Jedro

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja.

Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnika se s 1. 10. 2019 ni nič spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo toženko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki.

Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako druga toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.

Ker je bil tožnikov delovnopravni položaj v celoti saniran z ugotovitvijo, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki nezakonito prenehalo z dnem 29. 4. 2020, in je bil tudi reintegriran k drugi toženki, prva toženka pravilno izpostavlja, da tožnik nima pravnega interesa še za ugotovitev, da je odpoved, ki mu jo je podala dne 14. 4. 2020 (na podlagi katere mu je nato dne 29. 4. 2020 prenehalo delovno razmerje tudi pri dejanski delodajalki) nična oziroma nezakonita. To bi lahko zahteval le, če se ne bi ugotovilo, da je tudi pri napotitvi s strani prve toženke prišlo do zlorabe, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki.

O stroškihh postopka je sodišče pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Izrek

I.Pritožba prvo tožene stranke zoper 36. do 44. alinejo VI. točke izreka sodbe se zavrže.

II.Pritožbi prvo tožene stranke zoper VII. točko izreka sodbe se ugodi tako, da se sodba v VII. točki razveljavi in se zavrže tožba v delu, kjer tožeča stranka primarno zahteva ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvo tožena stranka in v delu, kjer podredno zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki jo je podala prvo tožena stranka.

III.Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

IV.Drugo tožena stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom Pd 80/2020 z dne 24. 10. 2022 zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnika zoper prvo in drugo toženko ter družbo B. d. o. o. glede ugotovitve ničnosti pogodb o zaposlitvi, odpovedi in priznanju delovnega razmerja pri drugo toženki in zavrglo tožbo glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 1996 do 31. 12. 1999 ter za izročitev pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 88/2023 z dne 18. 7. 2023 razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o obstoju in prenehanju delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko od 30. 4. 2020 dalje, glede reintegracije in reparacije in posledično glede odpovedi, podane s strani prve toženke in podredno predlagane reintegracije k slednji.

2.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 12. 4. 2024 (točka I izreka), zavrglo tožbo glede ničnosti pogodb o zaposlitvi, obstoja delovnega razmerja do vključno 29. 4. 2020 in plačilom nadaljnjih povprečnih plač (točka VIII izreka) ter ustavilo postopek glede plačila potnih stroškov in malice (točka IX izreka). S sodbo je ugotovilo, da je med tožnikom in drugo toženko dne 29. 4. 2020 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na delovnem mestu luško transportni delavec (točka II izreka). Drugi toženki je naložilo, da tožnika za čas od 30. 4. 2020 do 17. 11. 2021 prijavi v vsa zavarovanja in ga pozove nazaj na delo (točka III in IV izreka) ter mu obračuna in izplača razlike v plači od maja 2015 do marca 2017 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 20217 dalje (točka V.1 izreka). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti do 7. 5. 2017 je zavrnilo (točka V.2 izreka). Nadalje je drugi toženki naložilo, da tožniku obračuna in izplača razliko v plači tudi za čas od aprila 2017 do decembra 2023, vključno z regresom za letni dopust, poslovno uspešnostjo, božičnico in 13. plačo, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka (točka VI.1 izreka), v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka VI.2 izreka). Ugotovilo je ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvo toženka (točka VII izreka) in odločilo, da toženki sami krijeta svoje stroške (točka X izreka).

