Jedro

Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1).

Iz ZRSin ne izhaja, da je pridobljeni status reprezentativnosti trajen. Lastnost reprezentativnosti je namreč opredeljena z obstojem kumulativnih pogojev, ki so našteti v 6. členu ZRSin, kar obenem pomeni, da že zaradi neobstoja enega od teh pogojev lastnosti reprezentativnosti ni (več). Vendar pa pravna ureditev statusa reprezentativnosti sindikata ni popolna. Ni namreč urejen postopek preverjanja, ali sindikat, ki mu je bila s pravnomočno odločbo državnega organa podeljena reprezentativnost, zanjo še vedno izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, oziroma postopek, v katerem bi se ugotovilo, da sindikat zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev ni več reprezentativen. V tem delu je zato podana pravna praznina, ki jo je glede na to, da pravnomočni upravni akt o priznanju reprezentativnosti posega tudi v pravno sfero delodajalca, treba zapolniti na način, da je ustrezno varovan tudi položaj delodajalca. Za nasprotno stališče ni nobenega stvarno utemeljenega in razumnega razloga. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi; pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede (drugi odstavek 3. člena ZS). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za rešitev obravnavanega predloga kot najbolj podobna upoštevna pravna ureditev, ki je predpisana za postopek določanja reprezentativnosti.

Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba predlagatelju, ki je v postopku pred nasprotno udeleženko navajal, da je največji delodajalec v dejavnosti, v kateri ima sindikat A. priznano reprezentativnost, in ki je izpostavljal posledični pomen kolektivnega pogajanja z njim, pomen že citiranega 10. člena ZDR-1 …, priznati aktivno legitimacijo za sprožitev postopka preverjanja reprezentativnosti sindikata A. pred upravnim organom. Minister za delo je tovrstno vlogo predlagatelja zato napačno zavrgel s sklicevanjem na pomanjkanje te legitimacije, zaradi česar je treba predlagatelju priznati tudi nadaljnjo aktivno legitimacijo za vložitev kolektivnega delovnega spora glede dela predloga, v katerem zahteva odpravo sklepa ministra za delo z dne 27. 2. 2024. V tem delu in posledično tudi glede stroškovne odločitve je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavki 274., 339. in 354. člena ZPP; 3. točka 365. člena ZPP) in vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki je o predlogu dolžno odločiti meritorno.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 27. 2. 2024, in glede odločitve o stroških postopka, ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za odpravo sklepa nasprotne udeleženke z dne 27. 2. 2024 in za ugotovitev, da sindikat A. ni reprezentativni sindikat. Predlagatelju je naložilo, da nasprotni udeleženki in sindikatu A. povrne odmerjene stroške postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ustavne pravice do sodnega varstva, ki vključuje pravico do meritorne odločitve, sodišče ne bi smelo omejiti s stališčem, da zakon ne določa izrecno možnosti sodnega varstva. Morebitno pravno praznino, ki obstaja zaradi zakonske neureditve preverjanja izpolnjevanja pogojev za reprezentativnost sindikata, mora napolniti sodišče v smeri trajanja in možnosti odvzema statusa reprezentativnosti. Nepravilno je stališče, da je ta status trajen, da ga ni mogoče preveriti ali odvzeti, čeprav sindikat ne izpolnjuje več pogojev za reprezentativnost, in da še zlasti delodajalec nima pravice zahtevati takšne preveritve. Absurdnost takšnega stališča pripelje do situacije, da bi lahko imel sindikat le še enega člana, pa bi se vseeno še naprej štel za reprezentativnega - tak sindikat bi imel celo bistveno večji vpliv kot npr. sindikat, ki mu do statusa reprezentativnosti manjka le še en član. Le sindikatu, ki ima ustrezno število članov, je mogoče priznati takšen položaj, da njegova ravnanja učinkujejo v razmerju do vseh delavcev, tudi tistih, ki niso njegovi člani. Predlagatelj kot delodajalec ima interes, da se odvzame reprezentativnost sindikatu, ki ne izpolnjuje več pogojev za tak status, ker ne zastopa več minimalnega števila članov, ki jih določa zakon. Priglaša stroške pritožbe.

3.Nasprotna udeleženka in sindikat A. v odgovorih na pritožbo nasprotujeta njenim navedbam, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglašata stroške odgovorov.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil sindikat A. z odločbo ministra za delo, družino in socialne zadeve z dne 21. 1. 2004 določen kot reprezentativni sindikat v dejavnosti B. Predlagatelj je ministrstvu z vlogo z dne 17. 10. 2023 predlagal, naj izvede postopek in odloči, ali ima sindikat A. še status reprezentativnega sindikata; zatrjeval je, da sindikat A. nima več zadostnega števila članov. Minister je 27. 2. 2024 izdal sklep, s katerim je vlogo predlagatelja zavrgel. Iz obrazložitve izhaja, da ima glede na Zakon o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin; Ur. l. RS, št. 13/1993) pravico vložiti zahtevo za ugotovitev reprezentativnosti le sindikat, ki reprezentativnost že ima oziroma jo želi pridobiti.

