Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je tudi bivši imetnik pravice uporabe stavbnega zemljišča, ki je pridobil pravico uporabe tega zemljišča na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z bivšo lastnico teh zemljišč, in sicer sklenjene po nacionalizaciji teh zemljišč na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 784/2001-8 z dne 8.5.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 5.4.2001, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 5.4.2001, s katero je tožena stranka odpravila delno odločbo Upravne enote Č. z dne 12.10.2000, in sicer v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevi za denacionalizacijo J.M. (1. točka izreka) in njegovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 167/2, 200/1 in 211, vse k.o. Č., zavrnila (2. točka izreka). Z (delno) odpravljeno odločbo je organ prve stopnje določil obema tožnikoma odškodnino za podržavljene nepremičnine v višini 92.591,76 DEM v tolarski protivrednosti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v upravnem sporu sporno, ali so podani zakonski pogoji za denacionalizacijo dela podržavljenih nepremičnin, s katerih pravico uporabe je B.M. razpolagala z darilno pogodbo po nacionalizaciji teh nepremičnin, izvedene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), v korist J.M., pravnega prednika J.M. Po mnenju sodišča prve stopnje pok. J.M. ne more biti denacionalizacijski upravičenec, saj ni bil nikoli lastnik obravnavanih nepremičnin, saj mu je bila odvzeta le pravica uporabe, ki jo je pridobil s pravnim poslom. Zahtev pravnih naslednikov, ki jim je bila odvzeta iz posesti le pravica uporabe, pa Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ni uredil kot denacionalizacijskih zahtev. Glede podrednega zahtevka, da naj se ugotovi, da je denacionalizacijska upravičenka prva tožnica, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je s parcelami prosto razpolagala že pred njihovim odvzemom iz posesti. Zato je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je bistveno v predmetni zadevi, da je podržavljenje potekalo v dveh fazah in sicer, da je nacionalizacija nepremičnin bila izvedena na podlagi ZNNZ, dejansko posest na nepremičninah pa je država izvedla z ustreznimi odločbami pristojnih organov. Sam akt podržavljenja je torej ZNNZ in ne odločba organa o odvzemu posesti iz pravice uporabe. V dopolnitvi pritožbe se tožeča stranka sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 in meni, da je glede na vsebino navedene ustavne odločbe zahteva tožnikov utemeljena in zato tudi utemeljena njuna pritožba.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot pravilno navaja tožeča stranka v svoji pritožbi, je Ustavno sodišče med tem upravnim sporom v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54-1/02) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa in predpisa o podržavljenju stavbnega zemljišča in ne od časa in predpisa njegovega odvzema iz posesti. Čas odvzema iz posesti pa pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od tega, na podlagi katere pravne podlage je bila odvzeta pravica uporabe in seveda od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti.

Stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje v primerih, ko je bila odvzeta (samo) pravica uporabe na nacionaliziranem zemljišču, biti upravičenec do denacionalizacije tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali celo tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje glede nacionalizacije nepremičnin s parc. št. 167/2 v izmeri 199 m2, št. 200/1 v izmeri 545 m2, v času nacionalizacije vpisanih v z.k. vložku št. 539 k.o. Č. ter parcele št. 211 v izmeri 2712 m2, v času nacionalizacije vpisane v z.k. vl. št. 416 k.o. Č., ki so navedene v odločbi tožene stranke in jo sodišče povzema v izpodbijani sodbi, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZDen pri denacionalizaciji teh parcel, nacionaliziranih na podlagi ZNNZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in posledično odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.