Jedro

Neutemeljeno in šikanozno odvzemanje možnosti tožnici (operni pevki), da nastopa v vlogah, ki so glasovno zanjo primerne, pomeni kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, zlasti zato, ker je tožena stranka tožnici možnost nastopanja odrekala kot sankcijo zaradi zavrnitve vloge. Pri odvzemu vloge je šlo za reakcijo direktorja tožene stranke na tožničino zavrnitev vloge. Takšno izvrševanje sicer legitimnih pooblastil za odločanje o zasedbi vlog pa pomeni protipravno ravnanje v smislu ene od predpostavk civilnega delikta, zato je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (do osebnega dostojanstva in varnosti).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. in III. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obrestni meri in od 28. 6. 2003 dalje do plačila po predpisani obrestmi meri v roku 15 dni.

Zavrne se zahtevek za plačilo zneska 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi zneski od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obrestmi meri in od 28. 6. 2003 dalje do plačila po predpisani obrestmi meri.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 10.906,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 140,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obresti meri in od 28. 6. 2003 dalje do plačila po predpisani obrestmi meri (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo 7.270,74 EUR (drugi odstavek točke I izreka). Ustavilo je postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.729,26 EUR (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 9.368,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III izreka).

Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče A.A. napačno ugotovilo, da je bila tožnici vloga … v operi … najprej dodeljena, potem pa neupravičeno odvzeta. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni bila ponujena vloga ... v ..., saj je bila ta vloga dodeljena B.B., njej je bila dodeljena tudi vloga ... v .... Sodišče prve stopnje je izpovedbo takratnega direktorja tožene stranke C.C neutemeljeno ocenilo kot neverodostojno, ne da bi to svoje stališče pojasnilo. C.C. je bil v spornem obdobju tako direktor kot umetniški vodja tožene stranke, zato je bilo dodeljevanje vlog v njegovi diskrecijski pristojnosti. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bile tožnici vloge odvzete v marcu 1997, saj ji vloge sploh niso bile dodeljene. Pri tem je sodišče prve stopnje prezrlo ne le izpovedbo C.C., temveč tudi prič Č.Č. in D.D.. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ: 29/78, 39/85, 57/89), vendar pa je dejstvo, da takratni direktor C.C. v spornem obdobju s svojim dejanjem ni storil ničesar protipravnega. V ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, prav tako pa tudi ni vzorčne zveze med ravnanjem in škodo ter krivdo, zato je potrebno v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, ki se nanaša na poseg osebnostne pravice v zvezi z domnevnim odvzemom dogovorjenih vlog v predstavah ... in .... Ker ni temelja za odškodninsko odgovornost, tudi ni možno ugotavljati višine škode na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ki je v tem delu v celoti sledilo tožnici, priči A.A. in izvedenki psihiatrične stroke E.E.. Izvedenka je svoje mnenje oprla le na navedbe tožnice, pri čemer teh navedb ni preverjala. Sodišče prve stopnje je očitno zavestno prezrlo, da tožnica zaradi akutnega stresa ni bila v bolniškem staležu, niti ji niso bila predpisana nikakršna zdravila. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v pravico do osebnega dostojanstva na delovnem mestu in pravice do umetniškega ustvarjanja neutemeljeno dosodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi posega v pravico do dobrega imena in časti oprlo na članke v javnih medijih. Tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi objave člankov, v katerih tožena stranka ni nastopala kot avtor. Za razžalitev storjeno s tiskom je odgovoren avtor, če pa ta ni znan, pa odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je v času objave nadomeščal. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem domnevne razžalitve dobrega imela in časti samo določilo, katera dejanja naj bi bila kazniva dejanja, čeprav se to lahko obravnava le v kazenskem postopku na podlagi zasebne tožbe. Sodišče prve stopnje je preseglo svoje pristojnosti, ko je ugotovilo, da naj bi direktor tožene stranke izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ in da naj bi z negativno vrednostno sodbo storil kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 179. člena KZ. Podredno pritožba uveljavlja, da je sodišče dosodilo previsoko odškodnino. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni nasprotovala spremembi tožbe v obrestnem delu, saj je tožena stranka vseskozi nasprotovala postavljenemu tožbenemu zahtevku tako po temeljih kot po višini. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vednar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki od oktobra 1995 zaposlena na delovnem mestu operne pevke – solistke; - v sezoni 1995 / 1996 tožnica ni nastopila v nobeni operi; - v sezoni 1996 / 1997 pa je bila določena za vlogo ... v operi ... in ... v operi ... in ..., s tem, da je bila zasedba vlog v javnost dana v juniju 1996; - tožnica je nastopila v vlogi ..., vlogo ... pa vrnila in sicer je direktorja tožene stranke z dopisom z dne … 1927 prosila, da jo razreši te vloge, direktor pa jo je 12. 2. 1997 obvestil o prezasedbi vloge; - tožnici so bile naprej dodeljene (bolj pravilen izraz bi bil, da je bila še pred objavo programa tožnica predvidena za zasedbo), nato pa v marcu 1997 odvzete vloge v operah ... in ..., enako pa tožnica ni bila angažirana za prvotno predvideni nastop na koncertu, ki je bil izveden v okviru Evropskega meseca kulture; - tožnici so bile vloge odvzete neposredno potem, ko je vrnila že dodeljeno vlogo ... v operi ... in ...; - direktor tožene stranke C.C. tožnici tudi potem, ko je v marcu 1997 potekal njen 14 dnevni bolniški stalež ni dodelil nobenih novih vlog; - v časniku D. je bila ... v članku …. objavljena izjava takratnega direktorja tožene stranke, da zaradi tožničine želje ne more spreminjati zasedbe in metati ven mladih pevcev, da gre v njenem primeru za željo po privilegijih ter da tožnice v opero ni pripeljal on temveč takratni minister za kulturo in to s plačo v najvišjem razredu, njega pa je samo obvestilo po telefonu; - v D. je bil … objavljen odgovor službe za stike z javnostjo tožene stranke na članek „Preveč moči v enih rokah“, v katerem je navedeno, da je možno da tožnica to počne namerno (gre za tožničine izjave v navedenem članku), ker si želi izsiliti avreolo umetniške mučilnice; - izvedenka psihiatrične stroke prof. dr. E.E. ugotavlja, da se je tožnici v letu 1997 duševno zdravstveno stanje zaradi odvzema dodeljenih vlog močno poslabšalo, saj se je zaradi odvzema vlog počutila po krivici odrinjeno, bila je nespeča, napeta, brez volje in energije, poudarjeno občutljiva in odzivna, ter da so bile duševne bolečine dva meseca zelo intenzivne; - tožnica je članke v medijih doživljala kot sramotitev in razvrednotenje v očeh javnosti.

Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da pristojnost umetniškega vodja ne zajema sestave repertoarja, izdelave zasedbe vlog in dodeljevanje solističnih vlog posameznim pevcem. Nesporna so tista dejstva, ki jih kot takšna priznata obe stranki, tega pa v zvezi s pristojnostmi umetniškega vodje ni bilo. V spornem obdobju je C.C. opravljal tako funkcijo direktorja kot funkcijo umetniškega vodje. Stranki imata glede pristojnosti umetniškega vodje ravno obratno stališče od tistega, ki ga navaja sodišče prve stopnje. Tako je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2007 (list. št. 129) sama navajala, da direktor ali umetniški vodja sicer formalno lahko samostojno odločata o dodelitvi vlog, vendar sta vezana na potenciale v lastni hiši, zlasti pa ne smeta to svojo pravico zlorabljati v škodo umetnikov. Tožena stranka pa ves čas postopka dokazuje, da je v pristojnosti umetniškega vodje odločitev o zasedbi posameznih vlog. Vendar pa navedena zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Protipravnost ravnanja bivšega direktorja tožene stranke C.C. namreč ni v tem, da ne bi bil pristojen za odločanje o odvzemu vlog oziroma prezasedbi vlog, temveč v motivu zaradi katerega je to storil, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče je v tem sporu v sklepu Pdp 1076/2011 z dne 25. 4. 2012 zavzelo stališče, da bi bil odvzem prvotno obljubljenih vlog lahko protipraven, če bi bile vloge tožnici odvzete kot sankcija zaradi tega, ker je le kratek čas pred premiero vrnila že dodeljeno vlogo ... v operi ... in .... Pritožbeno sodišče je nadalje zavzelo stališče, da je kot protipravno potrebno opredeliti takšno izvrševanje pooblastil, ki je v nasprotju z namenom teh pooblastil oziroma, ki je opravljeno z namenom, da se drugemu povzroči škodo in se ga prizadene. Celo več, pritožbeno sodišče v tem sporu tudi v sodbi in sklepu Pdp 327/2008 z dne 16. 4. 2008 že zavzelo stališče, da bi neutemeljeno in šikanozno odvzemanje možnosti tožnice, da nastopa v vlogah, ki so glasovno zanjo primerne, pomenilo kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, zlasti še, če bi tožena stranka tožnici možnost nastopanja odrekala kot sankcijo zaradi zavrnitve vloge. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, da je šlo pri odvzemu vlog za reakcijo direktora tožene stranke na tožničino zavrnitev vloge, kar je razvidno tudi iz dopisovanja med tožnico in direktorjem. Takšno izvrševanje sicer legitimnih pooblastil za odločanje o zasedbi vlog pa pomeni protipravno ravnanje, kakor je to že razloženo zgoraj, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je podan ta element (protipravnost) civilnega delikta. Zaradi navedenega ni bistveno, da sodišče prve stopnje dodatno navaja tudi zmotno stališče, da umetniški vodja ni pristojen za odločanje o zasedbi vlog.