7.Predlagatelj je sprožil kolektivni delovni spor, v katerem predlaga, da se sklep nasprotne udeleženke z dne 27. 2. 2024 odpravi in da se ugotovi, da sindikat A. ni reprezentativni sindikat. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo, ker je štelo, da ne gre za kolektivni delovni spor.

8.Po f) točki 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnem delovnem sporu v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZDSS-1 lahko predlog za začetek postopka v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata vloži sindikat zoper odločbo pristojnega ministra (oziroma odločitev delodajalca), s katero je ugotovljeno, da sindikat ne izpolnjuje pogojev za določitev reprezentativnosti. S sklicevanjem na ti zakonski določbi je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je sodno varstvo v sporih o reprezentativnosti sindikata dopustno le zoper zavrnilno odločbo upravnega organa, izpodbija pa jo lahko le sindikat, na katerega se odločba nanaša.

9.Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev podkrepilo s sklicevanjem na judikat VS RS VIII Ips 64/2015 z dne 8. 4. 2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta judikat razmejuje dve različni pravni situaciji. Prva se nanaša na določitev reprezentativnosti sindikata in s tem povezano (ne)pravilno uporabo materialnega prava v času izdaje odločbe ministra o priznanju reprezentativnosti sindikata. Nanašajoč se na takšno situacijo je bila v citiranem judikatu sprejeta odločitev, da predlagatelj - reprezentativni sindikat, ki je v sporu zatrjeval pravni interes za ugotovitev, da drug sindikat ne izpolnjuje pogojev reprezentativnosti v dejavnosti - ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. V zvezi s to odločitvijo je revizijsko sodišče obrazložilo, da je sodno varstvo zoper odločbe o reprezentativnosti sindikata, ki jih izda minister, varstvo pred delovnimi sodišči v kolektivnem delovnem sporu (f točka 6. člena ZDSS-1), to varstvo pa je predvideno le v primeru zavrnilne odločbe pristojnega ministra, s katero je ugotovljeno, da sindikat ne izpolnjuje pogojev za določitev o reprezentativnosti, in sicer le s strani sindikata, na katerega se nanaša zavrnilna odločba (prvi odstavek 50. člena ZDSS-1).

10.Druga pravna situacija pa se nanaša na naknadno neizpolnjevanje pogojev reprezentativnosti v skladu z določbami 6., 8. ter 9. člena ZRSin in pomeni, da so po izdaji odločbe o priznanju reprezentativnosti ti pogoji odpadli oziroma prenehali. Takšna situacija, ki jo zatrjuje tudi predlagatelj v tem sporu, v zakonodaji ni urejena. To je izpostavilo tudi revizijsko sodišče v opombi št. 6 citiranega judikata, v kateri je zapisalo: "Ureditev v naši zakonodaji je pomanjkljiva; težko bi bilo sicer zagovarjati stališče, da sindikatu, ki je pridobil reprezentativnost, te ni mogoče odvzeti zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev (glej tudi sklep X Pdp 882/2011 z dne 15. 3. 2012), vendar postopek in možni predlagatelji (pobudniki) oziroma udeleženci niso (jasno) določeni."

11.Ključni pravni učinek reprezentativnosti je v tem, da sindikat s tako priznanim statusom uživa posebne pravice, ki so določene s predpisi, in jih kot predstavnik vseh, tako sindikalno organiziranih kot sindikalno neorganiziranih delavcev uresničuje v razmerju do delodajalca. Te pravice izhajajo npr. iz 7. člena ZRSin; sedmega odstavka 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki določa, da se za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 205. členu tega zakona; Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU; Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadaljnji) idr.

12.Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Eden od pogojev je tudi predpisano število članov v skladu z ZRSin, katerega (ne)obstoj glede sindikata A. izpostavlja predlagatelj v tem sporu. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin.

13.Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1).

