Jedro

Zamudni sodbi ni mogoče uspešno nasprotovati z argumentom, da tožbene trditve nimajo opore v predloženih dokazih in da za določena zatrjevana dejstva tožnik ni predložil dokazov.

Opominjanje oz. pozivanje dolžnika pred pravdo ni procesna predpostavka za tožbo, zato dejstvo, da tožnik pred vložitvijo tožbe drugega toženca ni pozival k izpolnitvi solidarne obveznosti, na uspeh tožbe nima vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu regresnemu zahtevku zoper drugega toženca. Drugemu tožencu je naložilo obveznost plačila glavnice 2.501,61 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.12.2009 dalje in pravdnih stroškov v višini 307,74 €. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti pred 9.12.2009 je zavrnilo.

V pravočasno vloženi pritožbi drugi toženec uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje sodbe zaradi nesklepčnosti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Priznava, da odgovora na tožbo ni vložil v zakonsko predvidenem roku, nasprotuje pa ugotovitvi, da priznava tožbene trditve. Za tožbeno navedbo, da je tožnik skupaj s tožencema posekal les v gozdu V. M., trdi, da nima opore v predlaganih dokazih. Tožnik ni predložil dokaza, ki bi potrjeval, da je drugi toženec povzročil stroške in škodo M., zato solidarne obveznosti tožnika in drugega toženca ni in torej tudi regresni zahtevek ni utemeljen. Drugi toženec je bil priča pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe med tožnikom in V. M., na osnovi tožnikovega naročila je sekal v gozdu in dobil plačilo za delo. Z V. M. drugi toženec ni bil v kakršnemkoli razmerju. Če bi M. imel kaj proti drugemu tožencu, bi ga preganjal sam, bodisi civilno bodisi kazensko. Predložene listine se nanašajo na razmerje med tožnikom in V. M. in nasprotujejo trditvi o odgovornosti drugega toženca. Gre za nasprotje med trditvami in dokazi. Sodba nasprotuje tudi moralnim pravilom. Nesprejemljivo je, da bi storilec kaznivega dejanja določil nekoga in z njim delil stroške in škodo, ki jo je s kaznivim dejanjem povzročil. Toženec pred pravdo ni dobil opomina. Če bi zahtevek imel dejansko podlago, bi bil zastaran.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikovo zatrjevanje, da njegov molk (v roku za odgovor na tožbo) ne pomeni priznavanja dejstev, je neupoštevno. Zamudna sodba namreč temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe in je zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je bilo pri odločanju dolžno upoštevati dejansko stanje - dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik (1. odstavek 318. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da v tožbi navedena dejstva ustrezno utemeljujejo tožbeni zahtevek, uperjen zoper drugega toženca. Gre za regresni zahtevek. Tožnik ga je pravilno utemeljil z dejstvi o pravnem razmerju, iz katerega izvira njegova in drugotoženčeva solidarna odškodninska obveznost (skupen nedovoljen posek v M. gozdu) in dejstvi o poplačilu solidarne obveznosti (z izpolnitvijo solidarne obveznosti je pridobil regresni zahtevek). Poravnalna ponudba in poravnani predlog, stroškovnik odvetnika G., potrdilo o predaji/prejemu kupnine, potrdilo o vplačilu odvetnikoma S. in G. res potrjujejo tožnikovo odškodninsko odgovornost, niso pa v neskladju s tožbenimi trditvami, saj tožnik svoje odškodninske odgovornosti ne zanika. Trdi le, da sta pri deliktu sodelovala tudi toženca; zatrjuje skupno protipravno delovanje, zaradi katerega je nastala škoda, kar je tisto pravno pomembno dejstvo, ki utemeljuje solidarno odgovornost. Pritožbeno opozarjanje, da tožbene trditve nimajo opore v predloženih dokazih in da za določena zatrjevana dejstva tožnik ni predložil dokazov, je neutemeljeno. S tem, ko je tožnik drugotoženčevo solidarno odškodninsko obveznost zatrjeval, je zadostil pogojem glede tega pravno pomembnega dejstva. Napačno je pritožbeno stališče, da bi tožnik tožbene trditve oz. zatrjevana dejstva moral podkrepiti z dokazi, sodišče pa izkazanost zatrjevanih dejstev preveriti. Iz 4. točke 1. odstavka 318. čl. ZPP izhaja le zahteva, da tožbi predloženi dokazi ne smejo biti v nasprotju z v tožbi zatrjevanimi dejstvi. Kot je pojasnjeno zgoraj, tega nasprotja ni. Skupen protipraven posek bi tožnik moral dokazovati, če bi drugi toženec z vložitvijo odgovora na tožbo pravočasno zanikal to dejstvo. Ker odgovora na tožbo pravočasno ni vložil, so dejanska podlaga za odločanje dejstva, ki so navedena v tožbi. Isto velja za trditev, da je iztoževana terjatev prenehala zaradi zastaranja.

Opominjanje oz. pozivanje dolžnika pred pravdo ni procesna predpostavka za tožbo, zato dejstvo, da tožnik pred vložitvijo tožbe drugega toženca ni pozival k izpolnitvi solidarne obveznosti, na uspeh tožbe nima vpliva. Oškodovanec lahko odškodnino zahteva od katerega koli solidarnega dolžnika, zato dejstvo, da odškodnine ni zahteval od drugega toženca, ni pravno pomembno. Tudi dejstvo, da ravnanje drugega toženca ni bilo predmet kazenskega postopka, ni odločilno. Za kazenski pregon je potrebna zahteva upravičenega tožilca in odsotnost le-te na tožnikovo odškodninsko odgovornost nima vpliva. Po drugi strani pa civilna odgovornost lahko obstoji tudi v primeru, ko kazenske odgovornosti ni. Dejanska podlaga terja uporabo materialnih pravil, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).