Jedro

Pri odločitvi Centra za socialno delo je bila upoštevana otrokova korist, ki se je ugotavljala glede na njegovo starost in razmere, v katerih živi pri očetu, ter glede na pogoje za njegovo življenje pri materi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 310/98-10 z dne 7.3.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.8.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo M. z dne 8.12.1997, s katero je ta odločil, da se mld. V.P., roj.

28.10.1992 zaupa v varstvo in vzgojo očetu I.P., ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je pravilno ocenila okoliščine, o katerih je izvedensko mnenje podala pedopsihiatrinja dr. A.B. Iz tega mnenja je mogoče sklepati, da se izvedenka zavzema za ohranitev obstoječih razmerij med mld. V., tožnico in prizadeto stranko. Strokovna komisija je podala dne 22.10.1997 mnenje, iz katerega, tako kot iz izvedenskega mnenja, izhaja, da sta oba starša vzpostavila starševski odnos, znotraj katerega se dogovarjata o vzgoji in skrbi za otroka, kar se je v danih okoliščinah pokazalo za idealen pristop k otrokovemu zdravemu razvoju, dodelitev otroka tožnici pa bi vzpostavila neko novo, dokaj nepredvidljivo in nepreverjeno situacijo odnosov, lahko bi se prekinila nakazana pripravljenost in sposobnost obeh staršev za dogovarjanje in upoštevanje otrokovih potreb.

Komisija predlaga, da v primeru, če starša ne bi sprejela obstoječe prakse vzajemnega starševstva, hči ostane v dosedanjem okolju, zaupana v nadaljnjo vzgojo in oskrbo očetu s tem, da se mati še nadalje aktivno vključuje v vzgojo in skrb za hčer. Presoja predloga izvedenke v povezavi z mnenjem strokovne komisije torej potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke, ki je v korist otroka. Tožnica bo uresničevala pravice in dolžnosti do varstva in vzgoje svoje hčere v okviru dogovorjenih stikov, do katerih je upravičena in jih mora oče omogočiti (16. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89, ZZZDR) oziroma ima na drugi strani tudi otrok pravico do osebnih stikov in neposredne zveze z obema staršema. Poleg stikov pa bo tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 114. člena ZZZDR sporazumno z otrokovim očetom odločala tudi o stvareh, ki bistveno vplivajo na otrokov prihodnji razvoj, če bo izpolnjevala dolžnosti do otroka. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožnica se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo na glavni obravnavi. V tožbi je posebej predlagala, da naj sodišče v zvezi z njeno boleznijo opravi poizvedbe pri splošni bolnišnici v M., na oddelku za psihiatrijo, pri dr. Ž. Tega dokaza sodišče ni izvedlo. Ključna zadeva za odločitev, komu naj se hči dodeli, je ravno tožničina bolezen. Zaradi njene bolezni je bil otrok po mnenju centra za socialno delo dodeljen očetu in ne mami. Hči je stara več kot 7 let in obiskuje prvi razred osnovne šole. Zaradi dolgotrajnosti postopka se je situacija spremenila. Hči izraža željo, da bi živela le z mamo, ki hodi na roditeljske sestanke in se je uspela zaposliti za nedoločen čas v podjetju ... Hči trenutno nima najboljših stikov z babico po očetovi strani. Vsekakor bi bilo primerneje, da je hčerka dodeljena v varstvo, oskrbo in vzgojo tožnici. Kršitev materialnega prava vidi pritožnica v tem, da odločba o dodelitvi otroka z dne 8.12.1997 temelji na vzajemnem starševstvu, kar ni razumljivo.

Uporabljen je pravni inštitut, ki ga preprosto ne pozna niti mednarodna konvencija niti 105/II. člen ZZZDR. Za življenje otroka je bistven prav osebnostni razvoj. Namen, ki naj se z roditeljsko pravico doseže, je zagotoviti otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje (102. člen ZZZDR). Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj izvede narok, podrejeno pa da napadeno sodbo spremeni, tako da se otrok dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Otrokov oče v odgovoru na tožbo navaja, da si mld. V. želi predvsem nespremenjeno stanje, to je, da bi ostala doma, kjer je sedaj, z mamo pa nadaljuje stike, kot doslej. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloženih spisov izhaja, da živi mld. V. pri očetu v urejenih razmerah in da je bila pri odločitvi Centra za socialno delo M. upoštevana otrokova korist. Le - ta se je ugotavljala glede na njeno starost in razmere, v katerih živi pri očetu, ter glede na pogoje za njeno življenje pri materi. V upravnem postopku se je tudi presojalo, kateri od staršev ima boljše pogoje za otrokovo varstvo, vzgojo in oskrbo ter kako bi nanjo vplivala sprememba okolja v primeru njene predodelitve materi. Pri tem je bila prav tako upoštevana v tem postopku izražena otrokova želja. Tožnica je bila zaslišana med upravnim postopkom, pridobljeno je bilo izvedensko mnenje in mnenje strokovne komisije v skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92).

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je povzelo iz odločbe tožene stranke pojem "vzajemno starševstvo", ni kršilo materialnega prava. Gre namreč za strokovni izraz iz mnenja strokovne komisije, ki se nanaša na skrb obeh staršev za otroka ne glede na to, ali živita skupaj ali ločeno. Zato pritožbeno sodišče ta ugovor zavrača. Ker se zakonitost odločbe upravnega organa presoja po času njene izdaje, na odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati tožničino zatrjevanje, da se je zaradi dolgotrajnosti postopka situacija spremenila. Med upravnim sporom spremenjene okoliščine so lahko le dejanska podlaga za nov postopek.

Glavna obravnava, na katero se tožnica v pritožbi sklicuje, ni bila predlagana niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo (2. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS). Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, če je odločilo brez glavne obravnave, ki ni bila zahtevana.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni ugovori in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.