Jedro

ZDSS-1 za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti.

Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ v zvezi z 11. in 182. členim ZDR-1 na strani toženke (delavke), ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Na strani tožnice (delodajalca) je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek (odškodnino) v višini 220.924,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v točki I/1 izreka od tam navedenih datumov do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki teče od dneva vročitve sodbe toženi stranki dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrne toženki njene stroške v znesku 4.051,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drug senat, stroške tega postopka pa naloži v plačilo toženki. Navaja, da je preliminarno izvedensko mnenje A.A. bistvena okoliščina, ki predstavlja trditveno podlago tožbenega zahtevka, ki pa je sodišče prve stopnje ni preverilo in je popolnoma sledilo navedbam toženke, ki je z nerelevantnimi navedbami v tem postopku preusmerila pozornost sodišča na domnevne nepravilnosti v ravnanju bivšega zakonitega zastopnika tožnice. Zamolčala je lasten modus operandi, ki pa nedvomno izhaja iz poročila B.B.. Če je sodišče v to poročilo dvomilo, bi moralo zaslišati B.B.. V skladu z veljavno zakonodajo in sicer 1. odstavkom 131. člena OZ, v zvezi z 11. in 182. členom ZDR je dokazno breme na strani toženke, ki pa v izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Odškodninske odgovornosti, ki temelji na zakonu, ni mogoče prenesti na drugega. Poziv o vnaprejšnjem posredovanju pisnih izjav prič, je po stališču tožnice prejudic, saj nobena izmed predlaganih prič ne more vedeti, o čem bo pričala ter kakšna vprašanja ji bodo zastavljena, zato dejstvo, da priči nista posredovali pisnih izjav, ne more biti razlog za opustitev njunega zaslišanja, še posebej glede na veljavno načelo ustnosti in neposrednosti glede zaslišanja. Navaja, da bi ti dve priči o zadevi vedeli povedati največ. Sodišče prve stopnje se ni vsebinsko opredelilo do listin tožeče stranke, ampak je zgolj pavšalno zaključilo, da niso popolne. Izvedenec je ugotovil, da predloženih in pregledanih dokumentov ni podpisal niti C.C., niti D.D., ampak nekdo tretji, za katerega je izvedenec ugotovil, da gre za isto osebo, kar bi lahko potrdili priči D.D. in E.E.. Točka 11 izpodbijane sodbe je v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, kar pomeni obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo na temelju materialno procesnega vodstva obe poročili preveriti s postavitvijo izvedencev ustrezne stroke, tega pa ni storilo. Spregledalo je, da je toženka fizična oseba, ki je bila v spornem obdobju zaposlena pri tožnici in lastniško in upravljalsko povezana z družbama F. d.o.o. in G. d.o.o., pri čemer je s fiktivnimi pogodbami ustvarjala obveznosti plačila za tožnico. S tem, ko je toženka trdila, da ni bila računovodkinja, da ni vodila finančnega poslovanja, da ni mogla prenakazati sredstev z računa tožnice in da ni povzročila škode zaradi nezakonitega zaračunavanja najemnine, je dokazno in trditveno breme prešlo na njo. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in v obsežnem odgovoru navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, brez postopkovnih kršitev in zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi smiselno zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da toženka, ki je bila pri tožnici zaposlena od 1. 11. 2010 do 31. 3. 2012, za 20 ur tedensko na delovnem mestu skrbnik kadrov, škode ni povzročila.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje in skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Kot izhaja iz listin v spisu, je bila tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pasivna, saj se ni odzivala na pozive sodišča in se tudi ni udeležila nobenega izmed dveh razpisanih narokov za glavno obravnavo. Preliminarno izvedensko mnenje A.A. z dne 23. 7. 2013 ima sicer naravo trditev tožnice, vendar pa ga sodišče ne more samo preverjati, tožeča stranka pa ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi svoje trditve dokazala. Enako velja tudi za poročilo z elementi revizijskega poročila, ki ga je pripravila B.B.. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sicer za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pa pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti.

9. Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) v zvezi z 11. in 182. členim Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) na strani toženke, ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno in tudi pravilno upoštevalo dokazno breme (kar izhaja iz točk 6 in 7 obrazložitve). Na strani tožnice je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točkah 8 in 10 obrazložitve, da tega ni dokazala. V zvezi z listinami, ki jih je kot dokaz predložila tožnica, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da te listine njenih trditev ne dokazujejo. Listina, ki jo je sestavila B.B., je označena kot osnutek in s strani avtorice ni podpisana. Iz preliminarnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi toženka podpise ponaredila, čeprav je mnenje naročila tožnica in izvedencu tudi dala na razpolago sporno in primerjalno gradivo, ki ga je analiziral. 10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagani priči in ne bi smelo opustiti izvedbe teh dokazov zgolj iz razloga, ker pisni izjavi teh prič nista bili predloženi. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z določbo 236.a člena ZPP. Če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnica na poziv sodišča ni predložila pisnih izjav D.D. in E.E., zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog po njunem zaslišanju. Stranka, ki predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, mora vedeti, kaj s tem predlaganim dokazom dokazuje, zato ni logično pritožbeno navajanje tožnice, da nobena od predlaganih prič ne more vedeti o čem bo pričala, še posebej glede na pritožbene navedbe, da bi ti priči o zadevi vedeli povedati največ. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da takšno ravnanje sodišča prve stopnje pomeni kršitev načela ustnosti in neposrednosti. V primeru, da bi tožnica predložila pisni izjavi predlaganih prič, bi ju bilo sodišče skladno s 6. odstavkom 236.a člena ZPP dolžno zaslišati, če bi to zahtevala katera od strank.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin, ki jih je predložila tožnica, saj to izhaja iz točk 8 in 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

12. Na pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje poročilo B.B. in mnenje A.A. preveriti s postavitvijo izvedencev ustrezne stroke, je pritožbeno sodišče smiselno odgovorilo v točki 8 obrazložitve te sodbe glede preiskovalnega načela v individualnih delovnih sporih, saj postavitev izvedencev po uradni dolžnosti ni stvar materialno procesnega vodstva.

13. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno z določbo 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Tožnica pa pritožbenih stroškov ni priglasila.