Jedro

Nedopustno in v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da v obravnavanem primeru storilka svojih trditev, da očitanega prekrška ni storila, ni z ničemer dokazala. Predlagatelj postopka o prekršku oziroma prekrškovni organ je namreč tisti, ki nosi breme dokazovanja, da je storilec storil prekršek. Ni torej dolžnost storilca, da dokazuje, da prekrška ni storil, zlasti če se pri tem sklicuje na negativna dejstva, kot je to v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilke zoper plačilni nalog Policijske postaje C. ... z dne 17. 5. 2017 in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilki pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta storilkini zagovornici in storilka sama. Storilkini zagovornici v pritožbi uveljavljata pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava po ZP-1 in ZJRM-1, bistvene kršitve določb postopka (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za sodno varstvo in plačilni nalog razveljavi ter storilki prizna stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek in storilki prizna stroške postopka. Tudi storilka uveljavlja enake pritožbene razloge, vendar ne podaja konkretnega pritožbenega predloga, temveč smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ustavitve postopka o prekršku.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Uvodoma v zvezi z dopustnostjo in pravočasnostjo pritožb pritožbeno sodišče poudarja, da je zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju, ki je predmet pritožbene presoje, bila vložena ustavna pritožba, ki pa jo je Ustavno sodišče s sklepom Up-76/2018-8 z dne 18. 1. 2021 zavrglo, ker je z odločbo št. Up-991/17, U-I-304/20 z dne 17. 12. 2020 (Uradni list RS št. 5/21) med drugim odločilo, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in je bila zoper odločitev pravočasno vložena ustavna pritožba s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe, o kateri Ustavno sodišče do dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS še ni odločilo, dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki jo lahko vlagatelj ustavne pritožbe vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

5. Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da glede na sprejeto odločitev Ustavnega sodišča in drugi odstavek 66. člena ZP-1 pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, zaradi česar so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne vse pritožbene navedbe, v katerih zagovornici in storilka sodišču prve stopnje očitajo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vendar pa zagovornici sodišču utemeljeno očitata, da je bistveno kršilo določbe postopka o prekršku, ker ni ravnalo v skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1), ker ni enako skrbno preiskalo okoliščine in ugotavljalo dejstva, ki obdolženko obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so ji v korist, ampak se je ukvarjalo le z okoliščinami, ki storilko obremenjujejo.

6. S plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 17. 5. 2017, ki ga storilka v predmetni zadevi izpodbija z zahtevo za sodno varstvo, je bila storilka spoznana za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, ki naj bi ga storila s tem, ko naj bi se 17. 5. 2017 okoli 10.15 ure na naslovu S. ... na javnem kraju prepirala in kričala ter s takšnim vedenjem pri oškodovanki A. S. E. povzročila občutek vznemirjenosti in ogroženosti, saj se je storilka nad oškodovanko močno razburila in pričela kričati na oškodovanko ″to se bomo še zmenili, vse delate protizakonito‶, kar je večkrat ponovila in kričala na A. S. E., zaradi česar se je oškodovanka počutila vznemirjeno in ogroženo.

7. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju pred sodiščem vztrajala pri tem, da je do oškodovanke sicer bila jasna in odločna, vendar izključno v zvezi z njene strani zahtevane revizije poslovanja, da torej na oškodovanko ni kričala in se ni drla ter da ob dogodku ni bila prisotna nobena priča, še posebej A. K., ki naj bi pričal proti njej. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka, v okviru katerega je še zaslišalo oškodovanko ter pričo A. K. ocenilo, da je storilki v celoti dokazana storitev očitanega ji prekrška. Pri tem je pojasnilo, da je izpovedbam oškodovanke sledilo zato, ker je oškodovanka o dogodku na sodišču izpovedovala enako, kot je podala izjavo na zapisnik prekrškovnemu organu 17. 5. 2017, zaradi česar sodišče v njeno pričanje ni podvomilo, prav tako pa je ocenilo, da je oškodovanka prepričljivo izpovedala o dogodku. O verodostojnosti izpovedb oškodovanke je sodišče sklepalo tudi na podlagi izpovedbe priče A. K., ki na zaslišanju pred sodiščem sicer ni potrdil, da bi slišal, da je storilka kričala na oškodovanko, temveč je le videl, da se je storilka iz garaže z avtomobilom peljala vztratno, oškodovanka pa je odskočila na pločnik, ker bi jo verjetno storilka lahko zadela z avtomobilom. Sodišče prve stopnje je mnenja, da izpovedba A. K. podpira verodostojnost pričevanja oškodovanke, ker je o tem izpovedovala podobno. Nedopustno in v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da v obravnavanem primeru storilka svojih trditev, da očitanega prekrška ni storila, ni z ničemer dokazala. Predlagatelj postopka o prekršku oziroma prekrškovni organ je namreč tisti, ki nosi breme dokazovanja, da je storilec storil prekršek. Ni torej dolžnost storilca, da dokazuje, da prekrška ni storil, zlasti če se pri tem sklicuje na negativna dejstva, kot je to v obravnavanem primeru.

8. Zagovornici pa sodišču prve stopnje tudi utemeljeno očitata, da je kršilo načelo ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1 s tem, ko se ni ukvarjalo z dejstvi, ki izhajajo iz spisa in ni dokazno ocenilo ter z zaslišanjem priče raziskalo nasprotja med izjavo priče A. K. z dne 17. 5. 2017, ki jo je podal na zapisnik pri Policijski postaji C., ter podano izjavo na sodišču 18. 8. 2017. Kot utemeljeno izpostavljata zagovornici je ta priča na dan dogodka povedala, da je bila pri zajtrku v stanovanju, da je slišala dretje storilke, da je bilo zmerjanje nerazločno, medtem ko je na sodišču navajala, da je gledala z dvoriščnega okna, kako se je storilka pripeljala v vzratno in je oškodovanka odskočila na pločnik, česar v izjavi na PP C. ni omenjala. Navedena nasprotja med izjavami priče A. K. bi sodišče prve stopnje nedvomno moralo raziskati, česar pa ni storilo, kar predstavlja kršitev načela materialne resnice, saj bi skrbna dokazna ocena lahko vplivala na oceno zagovora oziroma bi lahko drugačna ocena verodostojnosti zaslišanih prič predstavljala za storilko razbremenilni dokaz.

9. Nadalje pa zagovornici sodišču prve stopnje utemeljeno očitata tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih to je subjektivnem elementu prekrška – krivdi. Kot utemeljeno opozarjata zagovornici je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj ugotovilo, da je storilka za očitani prekršek odgovorna in da ga je storila naklepno, ne da bi pri tem pojasnilo, na podlagi česa je sprejelo tak zaključek in iz katerih okoliščin izhajajo zavestni in voljni elementi krivde.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj je glede na naravo ugotovljenih kršitev ocenilo, da te kršitve samo ne more odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1). Ker je pritožbama ugodilo že iz navedenega razloga, se v podrobnejšo presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščalo.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje skrbno analizirati vse razpoložljive dokaze, kar pomeni, da bo moralo primerjati tudi izpovedbi oškodovanke ter priče A. K. z izjavama, ki sta ju ti osebi dali neposredno po dogodku pooblaščenim uradnim osebam prekrškovnega organa ter v okviru tega razčistiti nasprotovanje in oceniti, ali taka nasprotja med izpovedbami vplivajo na verodostojnost zaslišanih prič. Pri tem bo moralo biti tudi pozorno na to, kaj sploh izpovedba A. K. pomeni za dokazanost storilke očitanega prekrška, v okviru katerega se ji ne očita, da naj bi zapeljala proti oškodovanki in jo želela povoziti. V kolikor bo ugotovilo, da so storilki dokazani vsi zakonski znaki očitanega ji prekrška in da je zanj tudi odgovorna, bo moralo za očitke o krivdi oziroma odgovornosti za storjeni prekršek navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge, iz katerih bo jasno razvidno, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo o obstoju zavestnega in voljnega elementa krivde pri obdolženki ob izvršitvi očitanega ji prekrška.