Jedro

Za odgovor na vprašanje, ali je toženka z vrnitvijo posojila tožničinemu pooblaščencu veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, torej ni pomembno, čigav je bil izposojeni denar, niti kdo ga je toženki izročil. Toženka bi morala posojilo vrniti tožnici kot svoji pogodbenici. Ker je namesto njej dolgovani znesek izročila tožničinemu sinu, toženkina obveznost ni prenehala.

Pooblastilo za sklenitev pogodbe namreč ne obsega tudi pooblastila za sprejem izpolnitve. Ker gre za drug, poseben pravni posel, mora upnik za sprejem izpolnitve pooblaščenca posebej pooblastiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh po prejemu te sodbe plačati 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2019 do plačila ter ji povrniti 1.172,03 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je trdila, da je s toženko sklenila posojilno pogodbo, vendar ji toženka posojila v dogovorjenem roku ni vrnila. S tožbo je zahtevala od toženke plačilo 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2019 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo, da mora toženki povrniti 935,30 EUR stroškov postopka z obrestmi. Ugotovilo je, da je toženka posojilo pravočasno vrnila tožničinemu pooblaščencu A. A. 3. Tožnica se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo dodeli drugemu sodniku prve stopnje v nov postopek. Sodišče je nerazumno zaključilo, da je toženka 30. 4. 2019 z izročitvijo dolgovanega zneska A. A. pravočasno vrnila posojilo tožnici. Takšen zaključek nasprotuje vsebini potrdila z dne 30. 4. 2019, v katerem je A. A. potrdil vračilo dolga od toženke. Šlo je za vračilo posojila A. A. in ne tožnici. Sodišče je arbitrarno naložilo tožnici breme dokazovanja, da je tudi tožničin sin A. A. toženki ob neki drugi priliki posodil enak znesek. Tako tožnica kot A. A. sta izpovedala, da toženka izposojenega denarja še ni vrnila, vendar je sodišče njuno izpoved povsem prezrlo in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo povzema bistvene dele izpovedi pravdnih strank in priče A. A. Slednji denarja, ki ga je dobil od toženke, očitno ni izročil tožnici, na kar pa toženka ni imela nobenega vpliva. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanima absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Nobenega izvedenega dokaza ni spregledalo. Korektno je povzelo tudi vsebino ponujenih listinskih dokazov. Pritožbena trditev o njihovi domnevno napačni oceni meri na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ni dopusten pritožbeni razlog.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sporno posojilno razmerje nastalo med pravdnima strankama, da se je toženka izposojeni znesek v višini 1.300,00 EUR zavezala vrniti tožnici in da je posojilni dogovor s toženko sklenil tožničin sin A. A. kot tožničin pooblaščenec. Materialnopravno zmotno pa je zaključilo, da je zato tudi toženkino vračilo posojenega zneska v roke A. A. šteti kot vračilo posojila tožnici.

8. Po 280. členu Obligacijskega zakonika (OZ) mora dolžnik svojo obveznost izpolniti upniku; izpolnitev tretjemu je veljavna le, če sta se upnik in dolžnik posebej dogovorila, naj dolžnik izpolni tretjemu ali kadar je upnik takšno izpolnitev pozneje odobril ali če jo je izkoristil. 9. Za odgovor na vprašanje, ali je toženka z vrnitvijo posojila tožničinemu pooblaščencu veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, torej ni pomembno, čigav je bil izposojeni denar, niti kdo ga je toženki izročil. Toženka bi morala posojilo vrniti tožnici kot svoji pogodbenici. Ker je namesto njej dolgovani znesek izročila tožničinemu sinu, toženkina obveznost ni prenehala.

10. Dejstvo, da je tožničin sin sklenil pogodbo v imenu in za račun tožnice, ne zadošča. Pooblastilo za sklenitev pogodbe namreč ne obsega tudi pooblastila za sprejem izpolnitve. Ker gre za drug, poseben pravni posel, mora upnik za sprejem izpolnitve pooblaščenca posebej pooblastiti.1

11. Jasne trditve, da je bil A. A. posebej pooblaščen tudi za prevzem izpolnitve, toženka v pravdi ni podala.2 Tožbenemu zahtevku se je namreč upirala s tezo, da je bila v posojilnem razmerju s tožničinim sinom in ne s tožnico. Šele v pripravljalni vlogi je navrgla, da je A. A. tudi pri vrnitvi posojila nastopal v imenu in za račun tožnice. Ta toženkina trditev pa je bila prepozna. V sporu majhne vrednosti morata namreč pravdni stranki navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Stranki lahko nato vložita še po eno pripravljalno vlogo, vendar v njih ne smeta več navajati novih dejstev in dokazov (452. člen ZPP). Navedene toženkine trditve torej sodišče pri odločanju ne sme upoštevati (453. člen ZPP).

12. Potemtakem je lahko imel A. A. ob vračilu posojila le položaj tretjega, vendar toženka ni navajala, niti dokazala, da bi toženkino izpolnitev njemu tožnica naknadno odobrila ali jo izkoristila. To pomeni, da toženka svoje pogodbene obveznosti do tožnice še ni veljavno izpolnila.

13. Tožnica tako utemeljeno zahteva plačilo 1.300,00 EUR. Toženka ji, ob nesporni zapadlosti svoje obveznosti, dolguje tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena v zvezi s 442. členom ZPP).

14. Odgovor na preostale pritožbene trditve (o nedopustni prevalitvi dokaznega bremena na tožnico in s tem povezani očitani kršitvi njenih ustavnih procesnih jamstev) glede na sprejeto odločitev ni bil potreben.

15. Sprememba sodbe je terjala novo odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v pravdi propadla, mora tožnici povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), upoštevaje odvetniško in taksno tarifo. Tako odmerjeni tožničini stroški prvostopenjskega postopka znašajo skupaj 1.172,03 EUR. Obsegajo nagrado za sestavo tožbe in pripravljalne vloge v priglašeni višini (dvakrat po 200 točk), za zastopanje na prvem naroku (200 točk) in drugem naroku (100 točk – tar. št. 21/2), za urnino (150 točk), za odsotnost iz pisarne v času potovanja (dvakrat po 120 točk), za sestavo poziva za plačilo pred pravdo (100 točk – tar. št. 38/4 prejšnje oziroma tar. št. 42/4 veljavne tarife),3 za sestavo končnega poročila (50 točk), 2% materialnih stroškov in 22% DDV, dodatno pa še kilometrino v priglašeni višini (skupaj 96,20 EUR) ter povračilo za plačano sodno takso za tožbo (150,00 EUR). Priglašeni stroški za posvet s stranko in pregled listin (dvakrat po 50 točk) so vključeni v nagrado za sestavo tožbe, ker ni šlo za samostojno storitev. Če bo toženka s plačilom stroškov zamujala, bo morala tožnici po poteku izpolnitvenega roka plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena OZ).

16. Čeprav je tožnica s pritožbo uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Sprememba izpodbijane sodbe je bila namreč posledica uradnega pritožbenega preizkusa, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP), medtem ko tožničini pritožbeni razlogi sicer niso bili utemeljeni - v pritožbi se je neuspešno sklicevala na procesne kršitve in nedopustno nasprotovala dejanskim ugotovitvam prve sodbe, zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pa ni z ničimer obrazložila.

17. Glede na izid pritožbenega postopka mora svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sama tudi toženka.

1 Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del); prva knjiga, stran 467, in druga knjiga, stran 316; GV Založba, Ljubljana 2003. 2 Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izpovedi A. A., vendar mimo trditvene podlage spora, ugotovilo, da je tožnica sina pooblastila za izterjavo. Svoje presoje na to nezatrjevano dejstvo ne bi smelo opreti (7. člen ZPP), predvsem pa pooblastila za izterjavo ni mogoče enačiti s pooblastilom za sprejem izpolnitve. 3 Po vsebini je šlo za opomin pred tožbo in ne za vlogo v predpravdnem postopku.