Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi povsem konkretnih okoliščin primera pravilno presodilo objektivno resnost grožnje, na katero je sklepalo iz vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko. Zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, tudi po oceni višjega sodišča preprečujejo izdajo obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo narekujejo izrek oprostilne sodbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko I/2 izreka spremeni tako, da se obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje ali telo na ta način, da je dne 6. 6. 2022 okrog 12.00 ure v J. B. B. zagrozil, da ne sme več prihajati na parcelo in da te parcele več ne sme urejati, in če bo še enkrat stopil tja, bo mrtev, nato pa mu v popoldanskem času po telefonu ponovno zagrozil, da ga bo ubil, z navedenimi grožnjami pa pri B. B. povzročil občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, na prvi in drugi stopnji, obremenjujejo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

III. V okviru izrečene pogojne obsodbe določena kazen 3 (treh) mesecev zapora za dejanje pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe ostane nespremenjena, preizkusna doba se zniža na 2 (dve) leti, enotna kazen pa se ne določi. IV. V preostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen treh mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev in petnajst dni zapor s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške pooblaščenca oškodovancev, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ter sodno takso v znesku 120,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci obeh oškodovancev, odvetniki Odvetniške pisarne C. iz Maribora, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**K dejanju pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe**

5. Z očitkom, da je sodišče prve stopnje protispisno navedlo, da naj bi se obdolženec in priča D. D. pogovarjala, čeprav sta se zgolj pozdravila, zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Za protispisnost gre le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. To v obravnavani zadevi ni primer, saj v pritožbi izpostavljenih navedb sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni zapisalo, temveč je glede navedene okoliščine korektno povzelo izpovedbi prič D. D. in E. E. ter na podlagi njunih izpovedb zaključilo, da so se zjutraj srečali in pozdravili (točki 3 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Očitana kršitev zato ni podana. V nasprotju s prepričanjem zagovornika pa sodišče prve stopnje tudi ni napačno povzelo izpovedbe priče E. E., ko je navedlo, da je slednji skušal prikazati, da je bil ves čas v družbi obdolženca. V tem delu je napravilo le dokazni sklep, zagovornikovo nestrinjanje z njim, pa pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik prav tako meri z navedbami, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati jasnih razlogov o objektivni resnosti groženj. Tudi v takšnih navedbah mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo le subjektivnega učinka izrečene grožnje na oškodovanko, kot to zmotno meni zagovornik, temveč je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi povsem konkretnih okoliščin primera pravilno presodilo tudi objektivno resnost grožnje, na katero je sklepalo iz vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko. Besede, „da jo bodo deca v vozičku vozili,“ torej da jo bo pohabil in jo bodo njeni otroci vozili v invalidskem vozičku, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanka bivša partnerja, med katerima poteka vrsta nesoglasij in sporov, obdolžencu pa je bil izrečen celo ukrep prepovedi približevanja oškodovanki, tudi po prepričanju višjega sodišča po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Zagovornik zato v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša razloge, na osnovi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo objektivno resnost grožnje.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe s tem, ko je neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo dogodka, s katero bi se preverilo, ali je bilo glede na položaj oškodovanke in priče F. F. mogoče, da bi slednji slišal grožnje oziroma vpitje. Zagovornik nima prav. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje natančno in tehtno utemeljilo v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno pojasnilo, da je bil tak dokazni predlog nepotreben, saj ne bi z ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov natančno ugotovljeno tudi glede samega poteka in mesta dogajanja. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča F. F. dogajanje neposredno zaznal šele po konfliktu med obdolžencem in oškodovanko, medtem ko konkretnega dogajanja (groženj, vpitja ali razbijanja) ni slišal. Višje sodišče razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga zato v celoti pritrjuje in ugotavlja, da uveljavljana procesna kršitev ni podana, prav tako pa zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

8. Uvodoma zatrjevano kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja z navedbo, da ravnanje obdolženca nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. S takšno splošno navedbo, brez kakršnekoli obrazložitve, katere zakonske znake sploh pogreša, ne more uspeti, tovrstne kršitve pa ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo niti višje sodišče. 9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe dokazana. Prepričljive in tehtne razloge sodišča prve stopnje zato višje sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

10. Bistvo zagovornikove pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da oškodovanki ni grozil, saj se v očitanem času ni nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja, temveč na terasi gostinskega lokala, kar sta potrdili priči E. E. in D. D. Ob podajanju svoje dokazne ocene trdi, da je izpovedba oškodovanke neverodostojna ter se razlikuje od izpovedb prič F. F. in D. D., ki o kakršnihkoli grožnjah obdolženca ali o njegovem nahajanju na kraju kaznivega dejanja, kjer naj bi celo s pestjo udarjal po steklu vrat in na silo skušal odpreti vrata, nista vedela izpovedati nič.

11. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v verodostojnih izpovedbah oškodovanke G. G. ter prič F. F. in D. D., ki so tudi po presoji višjega sodišča v bistvenem skladne in pomenijo zaokroženo celoto. Zagovor obdolženca je v celoti ovržen z izpovedbo oškodovanke, ki je prepričljivo opisala interakcijo z obdolžencem in med drugim pojasnila, kako je prišel za njo, tako da ga ni niti videla, nakar je s pestjo udaril po steklu in ji z inkriminiranimi besedami zagrozil, pri čemer so se vrata v poslovno stavbo za njo na srečo zaprla, obdolženec pa je tolkel po vratih in jih z rokami skušal odpreti. Takšno izpovedbo oškodovanke sta potrdila priči F. F. in D. D., ki opisanega dogodku sicer res nista neposredno videla oziroma slišala, vendar sta kljub temu iz lastne zaznave zanesljivo in skladno vedela izpovedati o dogajanju po obravnavanem dogodku ter oškodovankinem intenzivnem in pristnem čustvenem odzivu na ravnanje obdolženca. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točkah 3 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato dvoma v njihove izpovedbe zagovornik v tej zvezi ne more vzbuditi z izpostavljanjem oškodovankine objokanosti, o čemer je priča F. F. tudi sicer prepričljivo izpovedal. Dvoma v skladnost izpovedb oškodovanke in obeh prič zagovornik prav tako ne more uspešno vzbuditi s problematiziranjem njihove komunikacije obravnavanega dne in subjektivno oceno o tem, kako podrobno bi se o dogodku morali pogovarjati. Čeprav se navedeni priči nista več spomnili obdolženčevih točno izrečenih besed, iz njunih izpovedb dovolj določno izhaja, da je bil obdolženec tisti, ki je oškodovanko verbalno napadel oziroma da je šlo za verbalni spor, pri čemer sta obe priči smiselno opisali tudi obdolženčev pristop do oškodovanke. Glede na naravo in časovno oddaljenost dogodka, upoštevaje čustveno stanje oškodovanke, v katerem je pričama opisovala dogodke, kakor tudi sam odnos med oškodovanko in pričama, pa ni življenjsko pričakovati, da se bosta priči natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnili vseh podrobnosti dogajanja. Zagovornik zato ne more biti uspešen z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb oškodovanke in obeh prič ter zatrjevanjem neskladnosti glede neodločilne podrobnosti – na kakšen način se je obdolženec približal oškodovanki, kateri zagovornik pripisuje preveliko težo. 12. Neutemeljeno je tudi zagovornikovo zatrjevanje, da se obdolženec v očitanem času ni nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja, temveč na terasi gostinskega lokala. V nasprotju s prepričanjem zagovornika izpovedba priče D. D. glede očitanih časovnih okoliščin ne potrjuje zagovora obdolženca. Slednja je namreč pojasnila, da je v službo prišla med 7.30 in 7.40 uro (torej ne, da je tedaj videla obdolženca), in da je oškodovanka prišla v pisarno približno 10-15 minut po tem, ko je na terasi, pri vhodu v gostinski lokal K. srečala obdolženca, pri čemer je izrecno poudarila, da na uro ni gledala. Glede na takšno izpovedbo priče, ob upoštevanju bližine navedenega gostinskega lokala, ki se nahaja v isti ulici, ter s strani oškodovanke opisano interakcijo z obdolžencem, je sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo časovni okvir obravnavnega dejanja in zaključilo, da je obdolženec od terase gostinskega lokala sam odšel do vhoda, kjer je vstopala oškodovanka in izvršil dejanje, kot se mu očita. V nasprotno zato zagovornik ne more prepričati niti s sklicevanjem na izpovedbo priče E. E., ki je tudi po oceni višjega sodišča neuspešno skušal prikazati, da je bil ves čas v družbi obdolženca, saj je sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj je njegovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno.

13. Glede na vse navedeno, in ker zagovornik tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo treba njegovo pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

**K dejanju pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe**

14. Glede dejanja pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe pa zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, da oškodovanemu B. B. na očitan način ni grozil s smrtjo, tudi po oceni višjega sodišča preprečujejo izdajo obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo narekujejo izrek oprostilne sodbe.

