Jedro

Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).

Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača: del regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 235,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020, v presežku, za znesek 156,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); regres za letni dopust za leto 2021 v znesku 597,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021, v presežku, za znesek 170,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); regres za letni dopust za leto 2022 v znesku 895,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2022 (III. točka izreka). Zaradi delnega umika je ustavilo postopek za znesek 661,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika povrne stroške postopka v znesku 789,34 na račun sodišča (V. točka izreka); tožniku, da toženki povrne stroške postopka v znesku 275,44 EUR (VI. točka izreka) in določilo toženko za zavezanko za plačilo 64 % sodne takse (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. S tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je samo citiralo 258. člen ZPP, skladno s katerim je dolžno zaslišati vsaj eno stranko, ni pa zaslišalo nobene. Prav tako ne drži, da bi bil direktor toženke poučen po 258. členu ZPP. Sodišče bi moralo zaslišati tožnika, ki se je upravičeno opravičil z naroka. Tožnik ima pravico, da poda izpovedbo in odgovarja na vprašanja v makedonskem jeziku, zato je bil na narok pravilno vabljen tolmač. Sodišče mora razpisati nov narok z istim tolmačem in zaslišati tožnika, ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Izpovedi ne morejo nadomestiti navedbe tožnikovega pooblaščenca, saj ne predstavljajo dokaza po ZPP. Nujno bi bilo zaslišati vsaj tožnika, če že ne tudi toženko. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kdaj je bil tožnik pri toženki v delovnem razmerju. Tožnik je podal dve verziji, ni pa zavzel stališča do prvotnih navedb glede tega. Prav tako sodišče ni zaslišalo prič A. A. in B. B., zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Običajno je, da se delavcem, ki imajo blokirane račune ali druge finančne težave, bodisi plača bodisi regres izplača delno v gotovini. Sodišče kljub konkretnemu dokaznemu predlogu ni izvedlo dokazov, niti tožnik ob nezaslišanju ni zanikal prejema gotovine, niti nista mogla tega potrditi direktor toženke in priči. Kot je sodišče ugotovilo, je tožnik pogodbe o zaposlitvi sklepal cik cak, zaradi česar je prišlo do objektivne zmede in je možno, da ni natančno vedel, pri komu in kdaj je bil zaposlen ter kje je dobil kaj v gotovini in kaj na TRR. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, ki so odmerjeni v nasprotju z ZPP in preuranjeno. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena Zakona o delovnih razmerjih). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka,1 vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

6. Tožnik je trdil, da mu toženka ni plačala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust, toženka pa je trdila, da mu je določen del regresa izplačala v gotovini, kar je tožnik v svojih navedbah zanikal. S tem v zvezi sta obe stranki predlagali svoje zaslišanje. Sodišče prve stopnje je obe stranki vabilo na zaslišanje na prvi narok za glavno obravnavo, nato pa tudi na drugi narok, pri čemer je obe stranki, tudi direktorja toženke (6. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 14. 9. 2023), poučilo, da lahko zasliši le nasprotno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali se odzvati sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP). Tako tožnik kot direktor toženke sta bila pravilno vabljena na drugi narok za glavno obravnavo, vendar se naroka nista udeležila. Pooblaščenec toženke je za direktorja navedel, da je neodložljivo službeno odsoten, pooblaščenec tožnika pa, da je tožnik službeno službeno odsoten, za kar nista predložila nobenega dokazila, tudi sicer pa to ni opravičljiv razlog za izostanek z naroka, na katerega sta bila vabljena na zaslišanje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo dokaz z zaslišanjem strank.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).

8. Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

9. Toženka v pritožbi navaja, da je šlo pri tožnikovi zaposlitvi za zaposlitev po sistemu cik cak, zato je lahko prišlo do zmede in tožnik ni vedel natančno, kdo mu je kaj plačal. Tovrstne navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Toženka je v okviru navedb na naroku za glavno obravnavo dne 14. 9. 2023 trdila, da je bil tožnik pri njej zaposlen od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020, v letu 2021 in 2022 pa naj ne bi bil zaposlen pri toženki, nato pa je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je bil tožnik pri njej zaposlen tudi od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022.