Jedro

Presoja o tem, ali gre za hudo bolezen, zaradi katere obsojenec ni zmožen prestajati zaporne kazni ob zagotovljenem zdravljenju, ne more biti prepuščena niti upravnemu organu niti sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1945/99-15 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 11.11.1999, s katero je ta zavrnil tožnikovo prošnjo za prekinitev prestajanja zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje razlogom iz njene odločbe. Tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je njegovo psihično stanje tako, da ni zmožen prestajati zaporne kazni, saj to ne izhaja iz nobenega od psihiatričnih mnenj. Poleg tega je bilo za tožnikovo zdravljenje tudi med prestajanjem zaporne kazni ustrezno poskrbljeno, saj je bil tožnik hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici B. To pa je v tožnikovo korist, saj se mu to zdravljenje všteva v prestajanje zaporne kazni.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Sodišče je bistveno kršilo postopek, saj je zapisalo, da iz strokovnih mnenj v upravnih spisih ne izhaja, da tožnik ne bi bil zmožen prestajati zaporne kazni, čeprav je iz izvedenskega mnenja z dne 25.2.1999 jasno razvidno, da je ravno zaradi tožnikove duševne bolezni priporočena premestitev na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, iz predloga Zavoda za prestajanje kazni zapora D. pa celo, da se tožniku prekine prestajanje kazni. Gre torej za nasprotje med vsebino listin, na katere se sklicuje sodišče in utemeljitvami v obrazložitvi sodbe. Ob presoji tožnikovega duševnega zdravja bi bilo potrebno v celoti upoštevati zdravstveno dokumentacijo in vsa priporočila zdravniškega osebja. Da tožnik v resnici ni bil in še vedno ni sposoben za prestajanje kazni pa kaže že odločitev Okrožnega sodišča v Kranju, ki je sledilo priporočilu izvedenca psihiatra in v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, ravno zaradi njegovih duševnih težav, odpravilo pripor in odredilo hišni pripor.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 74. členu takrat veljavnega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 17/78 in drugi, ZIKS) in ob smiselni uporabi 37. člena istega zakona je eden izmed pogojev za prekinitev prestajanja kazni: hujša bolezen, zaradi katere obsojenec ni zmožen prestajati kazni.

Prekinitev prestajanja zaporne kazni je le izjema, zato mora biti izpolnitev zatrjevanega pogoja za to prekinitev izkazana. Res je, da je na tožnikovo željo njegov oddelčni zdravnik dr. B.B. iz Psihiatrične bolnišnice B., podal predlog za prekinitev prestajanja tožnikove kazni, kar je podprl tudi Zavod za prestajanje kazni zapora D. Toda v izvedenskem mnenju stalnega sodnega izvedenca za psihiatrijo G.V.M., dr. med., z dne 25.2.1999, in tudi ne v drugih zdravniških mnenjih oziroma izvidih, ki so v predloženih spisih, ni izrecno navedeno, da je pri tožniku podana hujša bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazni. Prav to pa trdi sodišče prve stopnje, ki pritrjuje odločbi tožene stranke. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Presoja o tem, ali gre za hudo bolezen, zaradi katere tožnik ni zmožen prestajati kazni ob zagotovljenem zdravljenju, ne more biti namreč prepuščena niti upravnemu organu niti sodišču. Zato so pritožbeni ugovori, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami, neutemeljeni. Tudi tožnikovo sklicevanje na med kazenskim postopkom uveljavljeno pravico do hišnega pripora je neutemeljeno, saj so bile njegove pravice v postopku do pravnomočnosti kazenske sodbe drugačne, kot jih ima sedaj kot obsojenec med prestajanjem kazni.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.