15. Višje sodišče soglaša s presojo zagovornika, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o obdolženčevi storitvi kaznivega dejanja neutemeljeno oprlo na spreminjajočo izpovedbo oškodovanca, katera ne more biti bolj verjetna od obdolženčevega zagovora, ki je v bistvenih segmentih potrjen z izpovedbama tedaj neposredno navzočih prič H. H. in I. I. Tako je oškodovanec izpovedal, da je obravnavanega dne najprej skupaj s pričo H. H. (serviserjem za traktorje, katerega stranki sta bila obdolženec in oškodovanec) odšel do hiše v J., kjer naj bi mu obdolženec zagrozil, da mu prepoveduje urejanje parcele in da bo mrtev, če še enkrat stopi tja. Kljub temu, da naj bi bile navedene besede oškodovancu izrečene jasno in glasno, kot je slednji to izpovedal, priča H. H. očitanih besed ni slišal, čeprav je sicer docela znal povzeti in pojasniti vsebino komunikacije med obdolžencem in oškodovancem, ko je nenazadnje obdolženec tudi njemu samemu povedal, naj tam ne hodi. Ob tem je priča H. H. podrobno opisal tudi položaj vseh udeleženih in izrecno zatrdil, da so se tedaj navkljub gradbenim strojem normalno slišali, vendar groženj s smrtjo ni slišal. Glede na takšno izpovedbo priče je oškodovanec svojo izpovedbo prilagodil, kot pravilno poudarja zagovornik, in pričel trditi, da mu je obdolženec inkriminirane besede pravzaprav izrekel potiho oziroma jih je skoraj zašepetal, prav tako pa je nedosledno opisoval, kako blizu sta z obdolžencem tedaj stala pri avtu. Izpovedbi oškodovanca in priče H. H. pa sta se nadalje tudi razhajali glede okoliščine, ali sta se o izrečenih grožnjah v nadaljevanju pogovarjala, saj oškodovančeve izpovedbe v tej smeri priča ni potrdil. Glede na vse navedeno, in ko je po eni strani tudi sodišče prve stopnje ugotovilo nepristranskost priče H. H., na drugi strani pa le hipotetično pojasnilo, da je slednji morebiti želel ostati nevtralen oziroma da besed ni slišal, je po oceni višjega sodišča podan zadosten dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec oškodovancu izrekel inkriminirane besede. Toliko bolj, ker tudi priča I. I. ni potrdila izpovedbe oškodovanca, da naj bi mu obdolženec istega dne s smrtjo grozil še v telefonskem razgovoru. Priča I. I. je namreč pojasnila, da je bila v času, ko je dedek klical očeta, vseskozi navzoča, vendar pri tem ni slišala, da bi kdorkoli izrekel kakšne grožnje. Na krivdo obdolženca pa ni mogoče zanesljivo sklepati niti na podlagi sms sporočila z dne 1. 6. 2022 in motiva obdolženca, saj bi bilo nasprotno mogoče ugotoviti tudi za oškodovanca, ki na podlagi domnevno izrečenih groženj od obdolženca – bivšega zeta zahteva vračilo darila.

16. Takšni dokazi tudi po presoji višjega sodišča v obravnavane očitke vnašajo dvom, ki preprečuje izdajo obsodilne sodbe, za katero se zahteva dokazni standard gotovosti oziroma sodnikovega prepričanja v krivdo obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP). Zato je višje sodišče v skladu z načelom in dubio pro reo obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (točka I/2 izreka izpodbijane sodbe). Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

**K ostalim odločbam**

17. Zagovornik odločbe o kazenski sankciji ne graja, višje sodišče pa je skladno z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, pomembne za izbiro kazenske sankcije, ter ob upoštevanju obdolženčeve predhodne nekaznovanosti in ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, slednjemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe ustrezno določilo kazen tri mesece zapora. Glede na spremembo izpodbijane sodbe, ko je bilo treba obdolženca oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje iz točke I/2 izreka izpodbijane sodbe, pa je višje sodišče v tej posledici ustrezno spremenilo kazensko sankcijo in obdolžencu zaradi manjše skupne kriminalne količine skrajšalo preizkusno dobo na dve leti, medtem ko enotne kazni ni določilo. Višje sodišče ocenjuje, da je preizkusna doba v trajanju dveh let primeren čas, v katerem bo obdolženec lahko upravičil pozitivno prognozo in na prostosti ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

18. V posledici oprostilne sodbe glede dejanja pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe je višje sodišče spremenilo še odločbo o stroških kazenskega postopka in po prvem odstavku 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, na prvi in drugi stopnji, obremenjujejo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

19. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP), v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

20. Ker je bilo s to sodbo odločeno deloma v obdolženčevo korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).