Jedro

Neutemeljen je zahtevek za povrnitev škode zaradi izdane začasne odredbe, ker ni bilo nedopustnega ravnanja in ker ni dokazan nastanek škode v obliki izgubljenega dobička.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.200.000 SIT. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 7.200.000 SIT z nekoliko spremenjenim obrestnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se z višjim sodiščem, da zavrnitev ponudbe drugega zavarovanja izven pravde ne pomeni protipravnosti. Meni, da je nedopustno vsako ravnanje, ki povzroči škodo. Ne strinja se z ugotovitvami, da tožeči stranki ni uspelo dokazati škode. Tožnica je sama potrdila navedbe o dogovoru za oddajo prostora. M. je imel interes odpreti trgovino na sporni lokaciji. V zvezi z nastalo škodo je višina najemnina za poslovni lokal splošno znano dejstvo, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo ni prerekala višine odškodnine. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo pa ni hipotetična, temveč konkretna. Obrazložitev v izpodbijani sodbi je tudi nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, saj je v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče R. V. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republiki Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi vtožuje tožnica odškodnino zaradi izgubljenega dobička zaradi ravnanja tožencev kot odgovornih družbenikov in pravnih naslednikov sedaj že izbrisane družbe V. S. d.o.o. V pravdni zadevi okrožnega sodišča opr. št. P 457/93 je V. d.o.o. tožila sedanjo tožnico M. R. na povračilo vrednosti vlaganj v poslovni prostor in na povračilo preveč plačane najemnine. Na predlog tedanje tožeče stranke je bila izdana začasna odredba o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine vl. št. 421, parc. št. 203/2 k.o. ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Zaradi te prepovedi naj bi bila tožnici onemogočena pridobitev kredita pri avstrijski banki, saj v zavarovanje kredita ni mogla ustanoviti hipoteke na svoji nepremičnini. Brez sredstev ni mogla adaptirati objekta, za katerega se je z direktorjem M. že dogovorila za najem, vendar le, če bi bil adaptiran. Vtoževani znesek naj bi predstavljal nastalo škodo, to je izgubo najemnine, ki bi jo tožnica pridobila z oddajo poslovnega prostora.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča, so, da sta tožnica kot lastnica poslovnega prostora in podjetje V. S. d.o.o. sklenila najemno pogodbo za poslovni prostor z dne 15.7.1992 in nato novo najemno pogodbo z dne 1.1.1993. Pogodbeni stranki sta 8.6.1993 najemno pogodbo sporazumno razdrli. V zvezi z najemnim razmerjem je V. S. d.o.o. tožila M. R. na povračilo vrednosti vlaganj in na vračilo preveč plačane najemnine. V navedenem pravdnem postopku je bila dne 16.2.1994 izdana začasna odredba o prepovedi odsvojitve in obremenitve parcele, na kateri leži stavba s poslovnim prostorom. Pravdni postopek se je končal leta 2000 z zavrženjem tožbe, ker je bila V. S. d.o.o. leta 1998 izbrisana iz sodnega registra in ni imela več sposobnosti biti stranka.

Tožeča stranka se je oprla na 279. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB2, Ur. l. RS št. 44/2006) oziroma na enako se glaseči 274. člen Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ št. 20/78 - 6/92), ki je veljal v času izdaje začasne odredbe. Po navedeni določbi ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni opravičil. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka sta se obe nižji sodišči pravilno opredelili, da je tudi v postopku za plačilo odškodnine za škodo, povzročeno z začasno odredbo, potrebno ugotoviti obstoj vseh štirih elementov odškodninskega delikta, to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode in da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Vsi ti elementi oziroma pogoji morajo biti podani kumulativno.

Sodišči prve in druge stopnje sta prišli do enakih zaključkov, da manjkata elementa nedopustnega ravnanja in nastanka škode. Oboje sta v svojih sodbah izčrpno obrazložili. Odsotnost nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja podjetja V. d.o.o. oziroma tožencev je razvidna iz natančnih razlogov na sedmi in osmi strani prvostopenjske sodbe oziroma na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje. Odsotnost nastanka škode pa je prvostopenjsko sodišče obrazložilo na svoji deveti in deseti strani, pritožbeno sodišče pa je svoje razloge navedlo na tretji strani izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče oboje razloge sprejema in se jim pridružuje.

