Jedro

Neizpolnjevanje oz. kršitev pogodbenih obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, izobraževanju oz. izpopolnjevanju, v kateri je dogovorjeno tudi sankcioniranje nespoštovanja njihovih določb s strani ene pogodbene stranke, je potrebno šteti za škodo, ki nastane drugi pogodbeni stranki. V tem primeru gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost kršitelja določb pogodbe proti drugi pogodbeni stranki.

V skladu z 72. čl. ZTPDR je dolžnost delodajalca, da ugotovi škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja. Če delavec s sklepom ugotovljene škode ne povrne, se sproži postopek pred delovnim sodiščem. Ker v takšnem sklepu tako ni odločeno o delavčevi pravici, obveznosti in odgovornosti v smislu 2. odst. 23. čl. in 2. odst. 80. čl. ZTPDR, delavec nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo tožnice zaradi razveljavitve sklepov tožene stranke z dne 15.3.2001 in 26.4.2001, medtem ko je v 2. tč. naložilo toženi stranki, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 47.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2002 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper 1. tč. navedenega sklepa se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da tej pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja znesek iz naslova izpopolnjevanja tožničinega znanja za toženo stranko denarno terjatev oz. škodo. Iz listinske dokumentacije nedvomno izhaja, da tožena stranka pri izpodbijanih sklepih ni ugotavljala odškodninske odgovornosti tožnice in nastale škode v smislu določb ZTPDR in ZOR, temveč je izrecno navedla, da zahteva povrnitev zneskov iz naslova izpopolnjevanja znanja na podlagi 53. čl. pravilnika o izobraževanju tožene stranke. Zahtevka za povrnitev stroškov izobraževanja in za povrnitev škode pa ni mogoče enačiti. Razen tega sklep sodišča prve stopnje nima razlogov v utemeljitev zaključka, da je nedvomno, da znesek iz naslova izpopolnjevanja znanja predstavlja za toženo stranko škodo, zato ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da gre pri sklepih tožene stranke in zahtevkih v njih za povračilo škode in ne za povračilo stroškov izobraževanja, pri čemer ostalih odločilnih dejstev, ki kažejo na utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo. Poleg navedenega je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožnice z ozirom na določbo 72. čl. ZTPDR zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrglo. Na podlagi 83. čl. ZTPDR ima namreč tožnica pravico do sodnega varstva tudi v zvezi z dokončnim sklepom tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o njeni obveznosti, da toženi stranki povrne stroške izpopolnjevanja. Ta pravica izhaja tudi iz pravilnika tožene stranke o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev, katerega je tožnica priložila pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožnice, v okviru katere je vtoževala spremembo oz. razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.3.2001 in 26.4.2001 v delu, ki se je nanašal na obveznost tožnice za povrnitev stroškov iz naslova izpopolnjevanja znanja v skladu s 53. čl. pravilnika o izobraževanju. V 2. in 3. odst. sklepa Odbora za vloge in pritožbe tožene stranke št. 2/01 z dne 26.4.2001, s katerim je bil delno spremenjen sklep direktorice kadrovsko-pravnega sektorja tožene stranke št. KPS/PV z dne 15.3.2001, je bilo določeno, da je dolžna tožnica takoj po prenehanju delovnega razmerja toženi stranki povrniti svoje obveznosti iz naslova izpopolnjevanja znanja v višini 1.006.350,00 SIT. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno tudi neizpolnjevanje oz. kršitve pogodbenih obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, izobraževanju oz. izpopolnjevanju, v katerih je dogovorjeno tudi sankcioniranje nespoštovanja njihovih določb s strani ene pogodbene stranke, šteti za škodo, ki nastane drugi pogodbeni stranki. V tem primeru gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost kršitelja določb pogodbe napram drugi pogodbeni stranki. Ta odgovornost se razlikuje od izvenpogodbene oz. neposlovne odškodninske odgovornosti, do katere pride že na podlagi samega zakona in v posledici nastopa določenega dejstva. Materialna odgovornost delavca in delodajalca je opredeljena v čl. 70 do 74 Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS; v nadaljevanju ZTPDR). 