Jedro

Delavci v državnih organih, ki se jim je plača določala na podlagi ZDDO in ne na podlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, so bili zaradi znižanja osnove za izračun plače pod zakonski minimum (določen v 6. členu ZDDO) prikrajšani pri plači. ZLPP v 31. členu ureja izdajo certifikatov z namenom udeležbe v lastninskem preoblikovanju in določa, da se zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992. V kolikor so bili certifikati izdani delavcem državnih organov, katerih plača se ni določala s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, ampak z ZDDO, so bili izdani za druge namene in ne kot poplačilo za terjatve iz naslova plače do višine minimalne plače po ZDDO, zato so ti delavci upravičeni do plačila razlike v plači v gotovini, čeprav so prejeli certifikate.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnicama razliko med izplačanimi plačami in neto plačami, do katerih sta bili po Zakonu o delavcih v državnih organih upravičeni v času od februarja 1992 do januarja 1993 ter kapitalizirane zamudne obresti od prepozno izplačanih poračunov in sicer tožnici V. M. 29.772,00 SIT ter tožnici A. Z. 26.560,84 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v 1. in 2. točki izreka, do plačila. Obenem je sklenilo, da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožnicama stroške postopka - V. M. 28.219,00 SIT, A. Z. pa 26.263,00 SIT. Tožbeni zahtevek na plačilo obresti od zamudnih obresti do 23.2.1995 je zavrnilo (3. točka izreka). Tožbo obeh tožnic zoper drugotoženo stranko Vrhovno sodišče RS pa je zavrglo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna, saj sta tožnici prejeli izplačilo za neplačane razlike v plači v obliki lastniških certifikatov, zato je njun zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe najprej ugotovilo, da naj bi se plača tožnic v spornem obdobju določala v skladu s 1. odst. 6. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO), čeprav tožnici ne zatrjujeta, da bi se šteli za funkcionarja v smislu navedenega zakona. Zmotno je ugotovilo, da se za področje plač ne more uporabljati Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti. V obravnavanem primeru se je za določitev plač po mnenju tožene stranke uporabljala Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v skladu z določbami ZLPP, ki je kot kasnejši predpis glede na ZFDO ter ZDDO določil uporabo navedene kolektivne pogodbe kot osnove za obračun razlike v plači. Sodišče ugotavlja, da je vtoževana razlika nastala zaradi tega, ker so se delavcem izplačevale nižje plače od osnovnih plač, določenih v kolektivni pogodbi in zakonu. Odločba ustavnega sodišča je odpravila le sklep Vlade RS, v kolikor je osnova za obračun plač za več kot 50 % nižja od povprečne plače na delavca v gospodarstvu RS, in se nanaša le na izračun osnovne plače, ZLPP pa se uporablja za izračun razlike v plači do višine minimalnih plač v kolektivni pogodbi. Razlike v plačah so bile valorizirane ob izdaji certifikatov. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede zamudnih obresti nima podlage v tožbi ob uporabi 2. odstavka 279. člena ZOR.

Tožnici sta zneska 16.885,00 SIT in 15.287,84 SIT uveljavljali šele v odgovoru na tožbo s pripravljalno vlogo z dne 27.10.1999. Po stališču pritožnice so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. čl. ZPP. Poleg tega pa je bilo v postopku na prvostopnem sodišču nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, ali sta tožnici delavki v državnem organu ali funkcionarja po ZFDO.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo navedenih abosolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Res je sicer, da je v obrazložitvi najprej navedlo, da naj bi bil podlaga za obračun plač tožnic Zakon o funkcionarjih v državnih organih, vendar gre za očitno napako, saj sodišče v nadaljevanju obrazložitve sodbe pojasni, da se za obračun plač tožnic uporablja Zakon o delavcih v državnih organih, na katerega sta se v tožbi sklicevali tudi tožnici sami. Navedena pomanjkljivost ni tako huda kršitev, da bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj so sicer razlogi sodbe jasni.

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi vseh odločilnih dejstev sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna, saj temelji na pravilni pravni presoji. Plače delavcev v državnih organih je v spornem obdobju (februar 1992 do januar 1993) urejal Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 2/91 s spremembami in dopolnitvami). Delavci v državnih organih, med njimi tudi tožnici, so bili zaradi znižanja osnove za izračun plače pod zakonski minimum (50 % povprečne plače na delavca, izplačane v gospodarstvu v RS za pretekli mesec po uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko) prikrajšani pri plači. Zato sta tožnici upravičeni do razlike plač za sporno obdobje do višine plač, obračunanih v skladu z ZDDO. Razlike so bile deloma poravnane s poračuni plač v letu 1993. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnici upravičeni do razlik v plači za posamezne mesece v spornem obdobju, kakor tudi do zamudnih obresti zaradi prepozno izplačanih poračunov.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede domnevne poravnave spornih razlik v plači z izdajo lastniških certifikatov po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Potrebno je namreč upoštevati določila Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. št. 55/92, 7/93, 31/93), ki v 6. odstavku 31. člena določa, da Republika Slovenija poleg lastniških certifikatov iz 3. odstavka tega člena, izda zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, lastniške certifikate za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992, ter da te certifikate lahko imetnik uporabi za namene iz četrte alinee drugega odstavka tega člena (tj. za nakup delnic ali drugega premoženja Republike Slovenije ter podjetij v njeni lasti, ki se ponudijo javnosti v odkup za lastniške certifikate, oz. glede na kasneje sprejete predpise za nakup pokojninskih bonov).

ZLPP torej v 31. členu ureja izdajo certifikatov z namenom udeležbe v lastninskem preoblikovanju, nikakor pa ne spremeninja sistema plač za delavce v državnih organih, za katere v spornem obdobju ni veljala Kolektivna pogodba za negospodarstvo, ampak določbe ZDDO, zato je stališče pritožbe s tem v zvezi zmotno. Iz določbe 31. čl. navedenega zakona ne izhaja, da bi bili certifikati izdani zaradi pokritja razlik v plačah, ki so nastale zato, ker delodajalec - Republika Slovenija - delavcem v državnih organih ni obračunaval in izplačeval plač do višine, določene z ZZDO. Prav tako pa v tej določbi ni nikakršne podlage za to, da bi se štelo, da je tožena stranka z izdajo certifikatov izpolnila obveznost do delavcev iz naslova zamudnih obresti, do katerih so upravičeni zaradi prepoznih izplačil plač (poračuni). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Za izdajo lastniških certifikatov za poravnavo terjatev, ki jih v tem sporu uveljavljata tožnici, torej ni bilo zakonske podlage, zato vtoževana terjatev ni bila poravnana in sta tožnici upravičeni do plačila razlik v plači v gotovini. V kolikor so bili certifikati izdani delavcem državnih organov, katerih plača se ni določala s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, so bili izdani za druge namene in ne kot poplačilo za terjatve iz naslova plače do višine minimalne plače po ZDDO.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnicama v skladu z določbo 2.odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 27/78, 57/89) priznalo procesne obresti od neplačanih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, tj. od 24.2.1995 dalje do plačila, saj sta že v tožbi navedli, da uveljavljata tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti od že plačanih zneskov, le specifikacija tega dela tožbenega zahtevka je bila izvedena šele s pripravljalno vlogo z dne 27.1.1999. Zato tudi navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče zmotno uporabilo določbo 2. odst. 279. čl. ZOR, niso utemeljene.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa tudi ni bilo asolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je pritožbno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, kadar odloča o pritožbi.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je smiselno uporabilo določbe ZOR kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).