Tožeča stranka v reviziji nasprotuje presoji nižjih sodišč, da ni bilo nedopustnega ravnanja, češ da je nedopustno oziroma protipravno ravnanje vsakršno ravnanje, ki povzroči škodo. Revizijsko sodišče taki trditvi ne more pritrditi. Protipravnost oziroma nedopustnost je lahko izključena. V obravnavanem primeru je pravna prednica tožencev začasno odredbo le predlagala, izdalo pa jo je sodišče med pravdnim postopkom. To je storilo ob ugotovitvi obstoja obeh zakonitih predpostavk za njeno izdajo. Z vidika tožencev je šlo pri izdaji začasne odredbe za dovoljen akt državnega organa. Nadalje je ugotovljeno, da sedanja tožnica in tedanja toženka proti sklepu o začasni odredbi ni ugovarjala. Pravilna je torej presoja, da je šlo za privolitev oškodovanca v smislu prvega odstavka 163. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), ki izključuje povrnitev škode v takem primeru. Končno je tudi pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da zavrnitev ponudbe drugega zavarovanja z obremenitvijo druge parcele izven pravde ne more pomeniti nedopustnega ravnanja tožene stranke oziroma njene pravne prednice. Pomen za ugotovitev protipravnega ravnanja tožencev bi lahko imela le neutemeljena zavrnitev ustreznega predloga za zavarovanje terjatve v okviru postopka, v katerem je bila izdana začasna odredba, ki pa je ni bilo. Zato je materialnopravno pravilna presoja, da ni bilo protipravnega ravnanja tožencev oziroma njune pravne prednice, kar že samo za sebe zadošča za zavrnitev zahtevka za povračilo povzročene škode.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili tudi odsotnost škode, kot nadaljnje nujne predpostavke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnica ni dokazala nastanka škode in podrobno obrazložilo, zakaj tudi za primer, če ne bi bilo začasne odredbe, ni verjetno izkazano, da bi tožnica z M. sklenila najemno pogodbo in prejela najemnino, ki ji v tem postopku ustreza vtoževana odškodnina v obliki izgubljenega dobička. V okviru nedokazanosti nastanka škode gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), česar se v svojih revizijskih trditvah zaveda tudi tožeča stranka. Zato skuša navedeno zaobiti s trditvami o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki pa evidentno niso podane. Nobene podlage ni za trditev, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe nerazumljiva in da je ni mogoče preizkusiti, saj jo je preizkusilo pritožbeno sodišče in se z njo strinjalo, revizijsko sodišče pa glede te odločitve pritožbenega sodišča nima nobenih pomislekov. Kar pa se tiče trditev o nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče R V., so prav tako neutemeljene. To, kar revidentka trdi, da je nasprotje, v resnici ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj že revizija ne navaja ničesar o tem, da bi bilo nasprotje med tistim, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini izpovedi priče in med dejansko izpovedjo te priče. Razlogi sodbe so lahko delno v nasprotju s tem, kar je povedal priča V., vendar je bistveno to, da so razlogi sodbe rezultat dokazne ocene vseh dokazov, ki je lahko drugačna, kot je izpoved neke priče. Zato so trditve o obremenjenosti prvostopenjske sodbe z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka neutemeljene.

Končno je treba še navesti, da je nerelevantno ukvarjanje z višino najemnine in s tem z višino škode, ko škoda kot taka ni dokazana in da je nadalje nepotrebno ukvarjanje z vprašanjem vzročne zveze, saj se s to predpostavko nižjim sodiščem in revizijskemu sodišču ni potrebno ukvarjati. Navedeno je bilo že, da so za prisojo odškodnine potrebne štiri predpostavke, ki morajo biti vse izpolnjene, sicer odškodninski zahtevek ni utemeljen. Ko sta nižji sodišči že pravilno presodili, da ni bilo prepovedanega oziroma protipravnega ravnanja in da ni dokazana škoda, je brez pomena obravnavanje tretje predpostavke, to je vzročne zveze, zato revizijsko sodišče ni dolžno odgovarjati na revizijske trditve, ki se tičejo vzročne zveze.

V skladu z navedenim je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).