3.Zoper VII. točko in 36. do 44. alinejo VI. točke izreka se pritožuje prva toženka in predlaga, da se tožba glede ničnosti odpovedi zavrže in zavrne zahtevek za plačilo razlike v plači, oziroma da se zahtevek v tem delu zavrne, oziroma da se sodba v tem delu razveljavi in vrne v nov postopek. Meni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je odpoved nična. Za sanacijo delovnopravnega položaja tožnika ta ugotovitev ni potrebna, za takšen zahtevek nima pravnega interesa, zato je potrebno tožbo zavreči. Tožnikov položaj je saniran z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki. Odpoved bi bila lahko nična le, če bi jo podala oseba, ki ni delodajalec, prva toženka pa je bila tožnikov delodajalec. Sodišče tudi ni pojasnilo, kakšne posledice ima ta odločitev na medsebojne pravice in obveznosti, saj s to odločitvijo tožniku delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo. Glede priznanih razlik v plači za čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvi toženki in ki jih mora plačati druga toženka, uveljavlja, da ima pravni interes, saj ta del izreka sporoča, da tožniku v tem času ni zagotavljala enakih pravic, kot so pripadale delavcem druge toženke. Tožnik je zaslišan povedal, da mu je prva toženka plačala pripadajočo plačo, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe in ugodilni del sodbe se pritožuje druga toženka in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma da se sodba razveljavi in zadeva v tem delu vrne v nov postopek. Meni, da sodba ni obrazložena, saj ni naveden akt, na podlagi katerega naj bi bil tožnik pri drugi toženki v delovnem razmerju od 30. 4. 2020 do 17. 11. 2021. Tožnik je zamudil rok za tožbo, ker je ni vložil v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja pri A. d. o. o. in B. d. o. o., prav tako ni postavil zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zato ne more zahtevati plačila prejemkov. Nasprotuje ugotovitvi, da njeno razmerje z IPS-i ni imelo pravne narave podjemne pogodbe. Za ta čas je bil tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki pravnomočno zavrnjen. Zaključek, da so podani elementi delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko, je napačen. Nezakonito delovanje IPS-ov ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz svetovalnega mnenja. Vrhovno sodišče RS je nato to stališče spremenilo brez ustrezne argumentacije. Uveljavlja kršitev 22. in 74. člena Ustave RS. Glede na stališče, da gre za posredovanje delavcev, je lahko odgovornost druge toženke le subsidiarna po šestem odstavku 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), stališče, da odgovarja kot delodajalka, pa je nerazumno in pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Sodišče tudi ni pojasnilo, kaj naj bi pomenilo začasno delo, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Tudi če delo tožnika ne bi bilo začasno, to ne utemeljuje priznanja delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz sodbe SEU C-232/20. Družbe IPS niso bile odvisne od druge toženke, druga toženka je pri njih naročala storitve, navodila za delo pa so dajali IPS-i. Druga toženka je vršila le nadzor, ki ga mora kot koncesionar, in je tudi imela pravico najemati podizvajalce. Sodišče ni ugotavljalo, ali je v konkretnem primeru res prišlo do zlorabe poslovnega modela, ampak se je le sklicevalo na odločitve Vrhovnega sodišča RS v drugih zadevah. S tem v zvezi je podana kršitev 8. člena ZPP, 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. ter 25. člena Ustave RS. Ker je prva toženka registrirana za posredovanje dela delavcev, razmerje z njo ne bi smelo biti sporno, sodišče prve stopnje pa ne pojasni, zakaj je tudi v tem primeru prišlo do zlorabe. Tožnik je opustil svojo notifikacijsko dolžnost glede kršitev A. d. o. o. in B. d. o. o.. Če bi bila o kršitvah obveščena, bi lahko od tožnika zahtevala, da terja plačilo od njiju, kolikor pa tega ne bi storil, bi bila prosta odgovornosti na podlagi 1026. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik zahtevka po višini ni specificiral, prav tako ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Nasprotuje uporabi povprečne vrednosti, odločitev o razmejitvi plačila glede na povprečno plačo za luško transportnega delavca (LTD) in voznika luške mehanizacije (VLM) ter plačilo dodatkov, regresa, božičnice in 13. plače pa ni obrazložena. Prav tako ni podlage za priznanje pravic pred 30. 4. 2020, saj je šele od takrat naprej tožniku priznano delovno razmerje. Nasprotuje tudi odločitvi, da se ne uporabi 118. člen ZDR-1, saj je navedla jasne razloge za sodno razvezo, sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa ni uporabljiva v tem primeru. Stroške postopka bi moralo sodišče odmeriti upoštevajoč, da gre za denarni zahtevek.

5.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožbi zavrneta in potrdi izpodbijana sodba.

6.Pritožba prve toženke je delno nedopustna, delno pa utemeljena, pritožba drugo toženke ni utemeljena.

