Jedro

V inšpekcijskem postopku zaradi poseganja v javno pot, v katerem inšpektor za ceste - pristojen tudi za nadzor javnih poti, odredi odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti na javni poti, mora biti pred izdajo odločbe, s katero tak ukrep odredi, ugotovljeno kakšne nepravilnosti oz. pomanjkljivosti je povzročil tisti, ki je posegal v javno pot in katera dela so za odpravo le-teh potrebna. Kolikor so potrebna taka dela, ki jih sme na javni poti izvajati le upravljalec oz. od njega pooblaščena organizacija, je z inšpekcijsko odločbo mogoče naložiti tistemu, ki je posegel v javno pot, da naroči taka dela, pri čemer mora biti v izreku odločbe natančno določeno, katera dela mora naročiti, pri katerem izvajalcu in v kakšnem roku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega prometnega inšpektorata v Ljubljani z dne 12.6.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo inšpektorja za ceste sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 8.5.1992. Z navedeno odločbo je bilo tožnikoma naloženo, da v roku 60 dni po prejemu odločbe vrneta v prvotno stanje občinsko javno pot parc.št. 486 pri njuni stanovanjski hiši v dolžini cca 50 m. V drugi točki izreka prvostopne odločbe je določeno, da bo, če tožnika obveznosti ne bosta izpolnila, delo opravilo določeno podjetje na stroške tožnikov. V izreku se navedena prvostopna odločba sklicuje na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 23.4.1992, ki je sestavni del odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2., 3. in 12. člena zakona o cestah ter na odlok o gospodarjenju z javnimi potmi občine. Navaja, da je prvostopno odločbo izdal stvarno in krajevno pristojni inšpektor za ceste. Glede pritožbenih ugovorov tožnikov, da je bila sporna javna pot zaraščena in zasipana z odpadki in da jo vaščani nikoli niso uporabljali, meni, da ne morejo vplivati na odločitev o stvari.

Tožnika v tožbi navajata, da inšpekcijskega ukrepa ne moreta izvršiti, ker je bila pot pred njunim posegom zaraščena in so bili na njej naloženi vsakršni odpadki, zato bi bila vzpostavitev poti v prejšnje stanje protipravna. Izrek prvostopne odločbe je neizvršljiv tudi zato, ker je nejasen.

Iz izreka namreč ne izhaja, kakšna dela morata tožnika opraviti in tudi ne, kakšno mora biti stanje poti po opravljenih delih. Navajata še, da je vzdrževanje poti v voznem stanju dolžnost vzdrževalca in upravljalca poti. Tožnika smiselno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam v celoti. V zvezi z ugovori tožnikov, ki se nanašajo na izrek prvostopne odločbe navaja, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ki je sestavni del te odločbe, izhaja, da sta tožnika dolžna javno pot vrniti v prvotno stanje oziroma zarisati traso javne poti, javno pot vrezati in utrditi. Nesprejemljiva je tudi trditev tožnikov, da jima je z odločbo naloženo vzpostavljanje protipravnega stanja, ker javna pot pred njunim posegom ni bila uporabna. Ukinitev javne poti namreč ni prepuščena subjektivni oceni državljanov, ampak o ukinitvi poti odloča skupščina družbenopolitične skupnosti.

Tožbi je sodišče ugodilo iz naslednjih razlogov: Pri opravljanju inšpekcije cest je inšpektor za ceste, ki nadzoruje tudi javne poti, upravičen odrediti ukrepe, določene v 117. členu zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88 - p.b. - ZCES). Med drugim lahko po 4. točki 117. člena zakona, na katero se sklicuje prvostopna odločba, izreče tudi odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki ogrožajo ali ovirajo varnost prometa. V izreku odločbe, izdane na tej pravni podlagi, mora biti seveda navedeno, katere nepravilnosti in pomanjkljivosti se morajo odpraviti. Tega pa izrek prvostopne inšpekcijske odločbe ne vsebuje. V izreku je namreč navedeno le, da morata tožnika vzpostaviti prejšnje stanje in da je zapisnik o inšpekcijskem ogledu sestavni del odločbe, pri čemer pa iz navedenega inšpekcijskega zapisnika niti ni razvidno, kakšno je bilo stanje sporne poti pred poseganjem tožnikov, pa tudi sicer zapisnik o inšpekcijskem ogledu, ki je dokazna listina, ne more biti sestavni del izreka inšpekcijske odločbe. Druga točka izreka, s katero je določeno, da bo, kolikor tožnika v roku ne bosta izpolnila obveznosti, delo opravilo Podjetje za vzdrževanje cest Celje, pa zadeva že izvršbo in torej ne spada v izrek inšpekcijske odločbe. Po presoji sodišča je zato utemeljen ugovor tožnikov, da je izrek prvostopne odločbe nejasen in nedoločen. Tak nejasen izrek je v nasprotju z določbo 2. odstavka 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da mora biti izrek odločbe kratek in določen. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče izvršiti.

Ker tudi iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, kakšne nepravilnosti in pomanjkljivosti sta tožnika povzročila na javni poti in ne, katera dela so za odpravo le teh potrebna, tudi ni jasno, ali je mogoče ukrep po 4. točki 117. člena zakona o cestah odrediti neposredno tožnikoma. Po določbi 3. člena odloka o gospodarjenju z javnimi potmi Skupščine občine Slovenske Konjice (Uradni list SRS, št. 35/85) namreč upravlja in vzdržuje javne poti krajevna skupnost, ki lahko s pogodbo poveri vzdrževanje javnih poti ustrezni organizaciji. Kolikor so za odpravo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ki jih s poseganjem v javno pot povzroči posameznik, potrebna dela, ki jih sme na javni poti izvajati le upravljalec oziroma od njega pooblaščena organizacija, je treba v postopek pritegniti krajevno skupnost kot upravljalca in kolikor je ta vzdrževanje poverila drugi organizaciji, tudi to organizacijo. Potem ko bi bilo v postopku natančno ugotovljeno, katera dela so potrebna za odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, nastalih zaradi poseganja tožnikov v javno pot in katera organizacija bo ta dela opravila, bi bilo tožnikoma z inšpekcijsko odločbo mogoče naložiti, da naročita dela, pri čemer bi moralo biti v izreku odločbe natančno navedeno, katera dela morata naročiti, v kakšnem roku in pri katerem izvajalcu.

Ker je torej izrek odločbe prve stopnje nejasen in nedoločen, dejanske okoliščine pa v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene, bi morala tožena stranka ravnati v smislu določb 242. člena ZUP in odpraviti navedene pomanjkljivosti. Ker ni tako ravnala, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče je nezakonito odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.