Jedro

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve in denarno mesečno rento od upokojitve dalje zaradi nezgode pri delu, ki jo je utrpela pri drugotoženi stranki (delodajalcu). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo, saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Po presoji pritožbenega sodišča je dokončna stabilizacija zdravstvenega stanja tožnice takšno vprašanje, za katerega je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi moralo zato angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep o popravi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati 9.482,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe in sicer od 149,16 EUR od 15. 4. 2009 dalje, od 204,75 EUR pa od 15. 12. 2011 dalje za vsak mesec od 15. dne v mesecu, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka); da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačevati mesečno odškodninsko rento od 1. 10. 2013 dalje v mesečnem znesku 204,75 EUR in sicer tako, da bodo v plačilo zapadle mesečne rentne obroke plačali v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila, v bodoče dospevajoče mesečne rentne obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila pod izvršbo in da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.367,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom o popravi opr. št. Pd 468/2013 z dne 11. 11. 2014 je sodišče prve stopnje popravilo točko II izreka sodbe tako, da mora tožnica v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.367,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo ter sklep o popravi sodbe se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral. V zvezi s tem se sklicuje na stališči, zavzeti v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007 in sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 767/2011 z dne 13. 7. 2012. Tožnica meni, da je potrebno vprašanje zastaranja tožbenega zahtevka presojati po datumu zaključka zdravljenja tožnice, v skladu s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, ali pa po trenutku stabilizacije tožničinega zdravstvenega stanja, po stališču, zavzetem v sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 767/2011 z dne 13. 7. 2012. Sodišče prve stopnje se z nobenim od teh dveh ključnih vprašanj ni ukvarjalo, kljub temu, da je tožnica ti stališči izpostavila v sojenju pred sodiščem prve stopnje. Zato je izpodbijana sodba pomanjkljiva, posledično pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica opozarja, da njeno zdravstveno stanje še vedno ni stabilizirano, kar potrjuje medicinska dokumentacija v spisu. Tožnica se še vedno zdravi. V letu 2009 ni mogla vedeti, da ne bo več zmožna za delo, enako tudi v letu 2010, saj je še v maju 2010 bila sposobna za delo v skrajšanem, 4 - urnem delovnem času. Tožnica je bila šele v letu 2011 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, dne 7. 11. 2011 pa ji je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja. Z odločbo ZPIZ Slovenije ji je bila dne 21. 12. 2011 odmerjena invalidska pokojnina. Tudi takrat njeno zdravljenje še ni bilo zaključeno. Zdravstveno stanje se v letu 2011 še ni stabiliziralo, saj se je zdravila še v letih 2012 in 2013. Sodišče prve stopnje to okoliščino ni štelo za odločilno, saj je zavzelo stališče, da je tožnici škoda zaradi izgube na zaslužku začela nastajati takoj po škodnem dogodku, izkazala pa se je pri nakazilih plače na njen transakcijski račun. Tožnica je izpovedala, da na zmanjšanje plače ni bila pozorna, saj je čakala, da bi šla čimprej v službo. Ni razmišljala o svoji delovni nezmožnosti, saj je želela delati. Do odločitve invalidske komisije ni mislila, da ne bo več zmožna za delo. Ravno zaradi tega se je tožnica zavedla o nadaljnji nezmožnosti za delo šele takrat, ko je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Glede na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, je za presojo zastaranja premoženjske škode pomemben trenutek zaključka zdravljenja. Torej je bila glede na stališče, zavzeto v tej sodbi, tožba vložena pravočasno. Škoda je nastala dne 25. 2. 2009, tožba pa je bila vložena 27. 9. 2013, torej pred potekom objektivnega zastaralnega roka, ko je zdravljenje tožnice še trajalo. Dokončno stanje tožnice je bilo znano dne 3. 10. 2011, ko je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ko je tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo v normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno.