7.Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Ker prva toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper 36. do 44. alinejo VI. točke izreka, je pritožbeno sodišče v tem delu njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vse od 1. 6. 2000 do 29. 4. 2020 dejansko opravljal delo za drugo toženko, čeprav pri njej ni bil formalno zaposlen. Zaposlen je bil najprej pri družbi A. d. o. o., in sicer od 1. 6. 2000 do 17. 1. 2018, nato od 18. 1. 2018 do 30. 9. 2019 pri pri družbi B. d. o. o., od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020 pa pri prvi toženki. Do 1. 10. 2019 je 70 % časa opravljal delo VLM, 30 % časa pa delo LTD, od 1. 10. 2019 pa je delal le kot LTD. Celotno navedeno obdobje je tožnik delo opravljal na območju pristanišča, ki je v upravljanju druge toženke, in sicer je upravljal s težko mehanizacijo za nakladanje in razkladanje na kontejnerskem, sipkem in generalnem terminalu druge toženke, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

9.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je od 1. 6. 2000 do 30. 9. 20219, ko je tožnik delo pri drugi toženki formalno opravljal preko družb A. d. o. o. in B. d. o. o. (družbi IPS) prišlo do zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev z namenom, da se prikrije dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki. Slednje izhaja iz dejstva, da sta družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. z drugo toženko imeli formalno sicer sklenjeno podjemno pogodbo, vendar zanjo nista opravljali storitev, kjer bi sami organizirali, nadzirali in usmerjali delo svojih delavcev, ampak sta le napotovali delavce na delo k drugi toženki, med drugim tudi tožnika. Za tako posredovanje dela delavcev nista imeli dovoljenja po 167. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD, niti nista bili vpisani v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje te dejavnosti (drugi odstavek 166. in drugi odstavek 163. člena ZUTD). Tožnik je celotno navedeno obdobje delo dejansko opravljal pri drugi toženki, in ne družbi A. d. o. o. ali B. d. o. o. Tako priči C. C. kot D. D. sta izpovedali, da so bili delavci, ki so jih k drugi toženki napotila IPS podjetja, zunanja delovna sila. Niso imeli svojega vodje pri IPS-u, ki bi skrbel za komunikacijo z drugo toženko, ampak so prejemali navodila neposredno od druge toženke, ki je tudi organizirala delovni proces. Tožnik je tako delo opravljal po navodilih in pod nadzorom druge toženke in dejansko ni opravljal dela za A. d. o. o. in B. d. o. o.. Druga toženka zato neutemeljeno uveljavlja, da je šlo le za nadzor nad nemotenim obratovanjem in varovanjem pristanišča, ki ga je dolžna izvajati kot koncesionar, in da je imela pravico najemati podizvajalce in kooperante. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da je bil tožnik dejansko zaposlen pri drugi toženki, ki mu zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja dela delavcev odgovarja za njegove terjatve iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Njena odgovornost tako ni ne klasična odškodninska ne subsidiarna na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, ampak gre za odgovornost delodajalca v okviru postavljenega reparacijskega zahtevka.

10.Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019.1 Za to
7Eenika se s 1. 10. 2019 ni ni
0D spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo to
7Eenko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja to
7Eenika pri drugi to
7Eenki. Tak
61na zloraba pomeni kr
61itev temeljnih na
0Del obligacijskega in delovnega prava (na
0Dela vestnosti in po
61tenja ter prepovedi zlorabe pravic iz 5. in 7.
0Dlena OZ), zato se tudi za to obdobje
61teje, da je bila druga to
7Eenka dejanski delodajalec to
7Eenika in mu posledi
0Dno odgovarja za terjatve iz delovnega razmerja.

11.Druga to
7Eenka se neutemeljeno sklicuje na odlo
0Ditev Sodi
61
0Da EU v zadevi Daimler AG, C- 232/2020. Odgovor Sodi
61
0Da EU v navedeni zadevi se je nana
61al le na podlago, ki izhaja iz prava EU, ob upo
61tevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje za
0Dasnega dela, vendar njegovo delo ni bilo za
0Dasno, zato je bilo relevantno vpra
61anje sankcioniranja zaposlitve, ki ni ve
0D za
0Dasna. Pri tem pa ni ovire, da dr
7Eave
0Dlanice delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo ve
0Djo za
61
0Dito, kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Glede na ugotovljeno dolgotrajno zlorabo s strani druge to
7Eenke, ki pa ni bila ugotovljena le v primeru to
7Enika, ampak ve
0D delavcev, slednja neutemeljeno vztraja, da je sankcija nesorazmerna.