14.Pravnomočni upravni akt, ki sindikatu priznava reprezentativnost, tako posega tudi v pravno sfero delodajalca, ki se mora v pravnih razmerjih s sindikatom zanašati na upravičenost obstoja pravnega statusa, ki je sindikatu podeljen s pravnomočnim aktom državnega organa. Zaradi navedenega oziroma prepletenosti pravnih položajev sindikata, ki ima formalnopravno priznan status reprezentativnosti, in delodajalca, nasproti kateremu ta reprezentativnost učinkuje, je (tudi) delodajalcu treba priznati pravni interes za zaščito svojega položaja, tj. za zagotovitev, da dejansko vstopa v pravna razmerja s sindikatom, ki (kljub v preteklosti izdani upravni odločbi) še vedno izpolnjuje pogoje za reprezentativnost. Zaradi navedenega mora imeti tudi delodajalec na voljo pravno sredstvo, s katerim lahko tak pravni interes učinkovito pravno varuje.

15.Iz ZRSin ne izhaja, da je pridobljeni status reprezentativnosti trajen. Lastnost reprezentativnosti je namreč opredeljena z obstojem kumulativnih pogojev, ki so našteti v 6. členu ZRSin, kar obenem pomeni, da že zaradi neobstoja enega od teh pogojev lastnosti reprezentativnosti ni (več). Vendar pa pravna ureditev statusa reprezentativnosti sindikata ni popolna. Ni namreč urejen postopek preverjanja, ali sindikat, ki mu je bila s pravnomočno odločbo državnega organa podeljena reprezentativnost, zanjo še vedno izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, oziroma postopek, v katerem bi se ugotovilo, da sindikat zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev ni več reprezentativen. V tem delu je zato podana pravna praznina, ki jo je glede na to, da pravnomočni upravni akt o priznanju reprezentativnosti posega tudi v pravno sfero delodajalca, treba zapolniti na način, da je ustrezno varovan tudi položaj delodajalca.

16.Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi; pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS; Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za rešitev obravnavanega predloga kot najbolj podobna upoštevna pravna ureditev, ki je predpisana za postopek določanja reprezentativnosti. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZRSin se reprezentativen sindikat v dejavnosti določi z odločbo, ki jo na podlagi dokazil o izpolnjevanju pogojev izda minister za delo. Po analognem sklepanju za rešitev obravnavanega predloga zato velja pravilo, da odločbo v postopku naknadnega preverjanja reprezentativnosti oziroma morebitno odločbo o tem, da sindikat zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev ni več reprezentativen v dejavnosti, sprejme minister za delo, pri katerem je delodajalec, v katerega sfero posega izdana upravna odločba o reprezentativnosti sindikata, upravičen sprožiti postopek za preverjanje pogojev reprezentativnosti. Nadalje prvi odstavek 50. člena ZDSS-1 sindikatu, kateremu v postopku priznanja reprezentativnosti pred upravnim organom ni bila priznana reprezentativnost, omogoča pravno varstvo v kolektivnem delovnem sporu. Po analognem sklepanju za rešitev obravnavanega predloga velja pravilo, da zoper odločbo ministra za delo, ki jo izda v postopku preverjanja pogojev reprezentativnosti, lahko delodajalec, ki je predlagal to preverjanje in se z izdano odločbo ne strinja (ali sindikat, glede katerega je bilo to preverjanje izvedeno in je bila izdana zanj neugodna odločba ministra za delo), sproži kolektivni delovni spor in zahteva sodni preizkus pravilnosti izdane odločbe ministra za delo.

17.Takšna zapolnitev pravne praznine je skladna tudi s splošnim načelom pravne varnosti, ki mora biti, kot je bilo že obrazloženo, zagotovljeno tudi delodajalcu.

18.Po presoji pritožbenega sodišča je opisana zapolnitev pravne praznine pravno utemeljena tudi z vidika b) točke 6. člena ZDSS-1, po kateri se za kolektivni delovni spor šteje tudi tisti, ki se nanaša na pristojnost za kolektivno pogajanje. Kot izhaja iz komentarja k tej določbi, so tovrstni spori deloma lahko tudi spori o reprezentativnosti sindikata. Glede slednjih pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da pravna ureditev statusa reprezentativnosti sindikata (na ravni dejavnosti) ni popolna, zaradi česar je to pravno praznino napolnilo tudi z vidika varstva pravnega interesa delodajalca in utemeljilo njegov status udeleženca (45. člen ZDSS-1) v tovrstnem kolektivnem delovnem sporu.

