Jedro

Dokaza s postavitvijo izvedenca alkoholometrične stroke ni bil potreben, saj ne bi prispeval k ugotovitvi pravno pomembnih dejstev, zato ga je sodišče utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 32.042,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2010 dalje in da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne.

2. Toženka je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi zavrnitve dokaza s postavitvijo izvedenca za forenzično alkoholometrijo je dejansko stanje ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je tožnik zaradi vinjenosti bistveno prispeval k nastanku poškodbo. V sodbi je ta ugovor zavrnjen s sklicevanjem na ostale dokaze in logične življenjske izkušnje. Niti dokazi niti življenjske izkušnje niso navedeni. Ugotovljeno je, da je bil tožnik "kvalificiran" sopotnik, vajen vožnje z motorjem ter gibanja potnikov na njem. Prav ta okoliščina vodi k sklepu, da je k padcu bistveno prispevala tožnikova vinjenost. Sodba je tudi spregledala, da je tožnik v roki držal čelado, kar ga je oviralo pri tem, da bi se lahko z obema rokama prijel voznika. Toženka vztraja, da tožnikov prispevek zaradi vinjenosti in zaradi tega, ker je v rokah držal čelado, znaša 60 %. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je previsoka. Primerna bi bila odškodnina v višini 8.000 EUR. Pri ugotavljanju obsega škode v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se je v preveliki meri oprlo na tožnikovo izpovedbo, ki je izvedensko mnenje ne podpira. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je kljub velikemu obsegu dela na kmetiji imel ogromno časa tudi zase ali pa obratno, sodba pa mu verjame v celoti. Poleg tega ni življenjsko prepričljivo, da mu pomaga 22-letni sin. Običajno je, da so v delo na večji kmetiji vključeni vsi odrasli družinski člani. Odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti sta previsoki. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dohodka je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sama je že v odgovoru na tožbo navedla, da predloženi dokazi ne izkazujejo z gotovostjo tožnikove izgube, ampak le predvidevajo, kakšna bi lahko bila njegova izguba. Izgube na dohodku zaradi bolniškega staleža ni mogoče enačiti z izgubo iz naslova uspešnosti in božičnic. Ker sta ti nagradi odvisni od mnogih faktorjev, je v potrdilu uporabljena izraz predvidoma. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v pretežni meri zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena očitka o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o bistveni kršitvi določb procesnega prava, nastali oziroma storjeni zaradi zavrnitve dokaza s postavitvijo izvedenca alkoholometrične stroke, nista utemeljena.

6. Trditev, da odločitev o zavrnitvi dokaza ni obrazložena, nima podlage v sodbi. V sodbi je ugotovljeno, (1) da je bil tožnik pred škodnim dogodkom šest let motorist, (2) da je bil vajen vožnje z motorjem in je obvladal gibanje, ki ga morata imeti voznik in sopotnik na motorju, (3) da je do nesreče prišlo na ravnem terenu na asfaltiranem delu pri zavijanju v levo (do padca motorja je prišlo zaradi prevelike hitrosti pri zavijanju) in tako ni šlo za vožnjo po terenu z izrazitimi neravninami, kjer sta vožnja z motorjem in spremljanje voznikove vožnje za sopotnika zahtevna, (4) da je motor padel na levo stran, tj. stran, v katero je voznik zavijal, in na tožnikovo nogo. Na podlagi teh ugotovitev sodba zaključuje, da tožnikova alkoholiziranost ni imela vpliva na voznikovo upravljanje z motorjem, niti na padec z motorja ter na vrsto in obseg tožnikovih poškodb in da tožnik niti v treznem stanju ne bi mogel odreagirati tako, da bi preprečil poškodbo.

7. Sporen zaključek sodbe temelji tako na celovitem ovrednotenju ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do poškodbe. Razen pavšalnega nestrinjanja s tem, da se je sodišče oprlo na tožnikovo izpovedbo, pritožba ni navedla razlogov, ki bi utemeljevala dvom bodisi v pravilnost ugotovitev bodisi izvedenega zaključka. Opredelila se ni niti do ugotovitev o usposobljenosti tožnika za vožnjo z motorjem, niti do ugotovitev o okoliščinah nastanka škodnega dogodka. Edina argumenta za stališče, da je tožnikova alkoholiziranost vplivala na obseg škode, sta bila, da je alkoholiziranost vplivala na tožnikovo sposobnost obdržati se na motorju ter slediti vožnji in da se voznik ni poškodoval. Sodba se je do teh argumentov opredelila. Utemeljenost prvega je zavrnila z ugotovitvijo o tožnikovi privajenosti vožnji z motorjem in o tem, v kakšnih okoliščinah je prišlo do padca, drugega pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da je voznik lahko prej zaznal, da se bo motor prevrnil in je lahko pravočasno odreagiral. Pritožbena navedba, da je tožnik v roki držal čelado, nima opore v ugotovitvah sodbe. Kot je povedal tožnik v izpovedbi (drugi dokazi pa v zvezi s tem niso bili izvedeni), je imel čelado obešeno na roki, kar pomeni, da ga ni ovirala v trdnosti oprijema voznika. Pritožba tudi ni vzbudila dvoma v pravilnost zaključka, da na podlagi ugotovljenih okoliščin ni mogoče sklepati, da je tožnikova alkoholiziranost prispevala k nastanku ali obsegu škode.

8. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe o nepotrebnosti dokaza s postavitvijo izvedenca alkoholometrične stroke. Toženka je dokazni predlog utemeljevala s trditvijo, da tožnik zaradi alkoholiziranosti ni mogel imeti takega ravnotežja kot v treznem stanju in da je treba s predlaganim dokazom razčistiti, kako je vplivala na njegovo sposobnost držati se voznika oziroma obdržati se na motorju in slediti vožnji. Sodba je upoštevala, da so reakcije vinjenega človeka in njegove zaznave drugačne kot pri treznem, vendar je zaključilo, da glede na to, da je sposobnost zaznave in ocene prometne situacije pomembna za voznika, tožnik pa je bil sopotnik, in da je bil tožnik vajen vožnje z motorjem in gibanja na njem, dokaz z izvedencem ne bi prispeval k ugotovitvi pravno pomembnih dejstev. V pritožbi zatrjevana procesna kršitev temelji zgolj na trditvi, da je tožnikova alkoholiziranost prispevala k nastanku škode, ni pa obrazloženo, katere ugotovitve (ali trditve, do katerih se sodba ni opredelila) o poteku nezgode to utemeljujejo. Ob danih ugotovitvah o tem, kako je prišlo do padca, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve o zavrnitvi predlaganega dokaza.

9. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

10. Očitek o previsoki odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – prisojena je bila odškodnina v višini 10.000 EUR – niso utemeljeni. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom golenice in mečnice leve goleni, udarnino glave in odrgnine obraza, spiralen zlom golenice, zlom mečnice v več odlomkih, vendar brez premika. Trpel je 5 dni hude bolečine, 4 tedne srednje hude, stalne manjše 6 mesecev, občasno pa trpi še vedno. Pet dni je bil hospitaliziran, osem tednov mu je bila nameščena dokolenska longeta, skupno sedem mesecev pa je uporabljal bergle. Ob dodatnem upoštevanju pogostih obiskov pri kirurgu in osebnem zdravniku zaradi zapleta z odmiranjem kože, zaradi katere je zdravljenje trajalo tri leta, prisojena odškodnina ni previsoka odmena za pretrpljeno in bodočo škodo.

11. Odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti temelji na ugotovitvah, da je tožniku ostala zavrta gibljivost levega gležnja in nagnjenost k otekanju ob večjih obremenitvah in da je zaradi tega oviran pri hoji po neravnem terenu in pri stopnicah navzgor in pri daljšem stoječem delu. Tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 40 let, kot strugar dela stoje. V sodbi je upoštevano, da težje opravlja delo na 10 do 12 ha veliki kmetiji ter da je opustil smučanje in rekreativno igranje nogometa. Pritožbeni očitek, da je sodba nekritično sledila tožnikovi izpovedbi in da ta nima podlage v izvedenskem mnenju, ni utemeljen. Ugotovitve o posledicah poškodbe temeljijo na izvedenskem mnenju, ugotovitvam sodbe o tem, kako se odražajo v tožnikovih delovnih in drugih aktivnostih, pa ni mogoče odreči življenjsko logične prepričljivosti. Četudi so v delo na kmetiji vključeni vsi dorasli družinski člani, to še ne pomeni, da tožnik pri štiridesetih letih pred poškodbo ni samostojno opravljal del v gozdu, tega pa sedaj ne zmore več. Prisojeni znesek odškodnine tudi ne utemeljuje zaključka, da bi bila prevelika teža dana opustitvi igranja nogometa. V prisojeni odškodnini v višini 12.000 EUR je ustrezno ovrednoten obseg tožnikovih prikrajšanj zaradi posledic škodnega dogodka.

12. V odsotnosti obrazloženega pritožbenega zaključka o previsoki odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti zadostuje odgovor, da so ugotovljene okoliščine ustrezno ovrednotene in da tudi primerjava celotne prisojene odškodnine z odškodninami, prisojenimi v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv (1), pokaže, da tožniku prisojena odškodnina ni previsoka in je torej skladna tudi z načelom objektivne pogojenosti odškodnine.

13. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z odškodnino zaradi izgubljenega dohodka. Sodba temelji na podatkih iz potrdila pristojne službe tožnikovega delodajalca. Toženka ni navedla nobenih okoliščin, ki bi vzbujali dvom v njegovo verodostojnost. Neutemeljeni so tudi pomisleki v zvezi z upoštevanjem izgubljenega dohodka zaradi neplačila božičnic in uspešnosti. Pritožba ne vzbuja dvoma v zaključek, da gre za dohodek, ki bi ga tožnik pridobil že v primeru, če bi dejansko delal. Iz potrdila namreč ne izhaja, da bi šlo za dohodek, ki bi bil odvisen od individualne uspešnosti posameznega delavca. Prav pri podatkih o prikrajšanju pri izplačilih iz naslova poslovne uspešnosti in božičnic izraz predvidoma, s katerim pritožba utemeljuje drugačen zaključek, ni uporabljen.

14. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Prim. sodbe VS RS II Ips 548/2000, II Ips 580/2002, II Ips 611/2004 in II Ips 337/2000, v katerih so bile prisojene odškodnine v višini 26, 24, 22 in 20 povprečnih neto plač, obseg škode pa je bil razen v drugem primeru nekoliko manjši. Revizija tožene stranke je bila v vseh primerih zavrnjena. Povzeto po Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, primeri X/70, X/79, X/84 in X/88.