12.Niso podane o
0Ditane kr
61itve iz 14. to
0Dke drugega odstavka 339.
0Dlena ZPP, 8.
0Dlena ZPP ter 22. in 25.
0Dlena Ustave RS, ki jih je druga to
7Eenka uveljavljala, ker sodi
61
0De prve stopnje zaklju
0Dka o zlorabi poslovnega modela posredovanja delavcev naj ne bi obrazlo
7Eilo. Sodi
61
0De prve stopnje ni izhajalo le iz odlo
0Ditev Vrhovnega sodi
61
0Da RS v podobnih zadevah, ampak je ugotavljalo, kak
61no naravo je imelo sodelovanje to
7Enika z drugo to
7Eenko preko dru
7Eb A. d. o. o., B. d. o. o. in prve to
7Eenke. Svoje dokazne zaklju
0Dke je v zadostni meri obrazlo
7Eilo, zato se sodbo da preizkusiti. Izhajalo je iz analize sklenjenih pogodb, polo
7Aaja IPS dru
7Eb, prve to
7Eenke in to
7Enika, upo
61tevalo je izpoved to
7Enika in pri
0D C. C., D. D., E. E. in F. F.. Pri sprejemu odlo
0Dbe je pravilno upo
61tevalo tudi sodno prakso Vrhovnega sodi
61
0Da RS v istovrstnih sporih zoper drugo to
7Eenko, ki s prito
7Ebenim nestrinjanjem s stali
61
0Dji Vrhovnega sodi
61
0Da RS ne more biti uspe
61na. Sodi
61
0De prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo tudi, zakaj napotitve to
7Enika niso bile le za
0Dasne s tem, ko je ugotovilo, da je na enak na
0Din opravljal delo pri drugi to
7Eenki skoraj 20 let. S to ugotovijo se je posredno opredelilo tudi do vpra
61anja, ali je
61lo za kraj
61o ali trajno napotitev, saj skoraj 20 letno obdobje ne more predstavljati za
0Dasne napotitve. Ker odlo
0Ditev sodi
61
0Da prve stopnje temelji na ugotovljeni zlorabi pravic s strani druge to
7Eenke,
7Ee pojmovno ne more predstavljati posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74.
0Dlena Ustave RS.

13.Druga to
7Eenka v prito
7Ebi neutemeljeno vztraja pri svojih stali
61
0Dih, da je sodelovanje z dru
7Ebama A. d. o. o. in B. d. o. o. predstavljalo podjemno pogodbo. Kot
7Ee pojasnjeno, navedeni dru
7Ebi za drugo to
7Eenko nista opravljali storitev, ampak sta ji zgolj posredovali dolo
0Deno
61tevilo delavcev, ki so nato delo opravljali po navodilih in pod nadzorom druge to
7Eenke. Posledi
0Dno druga to
7Eenka neutemeljeno uveljavlja, da so terjatve to
7Enika z izbrisom obeh dru
7Eb iz sodnega registra prenehale, kot tudi, da je zaradi kr
61itve notifikacijske dol
7Enosti to
7Enika v smislu 1019.
0Dlena OZ prosta svoje odgovornosti. Drugi to
7Eenki ni bilo nalo
7Eeno, da to
7Eniku izpla
0Da prikraj
61anja pri prejemkih iz delovnega razmerja kot porok, ampak kot dejanski delodajalec, zato so vse tovrstne navedbe neutemeljene.

14.Ker se to
7Eniku za
0Das, ko je bil zaposlen pri drugih dru
7Ebah, ne more priznati delovnega razmerja
61e pri drugi to
7Eenki, je nepomembno, da to
7Enik to
7Ebe ni vlo
7Eil v 30-ih dneh od prenehanja delovnega razmerja pri dru
7Ebah A. d. o. o. in B. d. o. o. To
7Enik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge to
7Eenke kot svoje dejanske delodajalke zahteva pla
0Dilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vlo
7Eitev to
7Ebe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200.
0Dlena ZDR-1. Prav tako druga to
7Eenka neutemeljeno uveljavlja, da to
7Enik ne more zahtevati pla
0Dila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje. Ker je bila druga to
7Eenka dejanska delodajalka to
7Enika, mu mora pla
0Dati ugotovljena prikraj
61anja pri prejemkih iz delovnega razmerja,
0Deprav se to
7Eniku zaradi prepovedi obstoja dvojnega delovnega razmerja za
0Das od 1. 6. 2000 do 29. 4. 2020 ne more priznati tudi formalnega delovnega razmerja pri drugi to
7Eenki.

