Jedro

Glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše, tudi v primeru, ko gre za povračilo stroškov, ki jih je upravnik za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, je po uveljavitvi OZ, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok, kolikor gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3473/2009 z dne 6. 3. 2009, razveljavi, tožbeni zahtevek pa (zaradi zastaranja) zavrne.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da uporaba določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ni pravilna, saj je tožeča stranka kot upravnik za toženo stranko kot lastnico nepremičnin iz lastnih sredstev plačevala fakture dobaviteljem in torej zanjo zalagala lastna sredstva. Zahtevek torej temelji na pravilih obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi, zato je uporabiti splošni, petletni zastaralni rok. Tudi sodna praksa je glede tega vprašanja enotna. Glede razlogov v sodbi, da tožeča stranka ni predložila pogodbe sklenjene s toženo stranko oziroma njenim pravnim prednikom, navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka upravnica objekta, v katerem je toženka lastnica. To dejstvo toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno priznava, zato ga tožeči stranki ni potrebno dokazovati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi Obligacijskega zakonika – OZ, ki je zastaranje terjatev upravnika za stroške, ki jih je poravnal za etažnega lastnika, drugače uredil. Specialna določba 355. člena OZ določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta, pri čemer zastaranje prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. OZ je s takšnim specialnim določilom prekinil uporabo splošnega zastaralnega roka petih let, ki se je sicer v enakih primerih uporabljal skladno z določili Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.

5. Vtoževana terjatev predstavlja terjatev upnika večstanovanjske hiše, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno). Gre za storitve upravljanja in druge terjatve upravnika, za katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jih tožeča stranka etažnim lastnikom zaračunava mesečno, s čimer torej vtoževane terjatve v celoti ustrezajo pojmu terjatev, za katere je zakonodajalec predvidel krajši zastaralni rok enega leta. Že ZOR je določal, da terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, zastarajo v roku enega leta (prvi odstavek 378. člena ZOR). Ker so terjatve upravnikov za te storitve in dobave v celoti primerljive, ni smiselno, da bi bili etažni lastniki v slabšem položaju, ko bi dolgovali plačilo storitev in dobav upravniku, za kar bi veljal zastaralni rok pet let, kot takrat, ko bi plačilo dolgovali neposredno dobavitelju (tako dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, druga knjiga, stran 488). Glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše, tudi v primeru, ko gre za povračilo stroškov, ki jih je upravnik za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, je torej po uveljavitvi OZ, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok, kolikor gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

6. Tudi ne drži očitek, da je glede uporabe splošnega petletnega zastaralnega roka v primerih, kot je obravnavani, enotna sodna praksa. Drži sicer, da je Višje sodišče v Ljubljani v odločbah priloženih k pritožbi, I Cp 1327/2010 in II Cp 197/2009, zavzelo stališče, da je za primerljive terjatve potrebno uporabiti splošni zastaralni rok pet let, vendar pa je večinsko stališče sodne prakse, po uveljavitvi OZ, drugačno (primerjaj odločbe VSM I Cp 254/2011, VSK I Cpg 353/2006, VSL I Cp 3180/2009, I Cp 3464/2009, I Cp 234/2009, I Cpg 1041/2010).

7. Verodostojni listini, na kateri se je tožeča stranka sklicevala v predlogu za izvršbo, sta zapadli v plačilo 21. 11. 2006 in 17. 11. 2007, tako da sta terjatvi iz teh naslovov zastarali najkasneje z dnem 1. 1. 2008 oziroma 1. 1. 2009. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 19. 1. 2009, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja, pravilna in zakonita.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).