Jedro

Ker torej obdolženec sodnih pisanj ni prevzemal, temveč je vsa obvestila - sprva pošte, za tem pa še sodnega kurirja - preprosto ignoriral, je bila potrebna vročitev obtožnice po detektivski agenciji. Posledično gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se obdolženemu A. A. naloži, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 63,14 EUR, ki predstavlja strošek detektivske agencije zaradi vročitve sodnega pisanja.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično temu, kot navajajo, nepravilne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornikov je stališče sodišča prve stopnje, da je obdolženec navedene stroške povzročil po svoji krivdi, napačno. Sodišču je bilo znano, da ima obdolženec naslov za vročanje naveden na naslovu začasnega prebivališča, zato mu pisanja sploh ne bi smelo posredovati na naslov začasnega (očitno gre za pomoto in so zagovorniki imeli v mislih stalnega) prebivališča. Sicer pa obdolženec sodnega pisanja na naslovu začasnega prebivališča ni mogel sprejeti, saj je bil v tem času začasno odsoten, na dopustu v času zimskih šolskih počitnic. Tako sploh ni bil seznanjen, da mu sodišče poskuša sodno pisanje vročiti. Navedeni stroški detektivke tako ne morejo bremeniti obdolženca, ker ne gre za krivdno povzročene stroške.

5. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu s podatki kazenskega spisa pravilno utemeljilo, da se je sodno pisanje - obtožnica za obdolženca, sprva posredovano na naslov njegovega stalnega, za tem pa še začasnega prebivališča, vrnilo z oznako "ne sprejme" oziroma "ni dvignil", zato je sodišče v nadaljevanju poskušalo pisanje vročiti po sodnem kurirju, vendar tudi to ni bilo uspešno, pri čemer iz sporočila sodnega kurirja izhaja, da je obdolženca iskal in obveščal večkrat, pa slednji kljub temu nikoli ni počakal na danem naslovu. Šele za tem, v končni fazi, ko je bilo evidentno, da obdolženec kljub obvestilom ne dviguje sodnih pisanj, je sodišče odredilo vročitev po detektivski agenciji, ki je sodno pisanje obdolžencu uspešno vročila, sodišče pa ji je s (že pravnomočnim) sklepom odmerilo nagrado in nadomestilo za nastale stroške. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje končno pravilno zaključilo, da so stroški vročitve sodnih pisanj obdolžencu nastali izključno po njegovi krivdi, saj mu sodnega pisanja ni bilo mogoče vročiti na drug način.

6. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma, kadar so mu neogibne objektivne okoliščine preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Ali je procesni udeleženec - v obravnavanem primeru obdolženec - te stroške zakrivil, je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje glede na povzete razloge ugotovilo pravilno in jih pritožbene navedbe zagovornikov ne morejo v ničemer omajati. Primarno, trditve o obdolženčevi začasni odsotnosti zaradi dopusta v času zimskih počitnic niso z ničemer izkazane. In drugič, ni mogoče spregledati, da je sodišče obdolžencu posredovalo sodno pisanje na naslov začasnega bivališča prvič po pošti (že) dne 24. 2. 2022, sodni kurir je nadalje z vročitvami poskušal večkrat v mesecu aprilu, detektivska agencija pa je končno uspela opraviti vročitev (šele) dne 9. 5. 2022. Navedeno pomeni, da je vročanje na naslovu začasnega bivališča obdolžencu trajalo dva meseca in pol, tako dolgo pa zimske šolske počitnice tudi letos niso trajale. In nenazadnje, glede na dejstvo uvedbe preiskave zoper obdolženca s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 17. 9. 2020, je obdolženec brez dvoma vedel, da zoper njega poteka kazenski postopek in da mu bo sodišče v zvezi s tem v nadaljevanju še posredovalo dodatna sodna pisanja; njihovo dvigovanje pa je že splošna državljanska dolžnost. Glede na vse navedeno zato pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ne gre za krivdno povzročene stroške, ne morejo biti utemeljene.

7. Uveljavljana "nepravilna uporaba materialnega prava" oziroma kršitev kazenskega zakona v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja, pa ni mogoča, saj je lahko podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

8. Ker torej obdolženec sodnih pisanj ni prevzemal, temveč je vsa obvestila - sprva pošte, za tem pa še sodnega kurirja - preprosto ignoriral, je bila potrebna vročitev obtožnice po detektivski agenciji. Posledično gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.

9. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7404 Taksne tarife.