19.Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba predlagatelju, ki je v postopku pred nasprotno udeleženko navajal, da je največji delodajalec v dejavnosti, v kateri ima sindikat A. priznano reprezentativnost, in ki je izpostavljal posledični pomen kolektivnega pogajanja z njim, pomen že citiranega 10. člena ZDR-1 …, priznati aktivno legitimacijo za sprožitev postopka preverjanja reprezentativnosti sindikata A. pred upravnim organom. Minister za delo je tovrstno vlogo predlagatelja zato napačno zavrgel s sklicevanjem na pomanjkanje te legitimacije, zaradi česar je treba predlagatelju priznati tudi nadaljnjo aktivno legitimacijo za vložitev kolektivnega delovnega spora glede dela predloga, v katerem zahteva odpravo sklepa ministra za delo z dne 27. 2. 2024. V tem delu in posledično tudi glede stroškovne odločitve je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki je o predlogu dolžno odločiti meritorno.

20.Nasprotna udeleženka je dopustnosti obravnavanja predloga nasprotovala tudi z navedbo, da sindikat A. ni stranka tega kolektivnega delovnega spora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sindikat A. priglasil udeležbo, sodišče prve stopnje pa je nato s sklepom dopustilo njegovo stransko intervencijo na strani nasprotne udeleženke. S tem je sindikat A. kot nosilec pravic in obveznosti v razmerju, o katerem se odloča, pridobil lastnost udeleženca v tem kolektivnem delovnem sporu (prim. drugi odstavek 45. člena ZDSS-1) in s tem pravico do izjave ter možnost učinkovitega varstva pravic v sodnem postopku. Podobno varstvo mu seveda mora biti zagotovljeno tudi v postopku pred ministrom za delo, podlago zanj pa predstavlja 44. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji), v skladu s katerim mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.

21.S prvostopenjskim sklepom je pravilno zavržen predlog v delu, v katerem je predlagatelj zahteval ugotovitev, da sindikat A. ni reprezentativni sindikat. Ta del predloga predstavlja odločitev, ki je glede na zgoraj podano obrazložitev primarno v pristojnosti ministra za delo, ki o vlogi predlagatelja sploh še ni vsebinsko odločil. Pritožbeno sodišče je zato glede tega dela predloga, ki je v kolektivnem delovnem sporu uveljavljan preuranjeno, pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo.

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Tudi v judikatu X Pdp 76/2024 z dne 27. 3. 2024 je bilo obrazloženo, da če se reprezentativnost sindikata določi z odločbo na podlagi dokazil o izpolnjevanju določenih pogojev, ki jih mora sindikat izpolnjevati, da se mu prizna lastnost / kvaliteta reprezentativnosti, je mogoče zastopati stališče, da je v primeru, ko sindikat za reprezentativnost zahtevanih pogojev več ne izpolnjuje, lastnost reprezentativnosti z odločbo mogoče tudi odvzeti. Nedopuščanje takega postopka bi privedlo do absurdne situacije, ko bi posamezni sindikati uživali status reprezentativnosti, podeljen v daljni preteklosti, kljub evidentnemu neizpolnjevanju pogojev iz 6. člena ZRSin (npr. če sploh ne bi imeli več članov).

2Prim. US RS U-I-57/95 z dne 5. 2. 1998.

3Reprezentativni sindikati sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo, sodelujejo v organih, ki odločajo o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti delavcev, predlagajo kandidate delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju.

4Posredovanje splošnih aktov delodajalca v mnenje sindikatom pri delodajalcu (10. člen), obveščanje in posvetovanje s sindikati pri delodajalcu v postopku spremembe delodajalca in pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (76. in 99. člen), razporejanje delovnega časa (148. člen), nočno delo (153. člen), idr.

5Pravica predlagati kandidate za člane sveta delavcev (27. člen) idr.

6Na smiselnost preverjanja statusa reprezentativnosti nakazuje tudi članek Sindikalna svoboda in reprezentativnost delavskih in delodajalskih organizacij, Polonca Končar, v: Delavci in delodajalci 2-3/2011/XI, str. 135, 136, 139.

7Predmet vsebinske presoje v kolektivnem delovnem sporu je npr. že bil sklep, da sindikat ni več reprezentativen znotraj delodajalca (prim. VIII Ips 254/2016 z dne 20. 12. 2016).

8Iz navedb nasprotne udeleženke v tem sporu izhaja, da je v nekaterih primerih sindikatom sicer odvzela priznano lastnost reprezentativnosti, npr. v primerih prenehanja sindikata ali ko je sindikat izstopil iz sindikalne centrale. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da torej tudi nasprotna udeleženka naknadno nastalega neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti ne izključuje, ker pa to ni pravno urejeno, je očitno tudi sama v primerih, na katere se sklicuje, postopala po analogiji s pravno urejenimi postopki.

9Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1): s komentarjem / [avtorji komentarja Aleksej Cvetko … et al.], Ljubljana, GV Založba, 2005, str. 49.

10V primeru utemeljenosti predloga so odločitve sodišča primeroma predpisane v 53. členu ZDSS-1.