Jedro

Če se z revizijo napada le ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče z revizijo izpodbijano sodbo preizkusi le v obsegu kot to določa 386. člen ZPP - po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.11.1990, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sklep Odbora za varstvo pravic z dne 15.3.1991, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice, in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji izplača pripadajočo plačo za čas, ko ni delala. S sklepom je toženi stranki tudi naložilo, da plača stroške izvedenca v znesku 61.789,00 SIT. Sodišče je v zadevi odločalo tretjič. Ugotovilo je, da nedoseganje norme v spornem obdobju s strani tožnice ni bila posledica njenega ravnanja, temveč njene nezmožnosti opravljanja delovnih nalog, njene prirojene počasnosti.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ker disciplinska odgovornost tožnice, to je krivdno ravnanje, ki bi izhajalo iz njenega nepravilnega odnosa iz dela, ni dokazana.

Tožena stranka je zoper paravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materilanega prava, in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana zaradi pomanjkljivega izvedenčevega mnenja, ki ne daje odgovorov na vsa vprašanja. Navaja, da je tožnica redno opravljala periodične zdravniške preglede in da ti niso pokazali, da bi bila na kakršenkoli način prizadeta. Sodišči nekritično sledita izvedeniškemu mnenju. Tožnica je opravljala najenostavnejša opravila v čevljarski industriji in je pred spornim obdobjem dosegala in tudi presegala normo. Tožena stranka se še sklicuje na vse svoje navedbe, ki so v pripravljalnih spisih.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožnica navaja, da je revizija vložena prepozno, ker je tožena stranka že zdavnaj prej ugotovila, da sta sodba in sklep nepodpisana in neopremljena s štampiljko. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 337. člena ZPP se strankam vroči overjen prepis sodbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodba bila toženi stranki vročena šele 10.9.1997, zato je revizija, ki je bila 10.10.1997 poslana po pošti priporočeno, vložena v roku (2. odstavek 113. člena in 1. odstavek 382. člena ZPP).

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so vnjej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). V 3. odstavku 385. člena ZPP je izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej vezano na ugotovljeno dejansko stanje, in pravilno uporabo materialnega prava preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se revizija nanaša samo na ugotovljeno dejansko stanje, ki je po stališču revidenta zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tega pa revizijsko sodišče, glede na citirane zakonske določbe, ne sme preizkusiti, kot tudi ne navedb v pripravljalnih spisih, na katere se revident sklicuje v reviziji. V reviziji ni obrazložen nobeden od revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče lahko le preizkusilo, ali je podan kateri od razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, niti, da bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je o stroških odločilo na podlagi 1. odstavka 166. člena, v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).