Ni res, da bi ugotovitev sodišča prve stopnje o odvzemu vloge v operi ... v maskah temeljila zgolj na izpovedbi A.A.. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno uprlo tudi na številne dopise tožnici s tistega obdobja, predvsem pa tudi na dopis F.F. z dne ... (prloga A13), v katerem ta tožnici sporoča, da je do sprememb pri zasedbi vlog (koncert 27. 5., ..., ...) prišlo po nalogu direktorja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izpovedbo priče C.C. ocenjuje za neverodostojno. Sodišče prve stopnje je to prepričljivo pojasnilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je oprlo na nelogično reakcijo priče, ko ji je bil predočen dopis F.F.. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče v zvezi z nedodelitvijo vlog prezrlo izpovedbe Č.Č. in D.D., saj sta ti priči izpovedali zgolj to, da o prezasebi vlog ne vesta ničesar, oziroma, da jima o tem ni nič znanega. Tožena stranka se neutemeljno sklicuje na to, da vlogi v operah ... in ... niso mogle biti ponujene tožnici, saj sta bili ti vlogi dodeljeni B.B. Ne le, da toženi stranki v tem sporu sploh ni bilo očitno, da bi tožnici odvzela naprej obljubljeno vlogo v operi ..., saj se ta vloga pojavlja le v zvezi z izjavo direktorja tožene stranka ne tiskovni konferenci pred premiero opere ... in ..., da je tožnica namesto vloge v tej opere hotela peti vlogo ... Tudi ni res, da bi bila vloga ... nato dodeljene B.B., saj je priča Č.Č. izpovedal, da je v tej vlogi nastopala G.G, kar je tudi navedeno v repertoarju za sezono 1997 / 1998 (priloga B5). V tem repertoarju je tudi navedeno, da bosta v vlogi ... v operi ... nastopili H.H. in I.I. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo zakaj šteje, da kljub takšni navedbi zasedb vlog v repertoarju, to ne vpliva na dokazno oceno, da je bila prvotno za ti dve vlogi določena tožnica. Pri tem je pravilno izhajalo iz ugotovitve, da sta bili vlogi tožnici odvzeti v marcu 1997, repertoar pa je bil objavljen v juniju 1997. Že zgoraj je razloženo, da je pri odvzemu vlog tožnici podana protipravnost ravnanja tožene stranke, kar je eden od štirih elementov civilnega delikta. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da je podana tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Iz mnenja izvedenke tudi izhaja, da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tožena stranka odgovarja za ravnanje svojega direktorja in umetniškega vodje. Ob ugotovitvi, da je ta ravnal z namenom, da tožnico „kaznuje“ zaradi, po njegovem mnenju, neupravičene odklonitve vloge, je njegovo ravnanje lahko le naklepno. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so podani vsi štirje elementi civilnega delikta, zato je tožena stranka tožnici dolžna povrniti škodo, ki iz tega izvira.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine, zaradi okrnitve osebnostne pravice dosodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da odvzem vlog pomeni poseg v tožničine osebnostne pravice, saj se s takšnim ravnanjem krši njena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, zlasti še ob upoštevanju dejstva, da je šlo pri tem za uveljavljanje nekakšne sankcije zoper tožnico zaradi zavrnitve vloge v predstavi ... in .... S tem v zvezi se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 183/1997 z dne 10. 7. 1997 (odločba in sklep Ustavnega sodišča RS, 6. letnik zbirke, 2. knjiga, leto 1997, Založba Nova revija 1998, stran 563). V tej odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena URS. To je pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ter pravico iz 35. člena URS, ki zagotavlja nedotakljivost človekove duševne in telesne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice v celoti ustreza dosojeni znesek 3.000,00 EUR.