Tožnica v zvezi s potekom zdravljenja posebej izpostavlja izvid dr. A.A. z dne 4. 10. 2011, iz katerega izhaja, da je pri njej stanje nespremenjeno, da je negotova, tesnobna, v hudi stiski, kognitivno okrnjena. Iz izvida dr. A.A. z dne 10. 1. 2012 pa izhaja, da je tožnica med pregledom delovala hudo kognitivno zavrta ter da se ne da oceniti, ali je vesela, da je upokojena. Ugotovil je, da je tožnica hipomimična, čustveno splitvena, neodzivna, odgovarjala pa je z latenco. Pol leta potem, torej 19. 7. 2012, je bila tožnica malo bolj sproščena, psihični status je bil s kognitivne plati nespremenjen, čustveno pa je le bila manj neodzivna. Ugotovljeno je bilo, da gre pri tožnici v osnovi za psihosterično osebo, ki je po travmatogenem dogodku osebnostno in psihoorgansko dekompenzirala. Tožničino zdravstveno stanje se je ponovno poslabšalo v mesecu januarju 2013, ko je bilo na pregledu dne 16. 1. 2013 v Psihiatrični bolnišnici B. ugotovljeno, da je pri njej podana huda depresivna epizoda. Vsa izpostavljena zdravstvena dokumentacija pritrjuje stališču tožnice, da njeno zdravstveno stanje še vedno ni stabilno in dokončno, zato zastaralni rok za uveljavljanje premoženjske škode ob vložitvi tožbe ni potekel. Ker sodišče prve stopnje vseh medicinskih izvidov ni upoštevalo oziroma jih je zmotno dokazno ocenilo, je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno upoštevati vso navedeno zdravstveno dokumentacijo, ki jo sodba sodišča sicer navaja v točki 3 sodbe, vendar se do nje dokazno opredeli. V kolikor pa bi sodišče prve stopnje ocenilo, da ne razpolaga z znanjem za oceno stabilizacije tožničinega zdravstvenega stanja, pa bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, ki bi se do tega vprašanja lahko opredelil. Pritožnica se je pritožila tudi zoper sklep o popravi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, ali pa ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev v prvostopenjski sodbi zmotna, posledično pa je tudi napačen izrek o stroških postopka. Stališče, kot je zavzeto v sodbi sodišča z dne 20. 10. 2014, odstopa od sodne prakse in je pravno napačno. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tako, da bi tožbenemu zahtevku ugodilo, s tem pa bi bila drugačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo tožnice zoper sodbo. V celoti se sklicujeta na navedbe v zvezi z vprašanjem zastaranja, ki sta jih podali v postopku pred sodiščem prve stopnje ter predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep o popravi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, vendar pa je v izpodbijani sodbi ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker se naj ne bi opredelilo do navedb tožnice, da je treba vprašanje začetka teka zastaralnega roka presojati glede na trenutek stabilizacije tožničinega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč s stališčem, da je treba kot datum začetka subjektivnega zastaralnega roka upoštevati izplačilo plače za junij 2010 (v juliju 2010), ker je tožnica dne 25. 5. 2010 zadnjič delala pri toženi stranki, štelo, da je julija 2010 nastal položaj, ko je bilo zaradi tožničinega zdravstvenega stanja gotovo, da bo bodoča škoda tožnici v normalnem teku stvari nastajala tudi v prihodnosti. S tem je bilo implicitno zavzeto stališče, da je datum, po katerem tožnica zaradi zdravstvenih težav ni več prihajala na delo, treba upoštevati kot trenutek, ko je bilo zdravstveno stanje stabilizirano v smislu zgoraj navedene okoliščine o nastajanju bodoče škode. Nestrinjanje tožnice s takšnim stališčem dejansko pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju in materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, ne pa uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Tožnica se je dne 25. 2. 2009 poškodovala na delu pri drugotoženi stranki, kjer je opravljala delo na delovnem mestu prodajalke. Drugotožena stranka ima s prvotoženo stranko, zavarovalnico, sklenjeno zavarovalno polico za zavarovanje odgovornosti št. ... z dne 14. 3. 2008 (B1) oziroma št. ... z dne 5. 5. 2008 (B2). Dne 3. 9. 2013 je tožnica s prvotoženo stranko sklenila izvensodno poravnavo v višini 55.000,00 EUR za celotno nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala pri škodnem dogodku (B4). Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 3. 10. 2011 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, od 24. 10. 2011 dalje pa prejema invalidsko pokojnino, ki je bila z odločbo ZPIZ z dne 21. 12. 2011 priznana v znesku 435,41 EUR. Glede zahtevka, ki ga uveljavlja v tem sporu in sicer plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve ter denarno mesečno rento od upokojitve dalje, sta toženi stranki ugovarjali zastaranje tožbenega zahtevka, ker naj bi ga tožnica uveljavljala po poteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka. Toženi stranki menita, da se je škoda začela odražati najkasneje v aprilu 2009, ko je tožnica na svoj transakcijski račun prejela nižjo plačo od običajne, tožnica pa je vložila tožbo šele dne 27. 9. 2013. Tožnica nasprotno meni, da terjatev ni zastarala, saj je bil obseg škode znan šele z odločbo o njeni razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti z dne 3. 10. 2011 (A139) oziroma ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice dne 7. 11. 2011 (A23). Takrat je po stališču tožnice začela nastajati škoda zaradi izgube na zaslužku, glede katere je bilo gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče. 8. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) v prvem odstavku 174. člena določa, da mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so v zvezi s tem ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje. Po določbi prvega odstavka 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. V skladu z drugim odstavkom 335. člena OZ nastopi zastaranje, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Nadalje prvi odstavek 336. člena OZ določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega, po določbi 337. člena OZ pa nastopi zastaranje, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo sodno prakso, ki je zavzela stališče, da za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo (identično stališče je zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007), saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Takrat je torej zvedela oziroma mogla zvedeti za bodočo premoženjsko škodo in njen obseg in jo mogla uveljavljati.

10. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej odločilen trenutek stabilizacije zdravstvenega stanja tožnice, ne pa trenutek ugotovitve invalidnosti I. kategorije, saj je okoliščina pomembna le za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede zastaranja odškodninske terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožničino zdravstveno stanje stabiliziralo najkasneje takrat, ko je zadnjič opravljala delo pri toženi stranki, to je dne 25. 5. 2010, oziroma da je bilo pri izplačilu plače za junij 2010 v mesecu juliju 2010 gotovo, da bo ob normalnem teku stvari škoda nastajala tudi v bodoče, saj se tožnica tedaj že več mesecev ni čutila zmožno za opravljanje dela, zato je najkasneje takrat začel teči subjektivni zastaralni rok, ki se je do vložitve tožbe dne 27. 9. 2013 že iztekel. 11. Pritožbeno sodišče zaključuje, da gre v konkretnem primeru glede vprašanja dokončne stabilizacije zdravstvenega stanja tožnice za vprašanje, za katero je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato bi moralo sodišče prve stopnje angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke, ne pa da je samo, na podlagi listinske dokumentacije v spisu ter izpovedi tožnice zaključilo, da je za tek zastaralnega roka odločilen zadnji dan opravljanja dela tožnice pri drugi toženi stranki. Kot namreč izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, je mogoče šteti, da je tožničino zdravljenje, trajalo še po v avgustu 2010. Kot izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, je bila tožnica dne 25. 5. 2010 na kontroli v Psihiatrični bolnišnici B., kjer je bilo ugotovljeno, da ima še vedno migrenske glavobole, da je razdražljiva, napeta in slabo obvladovana. Iz ambulantnega izvida Psihiatrične bolnišnice B., Psihiatrične ambulante C. z dne 29. 6. 2010 (A46) izhaja, da se klinično stanje tožnice ne spreminja, še naprej je otožna in brezvoljna, po mnenju zdravnika pa je potrebno dokončati nevrološki diagnostični postopek in izpeljati ekspertno oceno delazmožnosti. Od 4. 8. 2010 do 11. 8. 2010 je bila tožnica hospitalizirana na nevrološkem oddelku Splošne bolnišnice D. zaradi postravmatskega stresnega sindroma, nepojasnjene levostranske hemisimptomatike, depresivno anksioznega sindroma, kognitivne motnje in kronične utrujenosti, ob sprejemu pa je bila anksiozna, depresivna, upočasnjena, prisoten je bil tremor levega zgornjega in spodnjega uda, groba mišična moč je bila znižana v vseh mišičnih skupinah gornjega in spodnjega levega uda, hoja pa je bila nakazana levo stransko paretična. Nadalje iz odpustnega pisma Splošne bolnišnice D., nevrološkega oddelka z dne 19. 8. 2010 (A47) med drugim izhaja, da je potrebno bolnici klinično slediti, zato ji je bila izdana napotnica na kontrolni MRI glave s kontrastom. Zaradi natančnejše obravnave kognitivnih motenj je bila potrebna obravnava pri nevropsihologu in MRI glave po protokolu.

12. Navedeno kaže, da bi lahko le izvedenec medicinske stroke po pregledu celotne dokumentacije podal ustrezni izvid in mnenje glede stabilizacije tožničinega zdravstvenega stanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej najprej z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, ki bo ocenil tožničino zdravstveno stanje v smislu stabilizacije le tega. Izvedenec bo moral pregledati celotno listinsko dokumentacijo v spisu ter se opredeliti tudi do dokumentacije iz leta 2009 in 2010, ki se nanaša na čas pred 25. 5. 2010. Iz mnenja kliničnega psihologa specialista mag. E.E. z dne 29. 3. 2010 (A28) ter izvidov z dne 16. 11. 2009 (A37) in 11. 1. 2010 (A41) izhaja, da se tožnica subjektivno zaradi posledic poškodbe z dne 25. 2. 2010 ni čutila sposobne opravljati svojega dela. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo mogoče ugotoviti, če je triletni subjektivni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ že potekel najkasneje v juliju 2013 in je terjatev za povračilo materialne škode ob vložitvi tožbe že zastarala. Če se bo izkazalo, da odškodninska terjatev ni zastarala, bo moralo sodišče prve stopnje izvesti tudi celoten dokazni postopek ter ugotoviti, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti ter odločiti o tožbenem zahtevku tožnice.

13. Pritožbeno sodišče ni uporabilo možnosti iz 355. člena ZPP, da samo razpiše glavno obravnavo ter dopolni dokazni postopek, ker je ocenilo, da ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo dokaznega postopka na pritožbenem sodišču, prav tako pa bi bila strankam tudi vzeta možnost do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

14. Ker odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu o popravi temelji na odločitvi v sodbi, ki je bila razveljavljena, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnice zoper sklep o popravi ter ga razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), saj bo moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka ponovno odločiti glede na uspeh strank v novem sojenju.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.