Jedro

Postopek znižanja izhodiščnih osebnih dohodkov je popolno urejen z določbami 33. člena SKPG-90 in 62. člena KP SKEI, ki določa kriterije na podlagi katerih sprejme poslovodni organ ob soglasju organa upravljanja in po poprejšnjem obvestilu sklep o znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov. Ker tak postopek ni bil izpeljan, so pri toženi stranki nezakonito izplačevali znižane osebne dohodke. Dejstvo, da je tak sklep po predpisanem postopku sprejel delavski svet krovnega podjetja, v katerega sestavi je tožena stranka in da je to podjetje večinski lastnik tožene stranke je irelevantno, ker je tožena stranka samostojna pravna oseba s svojimi organi in organizacijo sindikata.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo razlike v osebnem dohodku za čas od januarja do septembra 1992 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku na račun razlike osebnega dohodka za navedeno obdobje izplačati znesek 36.331,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 42.075,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, v presežku pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni na zakonit način izvedla postopka znižanja izhodiščnih osnov osebnih dohodkov, saj je po svojem poslovodnem organu sprejela sklep o znižanju s tem, da je kot družba v sestavi XY sprejela sklep centralnega delavskega sveta, veljavnega za vse družbe XY in uvedla znižanje teh osnov. Tožena stranka vztraja na svojem stališču, da je izpeljala pravilen postopek za znižanje izhodiščnih osebnih dohodkov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in z njegovo obrazložitvijo, glede na pritožbe navedbe pa še dodaja.

Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je tožena stranka zmanjšanje izhodiščnih osnov osebnih dohodkov delavcev izvedla na zakonit način.

Iz gradiva v spisu izhaja, da je tožena stranka pravna oseba, registrirana v sodnem registru, s svojimi organi, statutom in tudi s svojo organizacijo sindikata. Način znižanja izhodiščnih osebnih dohodkov je v spornem obdobju, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, določala Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90), ki je v 33. členu določala, da se v kolektivnih pogodbah dejavnosti določijo kriteriji, po katerih se lahko osnovni osebni dohodki znižajo do največ 20%. Odločitev na podlagi takih kriterijev sprejme poslovodni organ ob soglasju organa upravljanja.

62. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 12/91) je taksativno določil kriterije za ugotavljanje znižanja osebnih dohodkov in določil, da odločitev na podlagi navedenih kriterijev sprejme poslovodni organ ob soglasju organa upravljanja in po poprejšnjem obvestilu sindikata. Torej je bil postopek znižanja izhodiščnih osebnih dohodkov popolno urejen v navedenih predpisih. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožena stranka navedenega postopka ni izvedla. Navedbe pritožbe, da je tožena stranka v sestavi podjetja XY in, da je izvajala sklepe delavskega sveta tega podjetja, ki je tudi večinski lastnik tožene stranke ter, da je zadostovalo, da je sklepe sprejel direktor tožene stranke, so neutemeljene. Saj, kot je bilo že navedeno, je potrebno v organizaciji izvesti poseben postopek, na podlagi katerega lahko nato poslovodni organ sprejme tak sklep. Pritožba pa tudi ne zatrjuje, da bi bil tak postopek pri toženi stranki izpeljan. Iz listinskega gradiva v spisu tudi ne izhaja, da bi bili organi XY pristojni za tovrstne odločitve pri toženi stranki. Samo lastništvo tožene stranke pa je pri tem irelevantno.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo razlike v osebnem dohodku iz naslova znižanja osnov izhodiščnih osebnih dohodkov za čas od januarja do septembra 1992 ugodilo in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka. Zaradi navedenega in potem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na kar mora pritožbeno sodišče paziti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.