Jedro

Tožnica bi bila tožencu le v primeru dejanskega izvajanja storitev (oziroma prihoda na njegovo prebivališče z namenom, da bio odpadke odpelje, čeprav jih toženec ne bi pripravil) upravičena zaračunavati odvoz smeti in storitve v zvezi s tem. Ker je toženec izrecno ugovarjal, da bi tožnica to izvajala, je bila slednja dolžna to konkretno opredeliti in izkazati, a temu (bremenu) ni zadostila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 31.8.2012 je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201251/2010 z dne 1.1.2011 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, in sicer za glavnico v višini 128,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2010 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 41,00 EUR ter tožbeni zahtevek zavrnilo (vse I. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica tožencu plačati pravdne stroške v višini 119,82 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper omenjeno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da spada ravnanje s komunalnimi odpadki in odlaganje ostankov komunalnih odpadkov v skladu s 148. in 149. členom Zakona o varstvu okolja med obvezne lokalne javne službe. Sama je bila s strani občine Domžale pooblaščena (in hkrati zadolžena) za izvajanje rednega zbiranja, odvažanja in odlaganja komunalnih odpadkov (in sicer na podlagi Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki, sklicuje pa se tudi na Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki). Ker je bil na njenem območju (v okviru obvezne gospodarske službe) redno izvajan organiziran odvoz odpadkov, je svojo dolžnost opravila, tudi če se je od toženčevega bivališča vračala praznih rok (enako stališče naj bi bilo zavzeto v odločbah VSC Cp 1055/99 in II Cp 336/99). Sodišče bi moralo tožničino izvajanje gospodarske javne službe in obveznost vključitve uporabnikov v obvezno lokalno javno službo ravnanja z odpadki (brez izjem) šteti kot splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. S tem, ko je navedla, da je v občini Domžale izvajalka javne gospodarske službe ravnanja z odpadki, ni bila dolžna utemeljevati niti dokazovati, da je pri tožencu na točno določen dan izvajala storitev odvoza odpadkov, saj so vsi uporabniki (obvezno) vključeni v širši sistem zbiranja in odvoza odpadkov ter se obravnavajo na podlagi načela enakosti in vnaprej določenih pravil oziroma urnikov. Ker zanjo ne velja kontrahirna dolžnost, je enakost obravnavanja vseh uporabnikov toliko bolj pomembna. Iz citiranih predpisov in judikatov Višjih sodišč ter Ustavnega sodišča naj bi izhajalo, da je pomembno, da je s strani tožnice na območju toženčevega bivališča organiziran odvoz odpadkov, zaradi česar je moč šteti, da le-ta svojo dolžnost opravlja. Na kakšen način izvaja odvoz, kdo to izvaja in kdaj, pa je splošno znano po tožničini organizaciji kot javnega podjetja ter vnaprej objavljenih znanih urnikih odvoza. Upoštevanje okoliščine, da tožnica zaradi kompostiranja toženčevih odpadkov teh nima kaj odpeljati, bi pomenilo obid zakonskih določb, ki urejajo področje obveznih javnih služb. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP) (1). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - 2. odst. 458. čl. ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu s 453. členom ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oziroma poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila tožnica tožencu le v primeru dejanskega izvajanja storitev (oziroma prihoda na njegovo prebivališče z namenom, da bio odpadke odpelje, čeprav jih toženec ne bi pripravil) upravičena zaračunavati odvoz smeti in storitve v zvezi s tem. Ker je (kot nadalje ugotavlja sodišče prve stopnje) toženec izrecno ugovarjal, da bi tožnica to izvajala, je bila slednja dolžna to konkretno opredeliti in izkazati, a temu (bremenu) ni zadostila.

7. Iz predhodno omenjenega je tudi dovolj jasno razvidno, da sodišče prve stopnje kot okoliščine, ki bi tožnico v razmerju do toženca upravičevala do plačila, ni štelo le dejanskega odvoza smeti, ampak tudi „zgolj“ njen prihod na njegovo prebivališče z namenom, da bio odpadke odpelje (pa čeprav jih toženec ne bi pripravil). Zato je njeno pritožbeno navajanje, da naj bi šlo za stališče, ki omogoča obid zakonskih določb (ki urejajo področje obveznih javnih služb), oziroma sklicevanje na odločbi Višjega sodišča v Celju Cp 1055/99 z dne 23.2.2000 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 336/99 z dne 24.11.1999, brezpredmetno. Iz nobene od obeh omenjenih določb ne izhaja, da naj bi bilo komunalno podjetje upravičeno do plačila, ne da bi svojo storitev (na način, kot jo pravilno opredeljuje sodišče prve stopnje) tudi opravilo. Prav nasprotno. V odločbi Cp 1055/99 je celo izrecno poudarjeno, da v kolikor tožeča stranka (komunalno podjetje) redno prihaja do bivališča tožene stranke z namero, da odpelje odpadke, to pomeni, da storitve opravlja, čeprav ji tožena stranka ne pripravi smeti. Da je tožničino upravičenje zaračunavati svojo storitev vezano na dejansko izvrševanje storitve (na način kot jo opredeljuje sodišče prve stopnje oziroma je razvidno iz odločbe Cp 1055/99), izhaja navsezadnje iz določb Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v občini D. št. 01302-7/02 z dne 27.3.2002 oziroma njegove spremembe z dne 23.9.2009 (2).

8. Zaradi teh razlogov (kot je to prav tako pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje) tožničino sklicevanje, da je svojo dolžnost opravila že zato ker je v občini Domžale (katere prebivalec je toženec) izvajalka obvezne javne gospodarske službe ravnanja z odpadki, pač ne zadostuje (v ta okvir sodi tudi relativno obsežno pritožbeno navajanje o tem, da so vsi uporabniki (obvezno) vključeni v širši sistem zbiranja in odvoza odpadkov ter da se obravnavajo na podlagi načela enakosti in vnaprej določenih pravil oziroma urnikov) (3). Iz katere določbe „citiranih“ predpisov in judikatov Višjih sodišč ter Ustavnega sodišča naj bi izhajalo, da je za vprašanje, ali tožnica svojo dolžnost opravlja, pomembno (le), da je z njene strani na območju toženčevega bivališča organiziran odvoz odpadkov, v pritožbi ni pojasnjeno, niti sicer razvidno (iz obeh odločb višjih sodišč, na kateri se tožnica v pritožbi sklicuje, prav gotovo ne). Nadaljnje pritožbeno poudarjanje, da naj bi bile okoliščine o tem, na kakšen način izvaja odvoz, kdo to izvaja in kdaj, splošno znane po sami njeni organizaciji (kot javnega podjetja) ter vnaprej objavljenih znanih urnikih odvoza, pa je ne samo novo in kot tako neupoštevno, ampak tudi sicer napačno (ker seveda ne gre za splošno znana dejstva) in glede na tožničino prej omenjeno stališče (4) protislovno.

9. Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

(1) Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi opozorilo.

(2) Iz 17. člena (pa tudi njegovega kasneje spremenjenega besedila) omenjenega odloka jasno izhaja, da izvajalec zaračunava opravljeno storitev uporabniku glede na volumen posod in, ki jih mora pri njem opraviti (v skladu z odvoznim redom). število odvozov

(3) Drugi del omenjenih navedb predstavlja tudi sicer nedopustno pritožbeno novoto.

(4) Češ da (sama po sebi) zadostuje okoliščina, da je z njene strani na območju toženčevega bivališča odvoz odpadkov organiziran.