Jedro

Če je podana izredna odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), začne 15-dnevi rok za podajo odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR teči z dnem, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca. Zato je rok za podajo izredne odpovedi PZ začel teči že z dnem, ko je tožena stranka podala dopolnitev ovadbe zoper tožnika in ne šele z dnem, ko naj bi tožnik v postopku izredne odpovedi PZ podal zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 18.7.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo za avgust 2003 pa do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter da je zanj dolžna obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost, v roku 8 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.8.2003 in 23.9.2003 zavrže, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 129.030,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za vložitev tožbe zavrže, podrejeno spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, in da je zaradi tega tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko navaja, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi uporabila določbe Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 in nadaljnji) oziroma Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS št. 110/2003 - uradno prečiščeno besedilo) o disciplinski odgovornosti. Tožena stranka zoper tožnika ni vodila disciplinskega postopka, temveč v skladu z določili 53. člena ZDDO, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje v državnem organu v primerih, določenih z zakonom, vodila postopek izredne odpovedi. Pravni pouk v odločbi temelji na 72. členu ZDDO, ugovor zoper odločbo v konkretnem primeru pa je bistvena procesna predpostavka za vložitev tožbe, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Opozarja na 2. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ki določa, da se tudi za delavce v državnih organih uporabljajo določbe ZDR/2002, če ni s posebnim zakonom drugače urejeno. Za postopek odpovedi delovnega razmerja je torej potrebno uporabiti določbe ZDR/2002. Ker pa 72. člen ZDDO delavcu daje pravico do ugovora, navedeno pomeni, da mora delavec najprej uveljavljati svoje pravice v ugovornem postopku (razen za denarne terjatve) in lahko tožbo vloži šele potem, če ni zadovoljen z odločitvijo o ugovoru. Sodba o tem nima razlogov in je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Ker je tožena stranka ugovor tožnika zavrgla, je odločitev o odpovedi delovnega razmerja postala pravnomočna in sodišče nima pravice posegati v pravnomočne odločitve delodajalca. Ne strinja se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, kdaj začne teči subjektivni rok za odpoved delovnega razmerja, kot ga določa 110. člen ZDR/2002. Po navedeni določbi zakon ne uporablja termina "izvedeti za kršitev in storilca", temveč termin "seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved". Seznanitev z razlogi pomeni, da mora delodajalec biti seznanjen z vsebinskimi razlogi za odpoved delovnega razmerja. Tožena stranka tega nikakor ni mogla izvedeti že 28.5.2003, ko je bila podana kazenska ovadba na tožilstvo. Delodajalec mora delavcu omogočiti zagovor. Če bi pristali na stališče, ki ga zastopa sodišče (da začne 15-dnevni rok iz 110. člena ZDR/2002 teči, ko delodajalec izve za dejanje delavca), potem so vsi postopki izredne odpovedi obsojeni na propad. Delodajalec se seznani z razlogi za izredno odpoved najprej po zaslišanju delavca, na katerem se lahko izjasni o svojem videnju ravnanja, zaradi katerega je uveden postopek in poda dokazne predloge. Z razlogi, ki utemeljujejo odpoved delovnega razmerja, se je tožena stranka seznanila šele

14.7.2003, ko je tožniku omogočila zagovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil. Odločbo o prenehanju delovnega razmerja je izdala

18.7.2003, torej štiri dni potem, ko se je seznanila z razlogi za odpoved delovnega razmerja.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteval varstvo neposredno pri sodišču v roku 30-ih dni, torej je za vložitev tožbe uporabil predpis, ki je bil podlaga za odpoved. Prepričan je, da tožena stranka postopka ni izvedla v 15-dnevnem prekluzivnem roku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z odločbo z dne 18.7.2003 zaradi kršitve delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ZDR/02 ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odločbo delodajalca, kot je to napačno storila tožena stranka. Z ozirom na določbe novega ZDR/02 se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostranskega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku razveljavilo odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Postopek je tožena stranka vodila po določbah ZDR/02, ki urejajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zoper odločitev v skladu s pravnim poukom podal ugovor, ki ga je tožena stranka kot prepoznega zavrgla, obenem pa je v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR/02 vložil tožbo na sodišče. Sodišče prve stopnje je ugovor neizpolnjevanja procesnih predpostavk za vložitev tožbe zavrnilo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje 28.5.2003. Postavilo se je na stališče, da je od tega dne dalje začel teči rok iz 2. odstavka

110. člena ZDR/2002, ki ga je tožena stranka z izdajo odločbe prekoračila, zato je odpoved nezakonita.

Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka vodila zoper tožnika, se je začel z vabilom na zagovor z dne 26.6.2003, ko še ni začel veljati Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002). Po določbi 199. člena ZJU se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerjih, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki razrešitev, pričeti pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo po določbah zakonov, ki veljajo do začetka uporabe tega zakona. Ob uvedbi postopka zoper tožnika je že veljal ZDR/2002, ZDDO ter ZPol.

Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabila tako določbe ZDR/2002, kakor tudi določbe ZDDO. Tako je postopek pred odpovedjo vodila po določbah ZDR/2002. Tožniku je vročila pisno obdolžitev ter določila čas in kraj, kjer lahko poda svoj zagovor (2. odstavek 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 177. člena ZDR/2002). Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dala možnost ugovora. Tožnik je to možnost izkoristil, vendar je bil ugovor kot prepozen zavržen.

Obenem je tožnik v roku, ki je določen v 3. odstavku 204. člena ZDR/2002 zahteval ugotovitev nezakonitosti pred pristojnim sodiščem.

Tožena stranka je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z ZDR/2002, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je ugovor zoper odločbo delodajalca, s katerim je odločil o pravici delavca, bistvena procesna predpostavka za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v situaciji, do katere je prišlo v konkretni zadevi, ni mogoče odreči sodnega varstva delavcu, ki v skladu z določbami zakona, na podlagi katerih mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, zahteva sodno varstvo.

Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR/2002 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh, od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Po stališču sodišča prve stopnje je subjektivni rok iz

110. člena ZDR/2002 začel teči najkasneje 28.5.2003 dalje.

V konkretnem primeru je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Posebnost v teh primerih je drugače določen tek objektivnega roka, ki je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določen v trajanju šestih mesecev od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Subjektivni rok je sicer enak 15 dni v obeh primerih, vendar začne teči drugače. V primeru, ko ima kršitev znake kaznivega dejanja, začne 15-dnevni rok teči, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (2. odstavek 110. člena ZDR/02).

Tožena stranka je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik brez vednosti tožene stranke neupravičeno uporabljal službeno vozilo. Iz poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 28.5.2003 je razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v nasprotju z določili Uredbe o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave zlorabil svoj položaj, ker je v letu 2002 najmanj 54-krat neupravičeno uporabil službeno vozilo; tako je neupravičeno prevozil najmanj 14072 km in s tem povzročil škodo za približno 717.672,00 SIT. Iz navedenega poročila izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem kršitve najkasneje

28.5.2003. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je delodajalec izvedel za kršitev delovne obveznosti in storilca najkasneje 28.5.2003. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila šele 14.7.2003, ko je tožniku omogočila zagovor. Zagovor zaradi odsotnosti tožnika niti ni bil opravljen.

Ker je tožena stranka izvedela za kršitev pogodbene obveznosti in storilca najkasneje 28.5.2003 je tožena stranka odpoved podala prepozno (izven okvira 15-dnevnega subjektivnega roka). Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, navedeni v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.