Jedro

Tožnik je upravičen do odškodnine zaradi psihičnih bolečin, ki jih je utrpel zaradi razžalitve časti in dostojanstva, ker je okolica v kateri živi in dela ocenila, da je pridobil osebni avtomobil s kaznivim dejanjem, pa mu ga je tožena stranka po svojih organih zasegla brez pravne osnove in ga brez razlog zadrževala kar 115 dni.

Toženka je po čl. 158 ZPP/77 dolžna trpeti stroške postopka za tisti del zahtevka, ki ga je tožnik umaknil takoj, ko je tožena zahtevek izpolnila.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 286.404,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki, da mu izplača odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi ravnanja njenih organov. Brez zakonite podlage so zasegli njegov osebni avtomobil in ga brez razloga in brez vsakršne utemeljitve zadrževali kar 115 dni. Zahtevku za plačilo odškodnine za gmotno škodo je ugodilo do zneska 84.030,92 SIT, za negmotno škodo pa do zneska 100.000,00 SIT, višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku

19.967,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja dalje.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila le zoper stroškovni del sodbe, trdila je, da je sodišče prve stopnje uspeh njenega pravdanja zmotno ocenilo. Ni upoštevalo, da je po vložitvi tožbe tožena izpolnila glavni del zahtevka, ko je tožniku zaseženi osebni avtomobil z ustreznimi dokumenti vrnila. Tožnik je torej uspel s svojim zahtevkom skoraj v celoti, tožena stranka pa le z minimalnim delom. Zato mora tožniku povrniti vse pravdne stroške. Tožnik je predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da mu prizna vse stroške postopka.

Tožena stranka je v svoji pritožbi opozorila na napaku pri zapisu sodbenega izreka, ki pa jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne

23.4.1999 popravilo. Sicer pa trdi, tožena stranka v pritožbi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni nedvomno razvidno, da se tožnikov zahtevek za gmotno škodo nanaša zares na posledice začasnega odvzema vozila. Gre zlasti za stroške telefona, voženj v Celje, čiščenje oblačil in avtomobila, obrabo čevljev pa tudi avtobusne vožnje na delo in iz dela. Sodišče bi moralo upoštevati, da tudi vožnja z avtomobilom ni brezplačna in tožniku priznati samo morebitno razliko v stroških.

Odgovorov na pritožbo ni bilo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče prve stopnje res ni pravilno ocenilo uspeha pravdanja, ko je odločalo o stroškovnem zahtevku v tej pravdi. Tožena stranka je šele po vložitvi tožbe izpolnila glavni del zahtevka in tožniku vrnila avtomobil, ki ga je neupravičeno in brez pravne podlage zasegla in zadrževala kar 115 dni. Tožeča stranka je tako del zahtevka, ki se je nanašal na zročitev avtomobila, umaknila in vztrajala le pri plačilu odškodnine za škodo, ki ji je v zvezi s tem nastala. V tem primeru je po čl. 158 ZPP/77 gredo stroški za ta del zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo glede na uspeh pravdanja in glede na uspeh pravdanja naložilo toženi, da tožeči povrne ustrezni del stroškov. Tožeča stranka je ocenila vrednost svojega zahtevka na 1,500.000,00 SIT, zavrnjen pa je bil v znesku 335.163,08 SIT. Tožeča je uspela skoraj s štirimi petinami svojega zahtevka. Zato ji gredo 4/5 pravdnih stroškov. Tožena pa je uspela z nekaj več kot enopetino zahtevka in ji zato gre 1/5 njenih stroškov. Sodišče prve stopnje je potrebne stroške pravdnih strank odmerilo po čl. 155 ZPP/77 in skladno z veljavno taksno ter odvetniško tarifo. Stroški tožeče stranke so odmerjeni na 404.824,00 SIT, 4/5 od tega zneska so

323.859,00 SIT. Stroški tožene stranke so odmerjeni na 187.279,00 SIT, 1/5 tega zneska pa 37.455,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči plačati 286.404,00 SIT pravdnih stroškov tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Tožena stranka pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni obrazložila. Trdila je nasplošno, da sodišče zahtevek tožnika ni dokazno preverilo. Ta očitek pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je odločitev za tožnikovo gmotno škodo oprlo deloma na pisne dokumente (o višini stroškov registracije, o višini prevoznih stroškov na podlagi tedaj veljavne tarife za prevoz potnikov, računov o stroških čiščenja obleke, avtomobila itd.) deloma pa na tožnikovo strankino izpovedbo. Ni mogoče, da bi tožniku ne verjelo, da je v času 115 dni trajajoče zadržanosti osebnega avtomobila brez vsakih argumentov, urgiral neštetokrat po telefonu in osebno pri raznih uradih, da je imel stroške s prevozi z javnimi prevoznimi sredstvi in vsakodnevno 5 km dolgo hojo v službo in nazaj. Zato pritožba tožene stranke odločitve sodišča prve stopnje glede gmotne škode ni omajala.

Pritožba tožene posebej ni napadla odločitve sodišča za plačilo odškodnine za negmotno škodo. Pritožbeno sodišče je zato uradoma preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje za to obliko škode (čl. 365/II ZPP/77). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo (čl. 200 ZOR) in odločilo skladno z II. odst. tega zakonitega določila o zahtevku tožnika za plačilo pravične odškodnine zaradi psihičnih bolečin, ki jih je prestajal v zvezi z okrnjeno častjo in dostojanstvom. Verjeti mu je, da je bil osramočen, ko so delavci tožene stranke brez vsakršnega razloga zaplenili njegov avto in ga zadrževali, njegovi znanci v službi in v okolici, kjer živi pa so sklepali, da ga je pridobil s kaznivim dejanjem.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo stroškovni izrek odločbe sodišča prve stopnje (čl. 373/IV ZPP/77), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno (čl. 368 ZPP/77) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka ni zaznamovala pritožbenih stroškov. Tožena pa s pritožbo ni uspela in ji zato pritožbeni stroški ne gredo (čl. 166 zvezi s čl.154 ZPP/77). Stroškovni izrek v tej odločbi je torej odpadel.