Jedro

Preiskava elektronske naprave vedno posega v zasebnost imetnika preiskovane naprave kot tudi v zasebnost tistih, ki so bili v kakršnemkoli stiku (klic, SMS, MMS, e-mail, druge številne aplikacije) z imetnikom preiskovane elektronske naprave in se temu ni mogoče izogniti, saj je elektronska naprava namenjena tudi komuniciranju z drugimi ljudmi. Ravno zaradi tega so za zaseg in preiskavo elektronske naprave že v ustavi, nato pa še v zakonu določeni strogi pogoji, ki morajo biti za to izpolnjeni. Kot pojasnjeno zgoraj, so bili ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni. Sankcija izločitve je namreč namenjena nezakonito pridobljenim dokazom, ne pa zakonito pridobljenim dokazom, ki nimajo dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo zagovornice osumljenca za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica osumljenca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter predlogu zagovornice za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila na podlagi sodne odredbe pri osumljencu opravljena hišna preiskava, na kateri sta mu bili zaseženi dve elektronski napravi (mobilni telefon in prenosni računalnik), za kateri je osumljeni po tem, ko je bil poučen o svojih pravicah (četrti odstavek 148. člena ZKP), podal pisno privolitev za njuno preiskavo. Na zaseženem telefonu so bile najdene slikovne in video datoteke, ki so bile nato s strani kriminalistov pokazane tudi oškodovanki.

5. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbrano gradivo, ki je bilo pridobljeno skladno z določbami ZKP in je bilo nato preiskano na podlagi osumljenčeve pisne privolitve, ne predstavlja nezakonitih dokazov.

6. Pritožnica navsezadnje pritrjuje temu, da je osumljeni privolil v preiskavo telefona, vendar v nadaljevanju napačno navaja, da se osumljeni s soglasjem za preiskavo, ki naj se izvede za točno določen namen, razviden iz odredbe za hišno preiskavo, ni v celoti odpovedal svoji ustavno zavarovani pravici do zasebnosti in ni soglašal, da fotografije, ki so mu jih poslala polnoletna dekleta, profilne slike njegovih prijateljic in sošolk ter intimne fotografije, ki jih je sam poslal polnoletni osebi, postanejo del kazenskega spisa. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil obtožencu telefon zasežen na podlagi sodne odredbe in nato preiskan na podlagi osumljenčevega soglasja, torej skladno z ustavnimi (36. in 37. člen Ustave RS) in zakonskimi pogoji (214.-216. člen, 219.a člen ZKP) za poseg v pravico do zasebnosti. Preiskava elektronske naprave pa vedno posega v zasebnost imetnika preiskovane naprave kot tudi v zasebnost tistih, ki so bili v kakršnemkoli stiku (klic, SMS, MMS, e-mail, druge številne aplikacije) z imetnikom preiskovane elektronske naprave in se temu ni mogoče izogniti, saj je elektronska naprava namenjena tudi komuniciranju z drugimi ljudmi. Ravno zaradi tega so za zaseg in preiskavo elektronske naprave že v ustavi, nato pa še v zakonu določeni strogi pogoji, ki morajo biti za to izpolnjeni. Kot pojasnjeno zgoraj, so bili ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni, čemur ne oporeka niti pritožnica. Zato njeno poudarjanje, da je bilo s preiskavo osumljenčevega telefona poseženo v zasebnost polnoletnih deklet, ki so obtožencu pošiljale fotografije ter zasebnost osumljenca, ki je svoje intimne fotografije pošiljal polnoletni osebi, pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa ne more omajati. Ali so fotografije, katerih izločitev zahteva zagovornica, brez dokazne vrednosti, kar navaja v pritožbi, bo stvar dokazne ocene v nadaljnjem postopku, samo dejstvo, ali je kakšna fotografija brez dokazne vrednosti, pa ni razlog, zaradi katerih bi se fotografije izločale iz spisa. Sankcija izločitve je namreč namenjena nezakonito pridobljenim dokazom, ne pa zakonito pridobljenim dokazom, ki nimajo dokazne vrednosti.

7. S pritožbenimi navedbami v zadnjem odstavku pritožbe, da je bil postopek, ko je policija intimne fotografije osumljenca pokazala oškodovanki, nezakonit in so bile s tem kršene pravice do obrambe, pa pritožnica ne izpodbija razlogov prvostopenjskega sklepa, zato tudi ne morejo biti predmet presoje pritožbenega sodišča v tej fazi postopka.

8. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.