V točki 24 obrazložitve te sodbe, povzete izjave direktorja tožene stranke, objavljene v članku operna drama v dejanjih ter v isti točki povzeta izjava službe za stike z javnostmi, objavljena v D. ... pomenita, poseg v tožničino čast in dobro ime. V skladu s 1. odstavkom 179. člena OZ oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

Povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem domnevne razžalitve dobrega imena in časti samo določilo, katera dejanja naj bi bila kazniva, čeprav se to lahko obravnava le v kazenskem postopku na podlagi zasebne tožbe. Res je sicer, da ima oškodovanec v primeru razžalitve ali žaljive obdolžitve možnost kumulacije posameznih sankcij. Tako na podlagi 178. člena OZ lahko zahteva objavo sodbe ali popravka, na podlagi 134. člena OZ lahko zahteva, da kršitelj preneha s kršitvami osebnostnih pravic, na voljo ima kazensko pravno varstvo. Grajani razlogi sodišča prve stopnje se nanašajo na tudi v teoriji uveljavljeno stališče (glej dr. Boris Strohsack: Odškodnino pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Ur. l. RS 1990, str. 245), da ZOR - enako pa velja tudi za OZ, ne določa, kdaj gre za razžalitev časti in dobrega imena, ker te kriterije določa kazenska zakonodaja. Sodišče prve stopnje je zato s pomočjo določb KZ le preverjalo ali izjave direktorja tožene stranke oziroma službe tožene stranke za stike z javnostjo ustrezajo kriterijem, ki jih glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime določa kazenska zakonodaja. Zaradi navedenega ne gre za nikakršen poseg sodišča prve stopnje na področje za katerega ni pristojno. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo zgolj to, ali je tožnica trpela duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pri čemer je žaljivost spornih izjav ocenjevalo s pomočjo določb KZ, ki je veljal v času, ko so bile te izjave objavljene.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri izjavi takratnega direktorja tožene stranke o tem, da gre v primeru tožnice za željo po privilegijih ter da tožnice v opero ni pripeljal on temveč takratni minister za kulturo, za žaljivo obdolžitev, ki je prizadela tožničino čast in dobro ime. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo 1. odstavka 171. člena KZ, ki določa, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Očitek, da tožnica želi imeti priviligiran položaj ter očitek, da je do zaposlitve pri toženi stranki prišla na posredovanje ministra, ki naj bi očitno tudi mimo volje direktorja tožene stranke, tožnici zagotovil plačo v najvišjem razredu, bi dejansko lahko škodil tožničini časti in dobremu imenu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da želja po privilegijih v družbi velja za nesprejemljivo ravnanje (enako pa velja za zaposlovanje s pomočjo političnih zvez).