15.Ker je sodi
61
0De prve stopnje pravilno ugotovilo, da je to
7Enik dejansko opravljal delo za drugo to
7Eenko
7Ee od 1. 6. 2000, je pravilno ugodilo zahtevku, da se to
7Eenki nalo
7Ei, da to
7Enika za
0Das od prenehanja delovnega razmerja, to je od 30. 4. 2020 do 17. 11. 2021,2 prijavi v obvezna zavarovanja, mu izpla
0Da pripadajo
0De prejemke iz delovnega razmerja, kot tudi, da mu je z dnem 30. 4. 2020 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri drugi to
7Eenki. To
7Eniku je delovno razmerje prenehalo na na
0Din, da mu je prva to
7Eenka vro
0Dila odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar ta odpoved zaradi ugotovljene zlorabe sistema posredovanja dela delavcev ne more učinkovati v razmerju med to
7Enikom in drugo to
7Eenko, pri kateri je bil to
7Enik dejansko zaposlen. Podlaga za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 30. 4. 2020, torej tudi prikraj
61anj pri denarnih prejemkih iz delovnega razmerja, je nezakonito prenehanje delovnega razmerja, zato druga to
7Eenka neutemeljeno uveljavlja, da ni podlage za prisojo denarnih zahtevkov od 30. 4. 2020 dalje.

Upoštevati je tudi treba, da tožniku podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov niti niso mogli biti znani, saj pri drugi toženki formalno ni bil v delovnem razmerju, zato tudi ni mogel podati bolj podrobnih trditev. Sklicevanje na odločitev v zadevi VIII Ips 191/2018, kjer delavec ni bil v primerljivem položaju s tožnikom, ni utemeljeno. Na podlagi navedenega druga toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe 7. in 212. člena ZPP.

Ker je druga toženka imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja, pri čemer niti ni konkretizirano ugovarjala, da tožnik ni bil povprečen delavec. Kot delodajalec je dolžna voditi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti, zato neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu oziroma obsega opravljenega dela. Tožnik je prav zaradi tega predlagal, da druga toženka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da zaradi manjkajočih podatkov ni mogoče ugotoviti do plačila katerih dodatkov bi bil upravičen in da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali izpolnjuje pogoje iz kolektivne pogodbe za njihovo izplačilo. Kot že pojasnjeno je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz povprečnih prejemkov delavcev druge toženke na delovnih mestih VLM in LTD, ki vsebujejo tudi dodatke iz kolektivne pogodbe druge toženke.

Plačilo za delo na posameznem delovnem mestu se razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe) upravičen le do razlike v višini osnovne plače, ki bi jo imel pri drugi toženki, če bi bil pri njej tudi formalno zaposlen. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil od leta 2000 (upoštevajoč zastaranje pa od maja 2015) ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri drugi toženki, bi poleg osnovne plače prejemal tudi dodatke in druge prejemke iz delovnega razmerja, to je regres za letni dopust, božičnico in 13. plačo. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju z drugo toženko.

Druga toženka v zvezi s prisojenim regresom za letni dopust, božičnico in poslovno uspešnostjo neutemeljeno uveljavljala, da izpodbijana sodba nima razlogov, saj je sodišče prve stopnje v točkah od 41. do 45. v zadostni meri utemeljilo, zakaj mora druga toženka izplačati tudi navedene prejemke iz delovnega razmerja. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, je upravičen tudi do regresa, božičnice in 13. plače v višini, kot bi mu pripadalo, če bi bil tudi formalno zaposlen pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v tem delu.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Druga toženka se pritožuje tudi zoper I. točko izreka, to je sklep o dopustitvi spremembe tožbe. V zvezi s tem delom pritožbe ne navaja razlogov, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sklep v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Dopustitev spremembe tožbe je bila smotrna za dokončno ureditev razmerja (prvi odstavek 185. člena ZPP). zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ker glede pritožbe druge toženke niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1

Prim. s sodbo SEU C-681/18, kjer je bilo poudarjeno, da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da delo napotenega delavca prek agencij ne postane stalen položaj delavca. Indic za zlorabo zaporednih napotitev je, če obdobje začasnih napotitev bistveno presega začasnost.

2

Z dnem 18. 11. 2021 se je tožnik zaposlil.

3

Druga toženka je zgolj nekonkretizirano prerekala tožnikove navedbe o tem, dela katerih delovnih mest je opravljal. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi tožnika, da je opravljal tudi delo VLM, kar je potrdila tudi priča G. G..

4

Prim. VIII Ips 14/2024.

Zveza: