Jedro

Pravdni stranki sta skladno s pogodbeno avtonomijo lahko sklenili pogodbo o naročilu za opravo nadzora in koordinacije nad objektom. Te pogodbe ne gre enačiti s Pogodbo o naročilu opravljanja storitve nadzora nad gradnjo, pri kateri morata stranki v pogodbi ugotoviti, da nadzornik izpolnjuje zakonske predpostavke za nadzornika po določilih Gradbenega zakona. Nadzorni organ je v obravnavanem primeru bil določen v 13. členu Gradbene pogodbe (A. A. dipl. inž. gradb). Zmotno je zato pritožnikovo stališče, da tožnik na podlagi ničnega dogovora o izvajanju funkcije nadzora gradnje ne more zahtevati nobenega plačila, saj za kaj takšnega ni potrebne pravne podlage. Pravno podlago predstavlja ustno sklenjena pogodba o naročilu in določbe OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I. in II. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki 2.901,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2018 dalje od plačila (I. točka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.379,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila (II. točka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je vložil pritožbo zoper obsodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe določb materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženec navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko in pravno nevzdržna in neutemeljena ter pravno zgrešena, v posledici navedenega pa tudi nezakonita, zaradi česar jo je potrebno ustrezno spremeniti oziroma razveljaviti. Drži sicer ugotovitev sodišča, da je tožnik pri izgradnji objekta v Strunjanu, pri katerem kot investitor nastopa toženec, izvedel določene storitve s področja gradbene stroke, glede na to, da je bil dolgoletni direktor gradbene družbe, kateri je toženec preko svojih dveh družb - I. d.o.o. in B. s.p. - v letu 2017 izdatno finančno pomagal. Navedeno je toženec ustrezno izkazal, čeprav sodišče v izpodbijani sodbi navedene dokaze smatra kot brezpredmetne, ker se ne nanašajo na samo gradnjo objekta v Strunjanu. Vendar pa navedeni dokazi jasno kažejo na to, kaj je sploh bil povod, da se je tožnik osebno angažiral na strani toženca (kot naročnika) v zvezi z izgradnjo objekta v Strunjanu. Kot že navedeno je to bila vrnitev usluge s strani tožnika (zaradi predhodno zagotovljene finančne rešitve toženca družbi, ki je bila takrat v upravljanju tožnika), katero se je tožnik sam zavezal nuditi tožencu. Prav nikoli pa ni prišlo do sklenitve pogodbe o naročilu, kot to pravno in vsebinsko zmotno zaključuje sodišče. Zaključek sodišča namreč je, da je tožnik bil osebno prisoten na gradbišču v Strunjanu, kjer je koordiniral gradnjo objekta, dajal navodila in rešitve v zvezi s tekočo problematiko gradnje, itd., kar so tekom dokaznega postopka v določeni meri res potrdile zaslišane priče. Navedeno sicer ni bilo potrebno, saj je določen obseg storitev, ki jih je opravil tožnik v zvezi z izgradnjo objekta v Strunjanu za toženca, v svoji izpovedbi priznal kar sam toženec. Sporno pa je, v kakšni vlogi je tožnik v zvezi s tem dejansko nastopal, saj ima to neposreden vpliv na samo pravno kvalifikacijo pravnega razmerja, ki naj bi bilo na ta način vzpostavljeno med pravdnima strankama. Toženec trdi, da do sklenitve pogodbe o naročilu (oziroma mandatne pogodbe) dejansko nikoli ni prišlo. Potrebno je namreč izrecno upoštevati tožnikove navedbe, da je tožnik upravičen do plačila za opravljene storitve, ki jih je tožnik za toženca izvedel v funkciji dejanskega nadzornika gradnje oziroma kot nadzorni organ (namesto v gradbeni pogodbi navedenega ustreznega predstavnika nadzora oziroma nadzornika gradnje, g. A. A.), in navedbe, da je tožnik vse zatrjevane storitve oziroma ves zatrjevani obseg storitev (v obliki 84 delovnih ur in narejenih km) izvedel kot uradni in dejanski nadzornik gradnje samega objekta v Strunjanu, čeprav s podpisano Gradbeno pogodbo na navedeno funkcijo nikoli ni bil postavljen. Kot pa ugotavlja tudi samo sodišče, tožnik za izvajanje funkcije nadzora gradnje objekta niti ni imel potrebnih kvalifikacij, kaj šele potrebne licence. Ničesar od navedenega tožnik ni izpolnjeval, navedena funkcija pa tožniku nikoli ni bila podeljena na podlagi določbe predhodno sklenjene gradbene pogodbe. Slednja je namreč v 13. členu kot nadzornika gradnje oziroma organ nadzora določala g. A. A. (določen s strani izvajalca gradbenih del), medtem ko je bilo tožnikovo ime določeno (skupaj s sinom toženca, g. B. B. ml.) le kot pooblaščenec naročnika, preko katerih naj se ustrezno informira naročnika gradnje, v kolikor toženec neposredno ni dosegljiv (vse pa z namenom, da se sam postopek gradnje ne bi po nepotrebnem prekinjal in zavlačeval). Že samo navedeno dejstvo, ki ga sodišče v sodbi povsem spregleda, demantira zaključke sodišča v smeri, da je tožnik upravičen do plačila za opravljene storitve, ker je po naročilu toženca opravil in izvedel določene storitve, in sicer v funkciji dejanskega nadzora gradnje objekta. Na ta način je sodišče ne samo sprejelo končno odločitev, ki je v popolnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov - listin, temveč je tudi povsem spregledalo veljavna (zakonska in druga) določila s področja gradbene stroke, ki jasno in nedvoumno določajo, kdo sploh lahko izvaja funkcijo nadzora gradnje objekta. Na navedeni način pa je sodišče postopalo nezakonito, saj ne more nekomu priznati statusa nadzornika gradnje objekta in ga za to tudi ustrezno denarno ″nagraditi″, če pa takšna oseba (konkretno tožnik) takšne funkcije že po samem zakonu sploh ne more opravljati. Kakršenkoli drugačen dogovor v tej smeri pa je v nasprotju z zakonom in tudi z drugimi prisilnimi predpisi in v posledici tega tudi ničen. Tožnik pa na podlagi ničnega dogovora o izvajanju funkcije nadzora gradnje ne more zahtevati nobenega plačila, saj za kaj takšnega niti ni potrebne pravne podlage. Zato je končna odločitev sodišča sporna tako z vidika samega prava oziroma veljavnih pravnih pravil, ki jih je sodišče dolžno upoštevati pri razrešitvi primera (sem pa sodijo tudi relevantne zakonske določbe, ki določajo pogoje za izvajanje funkcije nadzora gradnje objektov, zlasti pa določila Gradbenega zakona), kakor tudi z vidika zagrešenih bistvenih kršitev določb postopka. Končna odločitev sodišča je namreč glede na navedeno v popolnem nasprotju z razlogi sodbe. Tožnik ni bil določen kot izvajalec nadzora nad gradnjo objekta, saj za kaj takšnega ni izpolnjeval pogojev, kot jih predpisuje Gradbeni zakon (in določila drugih zakonskih in podzakonskih prepisov, ki urejajo gradnjo objektov v okolju). Tožnik nikoli ni imel potrebne licence niti nikoli ni bil vpisan v katerega od dveh obstoječih imenikov oseb, ki so ustrezno pooblaščene za izvajanje nadzora nad gradnjo objektov na podlagi podeljenih jim pooblastil. Zato vloge nadzora nad gradnjo objekta, ki je javna funkcija, ustrezno regulirana s strani države ter relevantnih in veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisov, nikoli ni mogel pravno veljavno izvajati, kot to v izpodbijani sodbi napačno zaključuje sodišče. Kakršenkoli dogovor v tej smeri nikoli ni bil sklenjen. Če pa je že bil, je v celoti ničen, saj se pravdni stranki nista mogli dogovoriti za nekaj, za kar v času sklepanja zatrjevanega dogovora - slednji po zatrjevanju tožnika samega naj bi celo bil sklenjen v času nekaj tednov pred izvedbo prvega opravila na samem gradbišču tožene stranke (kdaj točno pa žal ne ve povedati niti sam tožnik) - niso bili izpolnjeni z zakonom jasno in točno določeni pogoji glede osebe, ki izvaja funkcijo nadzora gradnje objekta. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti pa izpovedb zaslišanih prič je sodišče presodilo, da je tožnik dejansko bil tisti, ki je izvajal funkcijo nadzornika gradnje objekta oziroma nadzora gradnje, skladno s sklenjeno gradbeno pogodbo, čeprav za kaj takšnega nikoli ni imel potrebnih pogojev in kvalifikacij. Zaradi tega se tožnik z izvajanjem takšne dejavnosti, zlasti pa v pridobitne namene, sploh nikoli ne bi smel ukvarjati. In tega sta se več kot očitno zavedali obe pravdni stranki, zaradi česar do kakršnegakoli dogovora v smeri, da bo tožnik za toženca izvajal storitve nadzora gradnje objekta, tudi nikoli ″de facto″ in ″de iure″ ni prišlo - ne na usten način in tudi ne na pismen način, kot je to toženec tožnika pozval v svojem elektronskem sporočilu z dne 4. 10. 2018, na vsebino katerega se v obrazložitvi sodbe tudi izrecno sklicuje. Zato je seveda potrebno verjeti tožencu, da je se je tožnik sam ponudil, da bo zanj izvedel le preverbe o solidnosti same gradnje (s čemer je tožnik dejansko tudi že posegal v področje nadzora gradnje objektov, seveda protipravno), kot nekakšno uslugo za predhodno pomoč toženca družbi tožnika. Samega dogovora o morebitnem plačilu, zlasti pa o njegovi višini, ni mogla potrditi nobena priča. Še več - ravno priča D. D. je nakazala, da bi tožnik lahko tisto, kar je dejansko opravil, opravil brezplačno oziroma brez kakršnegakoli plačila, saj naj bi mu to bilo celo dano na znanje. Toženec poudarja, da iz gradbene knjige ravno tako izhaja, da tožnik, ki je navedeno knjigo ravno tako podpisal, ni podpisan pod rubriko ″nadzornik gradnje″, temveč le kot ″pooblaščenec naročnika″, kar samo še dodatno potrjuje navedbe toženca, da tožnik za toženca nikoli ni izvajal storitev nadzora gradnje, kot se to tožbeno zatrjuje in na podlagi česar tožnik tudi uveljavlja plačilo za opravljene storitve. Sicer pa tudi dejstvo, da toženec nikoli ni bil seznanjen z gradbeno knjigo ali gradbenim dnevnikom, pa tudi ne s knjigo obračunskih izmer, kar vse je potrebno voditi v okviru odprtega gradbišča in izvajanja gradnje objekta, kakor tudi, da nobene od navedenih listin toženec (kot naročnik) nikoli ni potrdil, kar bi moral tožnik v okviru izvajanja storitev nadzora gradnje objekta, ustrezno posredovati tožencu (kot naročniku), pa tega tožnik nikoli ni izvršil, ravno tako potrjuje, da ni šlo za izvajanje storitev nadzora gradnje objekta, kar vsebinsko in pravno povsem zmotno ugotavlja sodišče. Ker pa je pri odločanju o zahtevku vezano na okvir, kot ga je s trditveno podlago ustvaril tožnik, sodišče tožniku ne more priznati plačila iz nobene druge dejanske in pravne podlage (četudi bi mu morebiti šla), saj je tožnik plačilo ves čas zahteval iz naslova opravljenega dela kot predstavnik nadzora gradnje objekta. Brez izpolnjevanja navedenih pogojev na strani tožnika pa kakršenkoli dogovor v navedeni smeri sploh ni bilo mogoče skleniti med pravdnima strankama in je zato takšen dogovor, v kolikor je sploh bil sklenjen, mogoče povsem jasno in nedvoumno šteti kot nezakonitega oziroma ničnega, ker povsem jasno nasprotuje kogentnim zakonskim določilom oziroma normam, ki jih pravdni stranki v svojem (morebitnem) dogovoru ne moreta drugače sami urediti, kot je to urejeno v zakonu. Na podlagi ničnega dogovora, kar je sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, pa tožnik tudi ne more uveljavljati nobenega plačila, saj bi to bilo v nasprotju z veljavnimi kongentnimi zakonskimi normami. Ravno iz tega razloga pa je končna odločitev sodišča v izpodbijani sodbi - sploh v smeri, da sta pravdni stranki neugotovljenega dne na neugotovljen način in na neugotovljenem kraju sklenili nekakšen usten, neobličen dogovor o tem, da bo tožnik za toženca izvedel potrebne storitve nadzora gradnje objekta, ki ga je toženec nameraval (skupaj s svojo ženo) postaviti na svoji nepremičnini v Strunjanu oziroma, da je tožnik naveden storitve dejansko tudi izvedel na podlagi naročila in pooblastila toženca - ne samo povsem nerazumljiva, temveč celo povsem nelogična in neživljenjska, predvsem pa pravno povsem zgrešena. Sploh, ker je potrebno, skladno z veljavnimi zakonskimi pravili pooblastilo za izvajanje storitev nadzora gradnje objekta izkazati v pisni obliki, česar pa tožnik ni niti zatrjeval, kaj šele izkazal oziroma dokazal. Na navedeni način je sodišče z izpodbijano sodbo dejansko in pravno tožniku priznalo, da je nezakonito izvajal dejavnost, za katero nikoli ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev, vse pa kot pridobitno dejavnost (torej proti plačilu) na račun toženca. Tožnik na podlagi takšnega nezakonitega postopanja ni upravičen do nobenega plačila, saj bi to bilo v popolnem nasprotju z veljavnimi kogentnimi zakonskimi določili. Kar pa se tiče ugotovitve sodišča o znesku 20,00 EUR za vsako posamezno uro opravljenega dela s strani tožnika, toženec opozarja na neskladnost in celo neizkazanost zaključkov sodišča v tej smeri. Sodišče samo v točki 16 obrazložitve navaja, da stranki ob sklenitvi samega ustnega dogovora (v kolikor je do njega dejansko sploh prišlo) višine plačila nista specificirali, tako je več kot očitno, da potrebnega soglasja volj tudi v tej smeri nista dosegli. Na navedeno povsem jasno kaže vsebina elektronskega sporočila toženca z dne 4. 10. 2018 (kot odgovora na predhodne sporočilo tožnika), v katerem toženec tožnika poziva na posredovanje ustrezne pogodbe in tudi potrebnega računa, na podlagi česar se bosta stranki ustrezno dogovorili. V nadaljevanju pa je bilo celo govora o tem, da bosta stranki morebiti dogovorjeno plačilo ustrezno kompenzirali. Zato več kot očitno nikoli ni prišlo do sklenitve ustreznega dogovora, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen do kakršnegakoli plačila v denarju. Povsem nerazumljiva in pravno povsem zgrešena pa je razlaga sodišča, da naj bi tožnik v svojih elektronskih sporočilih tožencu večkrat dal na znanje, da je njegova urna postavka 20,00 EUR, čemur toženec nikoli ni nasprotoval. In navedeno naj bi v celoti izkazovalo, da je tožnik upravičen do plačila v višini 20,00 EUR za vsako opravljeno uro dela oziroma skupaj 1.680,00 EUR za skupno opravljenih 84 ur dela. Takšno obrazlaganje sodišča v izpodbijani sodbi je seveda ne samo nelogično in neživljenjsko, temveč tudi v pravno povsem zgrešeno. Četudi toženec ni odgovoril na sporočilo tožnika, koliko naj bi znašala višina ″urne postavke″, bi sodišče na podlagi že vsega zgoraj navedenega moralo presoditi, da tožnik ni upravičen do nobenega plačila, saj dejansko ne more zahtevati plačila za izvedbo storitev, ki jih ni opravil, sploh pa ne bi mogel in smel izvajati. Toženec na podlagi ničnega dogovora o izvedbi dogovorjenih storitev pač ne more zahtevati ničesar. Zato tudi sporočilo tožencu, da pričakuje plačilo za opravljene storitve v višini urne postavke 20,00 EUR ne predstavlja ustrezno doseženega dogovora na podlagi predhodno izraženega soglasja volj obeh strank. Sodišče tudi ne pojasni, na kakšen način je bilo tako soglasje dejansko doseženo, ker toženec ni odgovoril na elektronska sporočila tožnika, v katerih je slednji tožencu navajal, da znaša njegova ″urna postavka″ 20,00 EUR za vsako uro dela. Zato je izpodbijana sodba v tem delu celo nepopolna in pomanjkljiva, kar pa onemogoča njeno ustrezno pravno presojo v okvira pritožbenega postopka. Iz obrazložitve v točki 19 izpodbijane sodbe sploh ni mogoče razbrati, v kakšni višini je sodišče tožniku dejansko priznalo nadomestilo za vsak opravljen kilometer (o navedenem lahko tožena stranka zgolj sklepa na podlagi opravljenega matematičnega izračuna: 1.221,80 EUR delimo z 4.072,70 km in dobimo 0,30 EUR za vsak prevožen kilometer; toliko kot je dejansko zahtevek tožnika v konkretnem primera), predvsem pa, zakaj je tožnik dejansko (in seveda tudi pravno) upravičen do takšnega nadomestila. Sodišče navede le, da višino vtoževane kilometrine ocenjuje kot pravično in da je tudi v skladu s sodno prakso, pri čemer pa sploh ne navede nobenega judikata, ki bi takšno vsebinsko povsem neobrazloženo in pavšalno odločitev ustrezno pravno utemeljil oziroma celo potrdil. Tako se dejansko izkaže, da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi o povrnitvi stroškov tožnika iz naslova kilometrine, vsebinsko povsem nedorečena in pavšalna, zaradi česar ne more uspešno prestati ustrezne pritožbene preverbe. Toženec višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo ustrezno spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obligacijski zakonik (OZ) v 766. členu določa, da se s pogodbo o naročilu prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, hkrati pa dobi pravico, da te posle opravi. Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena neoblična pogodba o naročilu, na podlagi katere je tožnik za toženca opravil storitve nadzora in koordinacije pri izvedbi gradnje objekta na nepremičnini toženca v Strunjanu, natančneje pri izvedbi zemeljskih in gradbenih del za izgradnjo toženčeve stavbe (do prve plošče). Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da sta se s tožencem še pred sklenitvijo gradbene pogodbe ustno dogovorila, da bo tožnik izvajal nadzor gradbenih del, ki jih je izvajal C. C. s.p., toženec pa bo tožniku plačal stroške za opravljene storitve nadzora nad gradnjo objekta in koordinacije. Toženec sam je v zvezi s 13. členom gradbene pogodbe1 pojasnil, da je bil tožnik mišljen kot nek koordinator, pomočnik, da bi samo pomagal, ko toženec ne bo mogel biti prisoten, ker je bil veliko v tujini, in da bo delo z izvajalcem teklo dalje. Čeprav, kot navaja sam pritožnik, ni sporen po tožniku opravljen določen obseg storitev, ki jih je opravil v zvezi z izgradnjo objekta v Strunjanu za toženca, pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema tudi te ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Kot je sodišče ugotovilo, sta priči Č. Č. in D. D. skladno in prepričljivo opisali, da je funkcijo nadzora izvajal tožnik in jima je tudi bil kot nadzor predstavljen s strani toženca. Priči sta potrdili, da je bil tožnik fizično prisoten na objektu, dajal navodila in rešitve v zvezi s tekočo problematiko gradnje, komuniciral z izvajalci, kontroliral izmere in materiale. Podpisoval je gradbeni dnevnik, dajal pripombe v zvezi z izvajanjem del in bil prisoten na sestankih skupaj s tožencem. Kot je izpovedal D. D., je tožnik delo opravljal strokovno in dosledno, zato ni bilo dvoma o njegovem profesionalnem znanju. D. D. je potrdil tožnikove navedbe, da je bil prisoten že ob podpisu gradbene pogodbe v kampu v Strunjanu skupaj s tožencem. Priči pa sta skladno in prepričljivo izpovedali in potrdili tožnikove navedbe, da g. A. A. ni bil nikoli fizično prisoten na lokaciji, ni izvajal funkcije nadzora in z izvajalci nikoli ni komuniciral. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedb prič utemeljeno zaključilo, da je bil A. A. v 13. členu Gradbene pogodbe fiktivno naveden (kar pa glede na to, da je bila pogodba o naročilu med pravdnima strankam sklenjena že pred sklenitvijo gradbene pogodbe, niti ni relevantno, saj je relevantno le, ali je tožnik izvršil prevzete naloge in ali je upravičen do plačila), saj je dejanski nadzor izvajal tožnik. Tudi E. E. je potrdil, da je tožnik vodil gradnjo v Strunjanu in da so z njim so opravili tudi primopredajo podjetju B., zaslišane priče pa so vse skladno izpovedale, da je funkcijo nadzora za toženca dejansko opravljal tožnik. Slednje pa izkazujejo tudi listinski dokazi, ki jih je sodišče dokazno ocenilo v izpodbijani sodbi v 14. točki obrazložitve (elektronska komunikacija med tožnikom in tožencem, Gradbeni dnevnik, Poročilo o ogledu na objektu z dne 28. 5. 2016 in Pregled stanja po pogodbi z dne 7. 6. 2016) in fotografije. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika, sestavljenega v zvezi z dne 7. 6. 2016 opravljenem pregledu stanje, ugotovilo, da je bil prisoten tudi toženec, na koncu podpisan kot naročnik, tožnik pa kot nadzor, zato sodišče utemeljeno verjame, glede na prisotnost toženca, da se je toženec s poimenovanjem tožnika in njegovim dejanskim opravljanjem nadzora strinjal. Zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima stranka ni bila sklenjena pogodba o naročilu, ni pravno in vsebinsko zmoten, kot trdi toženec v pritožbi.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da pritožnik neutemeljeno poizkuša prikazati, da naj bi tožnik za toženca storitve opravljal kot uslugo, in sicer zaradi finančne pomoči, ki naj bi jo toženčeve družbe nudile družbi C. d.d.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pogodba, sklenjena 27. 10. 2015 med C. d.d. (posojilojemalec), ki ga zastopa direktor F. F. (tožnik v predmetni zadevi) in I. d.o.o. (posojilodajalec), ki ga zastopa B. (toženec v predmetni zadevi), ter izdana računa kažejo zgolj na poslovanje med podjetjem B. d.d., ki ga je v tistem času zastopal tožnik, in podjetjem J. d.o.o., ki ga je zastopal toženec. Pravilno je zaključilo, da izhajajoč iz datumov sklenjene pogodbe (27. 10. 2015) in izdanih računov (15. 12. 2015) gre za pravne posle, ki so bili sklenjeni pred izvajanjem predmetne Gradbene pogodbe (15. 2. 2016) in so bili sklenjeni med pravnima oseba in ne med tožnikom in tožencem. Kot je navedeno v odgovoru na pritožbo, je tožnik storitve za toženca opravljal na podlagi njunega dogovora kot fizična oseba in tožnikov status direktorja v družbi K. d.d. s tem ni bil v nobeni zvezi. Prav tako niso v nobeni zvezi s spornimi storitvami, ki jih je tožnik opravil za toženca kot fizična oseba, poslovna razmerja med družbo I. d.o.o. in družbo K. d.d. ter razmerja med samostojnim podjetnikom B. s.p. in družbo C. d.d. Sodišče prve stopnje je zato navedene dokaze pravilno štelo za irelevantne. Tudi če je navedeno bilo povod, da se je tožnik osebno angažiral na strani toženca (kot naročnik) v zvezi z izgradnjo objekta v Strunjanu, pritožbeno sodišče, glede na pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ne sledi tožencu, da je to bila vrnitev usluge s strani tožnika (zaradi predhodno zagotovljene finančne rešitve toženca družbi, ki je bila takrat v upravljanju tožnika), katero se je tožnik sam zavezal nuditi tožencu. Najbolj evidentno tako sklepanje toženca ovrže dokaz – elektronsko sporočilo toženca z dne 14. 2. 2016, v katerem toženec prosi tožnika za pregled ponudbe za obrtna dela, da poda svoje mnenje glede popisa del in ga obenem tudi poziva, da poda izjavo o nadzoru in sprašuje, koliko nadzor stane. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da to kaže na to, da toženec niti ni pričakoval, da bi tožnik nadzor opravljal neodplačno – kot uslugo, kot skuša v postopku prikazati toženec.

8. Za pritožnika je sporno, v kakšni vlogi je tožnik v zvezi z izgradnjo objekta v Strunjanu dejansko nastopal. Tožnik ne zahteva plačila na podlagi zgoraj navedene sklenjene Gradbene pogodbe, pač pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi pred tem sklenjene ustne pogodbe o naročilu za opravljene storitve nadzora in koordinacije. Sodišče je pravilno upoštevalo tožnikove navedbe, saj je ugotavljalo, ali drži, da je tožnik upravičen do plačila za opravljene storitve, ki jih je za toženca dejansko izvedel. Tožnik ni zatrjeval, kot trdi pritožnik, da je vse storitve izvedel kot uradni in dejanski nadzornik gradnje objekta v Strunjanu in niti ni zahteval, da mu toženec plača opravljeno delo nadzornega organa, pač pa, da mu plača za dogovorjene in opravljene storitve nadzora in koordinacije. Zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik s podpisano Gradbeno pogodbo na navedeno funkcijo nikoli ni bil postavljen in da za izvajanje funkcije nadzora gradnje objekta niti ni imel potrebnih kvalifikacij, kaj šele potrebne licence, ki jo podeljuje pristojni državni organ. Slednje bi bilo relevantno le, če bi tožnik uveljavljal plačilo na podlagi že zgoraj navedene Gradbene pogodbe. Zato tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo vsebino 13. člena Gradbene pogodbe in da vsebina tega člena demantira zaključke sodišča v smeri, da je tožnik upravičen do plačila za opravljene storitve, ker je po naročilu toženca opravil in izvedel določene storitve, in sicer v funkciji dejanskega nadzora gradnje objekta. In ne drži, da je sodišče sprejelo končno odločitev, ki da je v popolnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov - listin, in tudi povsem spregledalo zakonska in druga določila s področja gradbene stroke. Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo statusa nadzornika, zato ni utemeljen očitek, da je postopalo nezakonito. Toženec zmotno meni, da je kakršenkoli drugačen dogovor v tej smeri v nasprotju z zakonom in tudi z drugimi prisilnimi predpisi in v posledici tega tudi ničen. Pravdni stranki sta skladno s pogodbeno avtonomijo lahko sklenili pogodbo o naročilu za opravo nadzora in koordinacije nad objektom. Te pogodbe ne gre enačiti s Pogodbo o naročilu opravljanja storitve nadzora nad gradnjo, pri kateri morata stranki v pogodbi ugotoviti, da nadzornik izpolnjuje zakonske predpostavke za nadzornika po določilih Gradbenega zakona. Nadzorni organ je v obravnavanem primeru bil določen v 13. členu Gradbene pogodbe (A. A. dipl. inž. gradb). Zmotno je zato pritožnikovo stališče, da tožnik na podlagi ničnega dogovora o izvajanju funkcije nadzora gradnje ne more zahtevati nobenega plačila, saj za kaj takšnega ni potrebne pravne podlage. Pravno podlago predstavlja ustno sklenjena pogodba o naročilu in določbe OZ. Ne drži, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj sodba oziroma njen izrek ni v nasprotju z razlogi sodbe. Tožnik ni izvajal nadzora gradbenih del in koordinacije kot javno funkcijo, pač pa kot pogodbeno dogovorjeno storitev, zato ni utemeljen očitek, da tožnik vloge nadzora nad gradnjo objekta, ki je javna funkcija, ustrezno regulirana s strani države ter relevantnih in veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisov, nikoli ni mogel pravno veljavno izvajati. Tožnik ni opravljal nadzora gradnje objekta nezakonito oziroma v nasprotju z veljavnimi predpisi. Zato pritožnik neutemeljeno vztraja, da mu je potrebno verjeti, da se je tožnik sam ponudil, da bo za toženca izvedel le preverbe o solidnosti same gradnje kot nekakšno uslugo za predhodno pomoč toženca družbi tožnika. Ne drži, da dogovora o plačilu ni mogla potrditi nobena zaslišana priča, saj je vodja objekta D. D. izpovedal, da je bil udeležen na prvem sestanku, ko je toženec obljubil, da bodo vsa dela nadzoru in pogodbenim izvajalcem plačana. Spomnil se je tudi srečanja, ko je spoznal gospoda, ki je bil angažiran za zemeljska dela, in je takrat toženec zagotavljal, da bodo izvajalec in nadzornik vse dobili plačano. Ob navedenem in ob tem, ko se je tudi priča D. D. spomnil, da je bilo govora o plačilu kilometrine tožniku, kako se bo to obračunalo, ker je bilo dosti poti, in ob tem, da tudi vsebina elektronskega sporočila toženca tožniku z dne 14. 2. 2016 kaže na to, da toženec niti ni pričakoval, da bi tožnik nadzor opravil neodplačno, je sodišče povsem utemeljeno zaključilo, da je tožnik uspel dokazati odplačnost sklenjene pogodbe o naročilu in da je toženec dolžan plačati tožniku za opravljeno delo nadzora in mu povrniti stroške, ki so mu pri tem nastali.

9. Pritožbeno sodišče je podalo pravilne razloge glede višine plačila v 16. do 18. točki. Sodišče je na podlagi listinske dokumentacije v spisu pravilno ugotovilo, da je tožnik sam postavil urno postavko na 20,00 EUR, toženec pa tej postavki v odgovorih na elektronsko pošto ni nasprotoval. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je med njima v korespondenci prišlo do konsenza glede višine urne postavke, to višino pa je sodišče glede na določbo 778. člen OZ ocenilo tudi kot pravično, saj tožnik ni nadzornik profesionalnih kompetenc, da bi bil upravičen do višje urne postavke. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neskladnosti in celo neizkazanosti zaključkov sodišča v tej smeri. To, da sodišče samo navaja, da stranki ob sklenitvi ustnega dogovora višine plačila nista specificirali, ne nudi zaključka, ki ga ponuja pritožba, da je tako več kot očitno, da stranki potrebnega soglasja volj tudi v tej smeri nista dosegli. Če stranki ne določita višine plačila, se namreč uporabi določba 778. člena OZ, kar je sodišče v tem primeru tudi storilo. Ne drži, da pritožnikovo stališče podpira vsebina elektronskega sporočila toženca z dne 4. 10. 2018 in da je bilo v nadaljevanju celo govora o tem, da bosta stranki morebiti dogovorjeno plačilo ustrezno kompenzirali. Slednje celo potrjuje zaključek sodišča. Zato ni na mestu sklepanje pritožbe, da več kot očitno nikoli ni prišlo do sklenitve ustreznega dogovora, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen do kakršnegakoli plačila v denarju. Razlaga sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik v svojih elektronskih sporočilih tožencu večkrat dal na znanje, da je njegova urna postavka 20,00 EUR za vsako uro izvedenega dela, čemur toženec nikoli ni nasprotoval, je razumljiva in ni pravno zgrešena. Ugotovitve sodišča vsekakor izkazujejo, da je tožnik upravičen do plačila v višini 20,00 EUR za vsako opravljeno uro dela oziroma skupaj 1.680,00 EUR za skupno opravljenih 84 ur dela. Toženec si zmotno razlaga, da bi to pomenilo, da lahko nekdo zahteva plačilo za svoje storitve tisti trenutek, ko nasprotni stranki sporoči višino zahtevanega plačila po lastnem ceniku, nasprotna stranka pa temu nemudoma ne ugovarja, saj sodišče svoje odločitve ni sprejelo na zgolj enem sporočilu; poleg tega pa je višino ocenilo tudi kot pravično. Glede na zgoraj obrazloženo o temelju tožbenega zahtevka, ni utemeljeno niti sklepanje pritožnika, da toženec na podlagi ničnega dogovora o izvedbi dogovorjenih storitev ne more zahtevati ničesar. Ne drži, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, na kakšen način je bilo soglasje dejansko doseženo, ker toženec ni odgovoril na elektronska sporočila tožnika, saj je to pojasnilo v 18. točki obrazložitve. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu celo nepopolna in pomanjkljiva, kar da onemogoča njeno ustrezno pravno presojo v okvira pritožbenega postopka. To tudi ne velja za sodbo v tistem delu, ko sodišče razlaga, zakaj je tožnik upravičen do plačila zneska 1.221,80 EUR, kot povračila potnih stroškov, ki jih je tožnik imel zaradi poti v Strunjan in nazaj. Sodišče ni le navedlo, da je tožniku priznalo skupaj 4.072,70 opravljenih km, pač pa tudi, da je na podlagi 776. člena OZ upravičen do povrnitve vseh potrebnih stroškov, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila. Zato ne drži, da sodišče ni navedlo, zakaj je tožnik dejansko (in seveda tudi pravno) upravičen do takšnega nadomestila, kot ga sam zahteva v plačilo. Sodišče je natančno ugotovilo število opravljenih km in obrazložilo, da je na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika in na podlagi vpisov v gradbeno knjigo in gradbeni dnevnik potne stroške v celoti priznalo. Zato ne drži, da je navedlo le, da višino vtoževane kilometrine ocenjuje kot pravično in da je tudi v skladu s splošno sodno prakso. Odločitev sodišča je pravilna in obrazložitev ni pomanjkljiva zato, ker sodišče ni navedlo nobenega dejanskega judikata. Navedlo je zakonsko določbo in zadostne razloge za odločitev, zato ne drži, da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi, ko je govora o povrnitvi stroškov tožnika iz naslova kilometrine, vsebinsko povsem nedorečena in pavšalna. Kot izpostavlja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, je tožnik izpovedal, da sta se s tožencem dogovorila za povrnitev stroškov prevoza v višini 30 % od vrednosti goriva, kar je takrat znašalo 0,3 EUR/km. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik v skladu z 776. členom OZ upravičen do povračila potrebnih stroškov v višini 1.221,80 EUR (4.072,70 km x 0,3 EUR/km) kar predstavlja znesek v točki 19. sodbe specificiranih potnih stroškov, ki so tožniku nastali pri izvajanju storitve za toženca.

10. Podani niso niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je kot potrebne pravdne stroške priznalo strošek odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialne stroške (11/3 člen OT) in 22 % DDV na vse stroške (12/2 OT).

1 Dne 15. 2. 2016 sta C. C. s.p. (kot izvajalec) in B. – toženec (kot investitor) sklenila Gradbeno pogodbo za izdelavo kleti na zemljišču, ki je last naročnika v kraju Strunjan. V 13. členu pogodbe sta dogovorila, da je odgovorni vodja del izvajalca po tej pogodbi D. D.. Nadzorni organ in pooblaščeni zastopnik naročnika, kadar ni na razpolago izvajalcu naročnik, pa je A. A. in njegova pooblaščenca G. G. - tožnik in B. B. ml. - toženčev sin.