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o žaljivosti izjave službe za stike z javnostjo tožene stranke o tem, da si tožnica želi izsiliti avreolo umetniške mučenice in da noben umetnik ne ostaja v nemogočih umetniških in organizacijskih razmerah, kakršne slika tožnica, temveč gre drugam, če to more. Izjava o izsiljevanju avreole umetniške mučenice in namigovanje, da bi tožnica šla drugam, če bi to lahko (torej če bi jo drugje sploh hoteli sprejeti) je objektivno žaljiva. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilo uporabilo kriterij iz 1. odstavka 169. člena KZ, ki določa, da kaznivo dejanje razžalitve stori, kdor koga razžali.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi za škodo povzročeno z razžalitvijo v tisku lahko odgovarjal le avtor članka. V članku „...“ je bila dobesedno citirana izjava direktorja tožene stranke. Tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo z izjavo, povezano z opravljanjem svojega dela povzroči njen zaposlen, še toliko bolj za izjave zakonitega zastopnika tožene stranke. Odgovor službe za stike z javnostjo tožene stranke pa je v celoti izdelek tožene stranke in zato ta tudi odgovarja za škodo, ki je zaradi te objave nastala tožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi glede negmotne škode, ki je tožnici nastala v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti podani vsi štirje elementi civilnega delikta. Škoda v obliki duševnih bolečin je izkazana z izpovedbo tožnico in ugotovitvami izvedenke. Duševne bolečine so bile posledica razžalitve, storjene z obema objavama v časniku D., kar pomeni da je podana vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Izjave, ki pomenijo razžalitev tožnice in imajo znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma razžalitve pomenijo protipravno ravnanje. Podana je tudi odgovornost tožene stranke, saj sta direktor in osebe zaposlene v službi za stike z javnostjo sporno izjavo lahko podale le naklepno.

Vendar pa tudi ob upoštevanju izjemne občutljivosti tožnice dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti znatno presega standard pravične denarne odškodnine za tovrstno škodo. Odškodnina v višini 7,2 povprečnih neto plač na zaposlenega v času sojenja močno presega odškodnine, ki so bile dosojene za mnogo hujše žalitve z bistveno težjimi posledicami. Po oceni pritožbenega sodišča standardu pravične denarne odškodnine v celoti ustreza znesek 3.000,00 EUR.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je protispisno navedlo, da tožena stranka ni nasprotovala spremembi tožbe v obrestnem delu. Tožnica je obrestni del tožbenega zahteva spremenila s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 21. 1. 2004 in je bila toženi stranki vročena na poravnalnem naroku naslednjega dne. Pooblaščenec tožene stranke se na tem naroku ni izrekel o spremembi tega dela tožbenega zahtevka, pač je prosil za rok za pripravo odgovora na prejeto vlogo. Ta rok mu je bil odobren in tožena stranka je 10. 2. 2004 sodišču prve stopnje poslala pripravljalni spis, v katerem se ni izrekla o spremembi tožbenega zahtevka temveč je le navedla, da prereka navedbe tožnice, ničesar pa ni izjavila glede spremembe tožbenega zahtevka. Tega tudi ni storila na ponovno odprtem poravnalnem naroku 7. 6. 2006, potem ko je Vrhovno sodišče RS odločilo v sporu o pristojnosti. Sicer pa navedeno niti ni bistveno, saj je tožnica tožbeni zahtevek spremenila še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Za takšno spremembo niti ni potrebno soglasje tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka pa je tudi vsebinsko pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti znižalo z zneska 7.000,00 EUR na 3.000,00 EUR oziroma tako, da je celotno dosojeno odškodnino znižalo z zneska 10.000,00 EUR na 6.000,00 EUR.

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, saj zaradi znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti uspeh tožnice v tem sporu ne znaša več 8 %, temveč 4,8 %. Navedeno pomeni, da je tožnica upravičena do povrnitve 4,8 % utemeljeno prigasenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka pa do povrnitve 95,2 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilo ugotovilo, da predvsem celotno utemeljeni stroški tožnice znašajo 15.794,30 EUR, tožnica je upravičena do povrnitve 4,8 % tega zneska, kar znaša 758,13 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 11.556,84 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 95,2 % tega zneska, kar znaša 11.002,11 EUR. Po medsebojni kompenzaciji se pokaže, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 10.906,91 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela, niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo dosojeni znesek uspela znižati za 4.000,00 EUR, kar pomeni, da njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 40 %. Zaradi navedenega je tožena stranka upravičena do povrnitve 40 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je neutemeljeno priglasila stroške za pritožbo v višini 1.125 točk, saj je s pritožbo izpodbijala le odločitev o odškodnini v višini 10.000,00 EUR, kar pomeni, da utemeljeno priglašena nagrade za pritožbo lahko znaša le 625 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 286,87 EUR, temu je potrebno prišteti še 2 % za nadaljnje stroške oziroma 5,74 EUR in 20 % DDV v znesku 58,52 EUR, skupno torej 351,13 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 40 % tega zneska kar znaša 140,45 EUR.