Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče predlogu ni ugodilo in je odločilo na seji, za kar pa z vidika pravice iz 22. člena Ustave ni imelo podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUP zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.10.2001, s katero je tožena stranka odpravila sklep Območne geodetske uprave L., Izpostava L. z dne 1.6.2001 in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel predlog J.M. (stranke z interesom v tem upravnem sporu) za obnovo postopka izreka ničnosti odločbe Območne geodetske uprave L. z dne 17.3.1998. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v tej zadevi sporno, ali je stranka z interesom v tem postopku J.M., upravičeni vlagatelj predloga za obnovo postopka, v katerem je bila za nično izrečena odločba o parcelaciji in spremembi vrste rabe bivše parcele št. 34/1 (sedaj 2380) k.o. A. Kot izhaja iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe tožene stranke, J.M. ni bil lastnik parcele št. 34/1 k.o. A., ki se je z odločbo z dne 2.2.1996 parcelirala in na novo določenih parcelah ugotavljala nova vrsta rabe, niti lastnik sosednjih parcel in zato glede na določbe ZZKat in Navodila o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja parcel ni bil in tudi ni mogel biti aktivna stranka v mejnem ugotovitvenem postopku, niti stranka v postopku parcelacije in tudi ne aktivna stranka v postopku ugotovljenih sprememb glede vrste rabe. Glede na navedeno, je vprašanje ali je lahko upravičen predlagatelj predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 17.3.1998, s katero je bila odločba o parcelaciji in sprememba vrste rabe zemljišča z dne 2.2.1996 izrečena za nično. Pri odgovoru na to vprašanje je po mnenju sodišča treba status predlagatelja obnove postopka presojati zgolj v razmerju do postopka za ugotovitev ničnosti odločbe. V tem postopku že na podlagi določb ZUP namreč ni aktivne stranke kot vlagatelja zahtevka, ampak je stranka lahko zgolj pobudnik za izrek odločbe za nično. V tem postopku, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, predlagatelju obnove kot imetniku gradbenega dovoljenja za gradnjo na parceli, ki je bilo v obsegu njegovega garaže zamejničena in na njej tudi ugotovljena vrsta rabe po namembnosti njegovega objekta, ni bila dana možnost sodelovati v postopku, pri čemer je prvostopni organ ravno njemu izdano gradbeno dovoljenje uporabil za ničnostni razlog. Z izrekom odločbe z dne 2.2.1996 za nično so se odpravile posledice parcelacije in ugotovitve rabe zemljišča, ki so izvirale iz dejanske in pravne sfere stranke z interesom, zato sodišče meni, da bi stranka z interesom v tem postopku morala sodelovati zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Prvostopno sodišče še navaja, da v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, predlagane s strani tožeče stranke, saj so predlagani dokazi del listinskega gradiva v upravnem spisu in s tem dejanska podlaga odločitve izpodbijane odločbe.

Odločitev je zato sodišče sprejelo na seji ter zgolj preizkušalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka izpodbija navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 2380 k.o. A. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo posegla v lastninsko pravico tožeče stranke na navedeni parceli, s tem, da je odločala o navedeni parceli kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju. Dovolila je obnovo postopka, parcelacije posamezniku, ki ne izkazuje nobenega načina pridobitve lastninske pravice na navedeni nepremičnini in ta posameznik ni niti mejaš niti posestnik kake sosednje parcele. To je upravno sodišče v izpodbijani sodbi tudi pravilno ugotovilo. Ne strinja pa se tožeča stranka s mnenjem upravnega sodišča, da naj bila ta ista oseba upravičeni predlagatelj predloga za obnovo postopka, kljub temu, da ta stranka v tem postopku parcelacije ni sodelovala. Na to vprašanje pa je upravno sodišče neutemeljno, v nasprotju z zakonom in s prejšnjimi ugotovitvami podalo pritrdilno mnenje, da bi predlagateljem obnove morala biti dana možnost sodelovanja v postopku odločanja o ničnosti odločbe z dne 2.2.1996. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi zagrešilo tudi absolutno bistvene kršitve postopka glede na 72. člen ZUS v 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč nepopolna, saj ne odgovarja na nekatere tožbene navedbe, ki so bistvene za rešitev zadeve, oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tako je Ustavno sodišče s svojo odločbo že odločilo, da iz določbe 22. člena Ustave RS izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Sodna odločba, ki v obrazložitvi ne vsebuje razlogov za odločitev sodišča, predstavlja kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave ne glede na to, ali je njen tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. V tožbi je namreč navedla, da ji sploh ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo tožene stranke (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Ni ji bila vročena pritožba stranke z interesom, tako da ni mogla odgovoriti nanjo. To je že samo po sebi dovolj za odpravo odločbe, upravno sodišče pa takšne absolutne bistvene kršitve postopka ignorira. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi, predlog za obnovo postopka pa zavrže. Zgolj podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stranka z interesom J.M. se v odgovoru na pritožbo v celoti sklicuje na razloge v svojem predlogu za obnovo postopka in na pritožbene navedbe zoper sklep upravnega organa prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka in povzema nekatera dejstva iz navedenih vlog. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

V obravnavanem primeru iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je uveljavljala tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji, kjer je ugotovilo, da so predlagani s strani tožeče stranke dokazi del listinskega gradiva v upravnem spisu in s tem dejanska podlaga odločitve izpodbijane odločbe. Zato je odločitev sprejelo na seji ter zgolj preizkušalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ni imelo podlage za sojenje na seji. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.