1. odst. 70. čl. zavezuje delavca k povrnitvi škode, ki jo pri delu oz. v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu. V skladu z 72. čl. ZTPDR je dolžnost delodajalca, da ugotovi škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja. Če delavec ne povrne škode, ki jo ugotovi delodajalec s sklepom, se sproži postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore. Ker iz navedenih določb ne izhaja, da sta namenjeni le ugotavljanju delavčeve izvenpogodbene odškodninske obveznosti, je potrebno zaključiti, da je delavec na podlagi citiranih določb dolžan delodajalcu (seveda po predhodni ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za njegovo odškodninsko odgovornost) povrniti tako pogodbeno kot izvenpogodbeno škodo. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 72. čl. ZTPDR. V primeru da delavec, za katerega delodajalec s sklepom ugotovi, da je dolžan ugotovljeno škodo povrniti, te škode ne povrne prostovoljno, mora delodajalec pri sodišču, pristojnem za delovne spore, vložiti tožbo na povrnitev te škode. Če v postopku pred sodiščem delodajalec dokaže, da je delavec odškodninsko odgovoren za vtoževano škodo, bo lahko delodajalec prišel do poplačila te škode v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov (17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/02; v nadaljevanju ZIZ). Delodajalec pa ne more dobiti povrnjene škode od delavca v postopku izvršbe le na podlagi sklepa o ugotovitvi škode, izdanega na podlagi 2. odst. 72. čl. ZTPDR, saj tak sklep ne predstavlja izvršilnega naslova po 17. čl. ZIZ. Sklep o ugotovitvi škode po 2. odst. 72. čl. ZTPDR, ki naj bi jo delavec povrnil delodajalcu, je po svoji vsebini akt ugotovitvene narave in sam po sebi za delavca nima nobenih posledic, kolikor te škode delavec prostovoljno ne povrne. Ker v takšnem sklepu tako ni odločeno o delavčevi pravici, obveznosti in odgovornosti v smislu 2. odst. 23. čl. in 2. odst. 80. čl. ZTPDR, delavec nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. Pravni interes pa je procesna predpostavka, ki mora biti vedno izpolnjena, da je sodno varstvo dopustno. Če pravnega interesa ni, potem sojenje ni dopustno, zaradi česar je potrebno v takšnem primeru tožbo zavreči (1. odst. 270. čl. ZPP), kar je sicer storilo prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom. V zvezi s tem so glede na navedeno neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, v okviru katerih se sklicuje na pravico do izpodbijanja tega sklepa. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer del obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem prvostopenjsko sodišče tožnici odreka aktivno legitimacijo v tem individualnem delovnem sporu, zmoten. Vprašanje aktivne legitimacije je povezano z materialnopravnim razmerjem, na katerega se določen spor nanaša. Stranka je aktivno legitimirana, če je nosilec pravic iz materialnega razmerja, in pasivno legitimirana, če je nosilec obveznosti iz tega razmerja. Presoja aktivne oz. pasivne legitimacije spada v presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če se v postopku ugotovi, da tožnik ni aktivno legitimiran, je njegov zahtevek neutemeljen, zato ga je potrebno zavrniti. Ker pa je prvostopenjsko sodišče kljub zmotni uporabi materialnega prava tožbo tožnice pravilno zavrglo, je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča vzdržalo v veljavi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP, ker naj bi izpodbijani sklep ne vseboval razloga o tem, zakaj je sodišče prve stopnje stroške izpopolnjevanja štelo za škodo. Iz obrazložitve sklepa namreč izhaja, da predstavlja znesek iz naslova izpopolnjevanja denarno terjatev oz. škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zato, ker tožnica tega zneska ni poravnavala. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa prvostopenjskega sodišča (2. tč. 365. čl. ZPP). Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.