Jedro

Če se društvo ukvarja tudi z gospodarsko dejavnostjo, se za ta del dejavnosti uporabljajo predpisi, ki veljajo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Gospodarska dejavnost pa se sme opravljati, če so izpolnjeni pogoji za njeno opravljanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Tržne inšpekcije za inšpekcijske službe z dne 15.3.1993, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti v pritličju hiše ter odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka opravlja tudi gostinsko dejavnost, ne da bi si pridobila odločbo pristojnega organa po 147. členu zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90, 61/90), da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljševanja življenjskega okolja. Dokler takšne odločbe nima, pa se dejavnost ne sme opravljati. Ko se dejavnost opravlja brez dovoljenja, tržni inšpektor lahko odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (9. člen zakona o tržni inšpekciji, Uradni list SRS, št. 27/74).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je registrirana kot kulturno umetniško društvo in iz statuta društva je tudi jasno razvidno, kaj je dejavnost društva. Ob inšpekcijskem pregledu je bilo tudi ugotovljeno, kaj se je takrat v obravnavanih prostorih dogajalo. Meni, da kulturno umetniško društvo ne sodi med subjekte, za katere velja zakon o podjetjih. Uporaba zakona je zato napačna in odločba glede tega tudi ni obrazložena. Tožena stranka tudi ni odgovorila na očitane kršitve zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka ima uporabno dovoljenje "za šank", ki je bilo izdano na podlagi zakona o graditvi objektov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

Točno je sicer, da je tožeča stranka registrirana kot kulturno umetniško društvo, vendar ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je v obravnavanih prostorih opravljala tudi gostinsko dejavnost. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se društva smejo ukvarjati tudi z gospodarsko dejavnostjo pod pogoji, ki so za tovrstno dejavnost določeni z ustreznimi predpisi in pod pogojem, da gospodarska dejavnost ni osnovni namen društva (10. člen zakona o društvih, Uradni list SRS, št. 37/74, 42/86). Gostinska dejavnost je gospodarska dejavnost in za ta del dejavnosti tožeče stranke veljajo predpisi, ki veljajo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Gospodarska dejavnost se sme opravljati, če so izpolnjeni pogoji za njeno opravljanje (146. člen cit. zakona o podjetjih). Dokler pristojni organ ne izda odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti ter varstva pri delu ter glede varstva izboljšanja življenjskega okolja, pa se dejavnost ne more opravljati (147. člen cit. zakona). Tožeča stranka pa ne izpodbija ugotovitve, da nima odločbe izdane na podlagi 147. člena navedenega zakona. Izrečeni ukrep je tako pravilen in v skladu z določbo 2. odstavka 4. člena zakona o tržni inšpekciji, po kateri tržni inšpektor prepove opravljanje gospodarske dejavnosti, če se le-ta opravlja brez ustreznega dovoljenja. Glede tega se namreč tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na "uporabno dovoljenje za šank", izdano na podlagi zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86). Na tej pravni podlagi po opravljenem tehničnem pregledu izda uporabno dovoljenje organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje. Takšno dovoljenje dokazuje, da se sme objekt uporabljati in ne tudi tega, da se sme v njem opravljati konkretna gospodarska dejavnost. Tožeča stranka ne pove, na katere uveljavljane kršitve pravil postopka tožena stranka ni odgovorila. Iz pritožbe je razvidno, da tožeča stranka meni, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ker ji je ob inšpekcijskem pregledu 12.3.1993 bilo rečeno, da v roku dveh dni lahko da pripombe na zapisnik. Rok je po njeni oceni začel teči 15.3.1993, vendar je ta dan že bila izdana odločba, ki ni obrazložena glede tega, "ali društvo ima nek papir ali ne". Na prvi pritožbeni ugovor tožena stranka res ni izrecno odgovorila, vendar po oceni sodišča ta kršitev pravil postopka ni mogla vplivati na odločitev, saj tožeča stranka tudi v tožbi ne navaja nobene konkretne pripombe na zapisnik o inšpekcijskem pregledu. Prav tako je zmotno stališče, da je dani rok začel teči šele 15.3.1993, saj začetka teka rokov ne ovirajo nedelje in državni prazniki (101. člen ZUP). Glede okoliščine, ali ima tožeča stranka odločbo pristojnega organa, izdano na podlagi 147. člena zakona o podjetjih za opravljanje gostinske dejavnosti, sta odločbi prve in druge stopnje res skromno obrazloženi, vendar sta obrazloženi v tolikšni meri, da ju je mogoče preizkusiti. Sicer pa tožeča stranka tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi imela takšno odločbo.

Uveljavljana tožbena razloga kršitve pravil postopka in napačne uporabe zakona torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče zakon o podjetjih, zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiške predpise.