katerih šteje, da je poseg v lastninsko pravico ustavnopravno dopusten in da prevalitev dokaznega bremena ni v nasprotju z načelom pravne države. Osnovna teza sodišča prve stopnje je, da se ustavna pravica do zasebne lastnine lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico, zato nihče ne more obdržati nezakonitega premoženja, s tem, da je namen ZOPNI, da prepreči pridobivanje in uporabo nezakonitega premoženja. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo, glede na vrsto odločbe in fazo pravdnega postopka v kateri je izdalo sklep, zato so pritožbene navedbe, da sklep nima razlogov in da se ga ne da preizkusiti neutemeljene, saj so toženci prejeli odgovore na odločilne trditve, s katerimi so zatrjevali, da so določbe ZOPNI protiustavne.

7. Prvi odstavek 23. člena ZUstS določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Drugi odstavek 23. člena ZUstS določa, da v primeru, če vrhovno sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti. Če pa je vrhovno sodišče z zahtevo začelo postopek ustavnosti zakona ali dela zakona, takrat pa lahko sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona (tretji odstavek 23. člena ZUstS). Pritožniki zmotno menijo, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevah, ki sta jih vložili že navedeni sodišči. Kot je bilo že pojasnjeno (nižje) sodišče lahko prekine postopek zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti zakona le, če jo vloži Vrhovno sodišče. 8. Pritožba zmotno meni, da je določba tretjega odstavka 23. člena ZUstS neustavna, ker sodišču ne nalaga, da bi moralo prekiniti postopek, če je vložena zahteva za oceno ustavnosti s strani drugega sodišča v drugem postopku, ki obravnava vsebinsko enaka ustavno sporna vprašanja. Vrhovno sodišče je na podlagi ustavnega položaja dolžno zagotavljati enotno uporabo zakonov, skozi načelna in pravna mnenja ter sodno prakso pa skrbi za enotno sodno prakso, s katero se zagotavlja pravica do enakosti pred zakonom, zato je v drugem odstavku 23. člena ZUstS določeno, da v primeru, če Vrhovno sodišče v posamični zadevi vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, mora prekiniti postopke v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon. Položaj, vloga in pristojnosti nižjih sodišč je bistveno drugačna. Če bi sprejeli tezo pritožnikov, da bi sodišče moralo prekiniti postopke ob vsaki vloženi zahtevi katerega koli sodišča o zakonu, ki je predmet odločanja v odprtih zadevah, bi bila takšna odločitev v nasprotju s cilji, s katerimi pritožniku utemeljujejo svoj predlog, saj bi se postopki s tem podaljšali, ker bi bilo treba počakati na odločitev Ustavnega sodišča, čeprav bi sodnik menil, da zakon ni protiustaven, kar bi se lahko potrdilo z odločitvijo Ustavnega sodišča. Ker pritožbeno sodišče meni, da določba tretjega odstavka 23. člena ZUstS ni protiustavna, ni sledilo predlogu pritožnikov in ni prekinilo postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Pojasnjeni so bili že razlogi, zaradi katerih pritožbeno sodišče ne izkazuje pravnega interesa za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOPNI.(11) Pritožbeno sodišče je zato predlog za prekinitev postopka zavrnilo, hkrati pa sklenilo, da se postopek takoj nadaljuje, zato (tudi) zoper ta del sklepa ni posebne pritožbe (drugi odstavek 211. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zavrnilo pa je tudi predlog za prekinitev postopka, ker ni utemeljen.

Op. št. (1): V nadaljevanju zahteva.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZOPNI.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): a velja le, če Vrhovno sodišče vloži zahtevo, v takem primeru Vrhovno sodišče prekine postopke v vseh zadevah, ki jih obravnava in pri katerih bi moralo uporabiti zakon, ki je predmet ustavne presoje - glej drugi odstavek 23. člena ZUstS.

Op. št. (6): Če ne bo pred tem Ustavno sodišče ugotovilo, da so posamezne določbe ZOPNI protiustavne.

Op. št. (7): Ker so toženci opredeljeno zatrjevali razloge, zaradi katerih so po njihovem mnenju določbe ZOPNI protiustavne, se bo do teh navedb pritožbeno sodišče moralo opredeliti, ker je stranka upravičena do odgovora na svoje trditve in predloge po 22. členu Ustave. Podrobneje glej mag. Marija Krisper Kramberger: Zahteva za oceno ustavnosti po 156. členu Ustave RS, Pravosodni bilten, št. 3, letnik 2013, str. 61-63. Op. št. (8): In ne le predlagatelji iz 23. in 24. člena ZUstS.

Op. št. (9): Primerjaj tudi z določbo drugega odstavka 23. člena ZUstS, iz katere izhaja, da Vrhovno sodišče prekine postopek le v primeru, če mora pri odločanju o pravnih sredstvih mora uporabiti protiustavni zakon.

Op. št. (10): Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-208/13. Primerjaj tudi s sklepi Ustavnega sodišča: U-I-257/98, U-I-129/15 in U-I-142/15. Op. št. (11): Glej 5 tč. te obrazložitve.