Jedro

Temeljna obveznost prodajalca je, da izroči stvar, ki je prodana kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico na njej (1. odst. 435. čl. OZ). Če prodajalec krši obveznost in listine sposobne za vpis ne izroči kupcu, mora kupec uveljavljati izročitev listine pred sodiščem s tožbo. V predmetni zadevi je sicer tožena stranka tožniku izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, manjka pa le overitev podpisa prodajalca, zato je pravilno tožeča stranka zahtevala s tožbo, da podpis na citirani pogodbi overi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna po zakoniti zastopnici overiti svoj podpis na kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med njo in tožečo stranko dne 17.4.2002, ker bo sicer overitev tega podpisa nadomestila ta pravnomočna sodba. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 116.133,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 105.693,00 SIT od 12.7.2002 do plačila in od zneska 10.440,00 SIT od 31.7.2002 dalje do plačila. Toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 137.783,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2006 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tekom postopka pravočasno predlagala zaslišanje notarke o okoliščinah, zaradi katerih je tožena stranka odstopila od nameravane prodajne pogodbe, vendar pa sodišče temu predlogu ni sledilo. Ničesar pa ni obrazložilo zakaj tega dokaza ni izvedlo. Napadena sodba popolnoma prezre tudi dejstvo, da je nameravana pogodba škodljiva za toženo stranko in napadena sodba ne more legalizirati kaznivega dejanja. Očitni namen tožeče stranke je bil priti do zazidljivih parcel po ceni, določeni za kmetijska zemljišča, ker je nenazadnje tožeča stranka za razliko od tožene že pred obiskom pri notarju dobro vedela, da ne kupuje kmetijskih zemljišč, ampak gre za stavbna zemljišča. S pravnomočnostjo napadene sodbe bi prišlo do prometa zazidljivih parcel v S. po ceni 2,5 EUR za m2, kar je gotovo nedopustno, še zlasti ob primerjavi s cenami gradbenih zemljišč na obali. Nesporno dejstvo je, da je zakonita zastopnica tožene stranke šele od notarke izvedela za izmero in status zemljišč, ki so predmet pogodbe z dne 17.4.2002 ter je nemudoma odstopila od nične in nedopustne pogodbe. Ne gre prezreti dejstva, da bi z overitvijo svojega podpisa na pogodbi zakonita zastopnica tožene stranke storila kaznivo dejanje. Urbanistična informacija z dne 5.11.2001 pa ni bila nikoli vročena toženi stranki, niti družbi D. d.o.o. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katere zatrjuje v pritožbi tožena stranka. Če je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče notarke, s tem ni kršilo določbe 213. čl. ZPP, kajti dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče. Če dokaz ni pomemben za odločitev, ga sodišče prve stopnje ne izvede. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku s kupoprodajno pogodbo z dne 17.4.2002 prodala v pogodbi navedene nepremičnine. Ko prodajalec proda kupcu nepremičnino je njegova obveznost ta, da mu izroči za vpis lastninske pravice sposobno listino. Temeljna obveznost prodajalca je, da izroči stvar, ki je prodana kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico na njej (1. odst. 435. čl. OZ). Če prodajalec krši obveznost in listine sposobne za vpis ne izroči kupcu, mora kupec uveljavljati izročitev listine pred sodiščem s tožbo. V predmetni zadevi je sicer tožena stranka tožniku izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, manjka pa le overitev podpisa prodajalca, zato je pravilno tožeča stranka zahtevala s tožbo, da podpis na citirani pogodbi overi. V 41. čl. sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 je namreč določeno, da mora biti na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki je podlaga za vknjižbo podpis osebe, katerega pravica se prenaša, spreminja ali obremenjuje, ali preneha, overjen. Tudi Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995, ki je veljal ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe je v 22. čl. določal, da na zasebni listini, na podlagi katere se dovoli vknjižba, mora biti podpis osebe, katere pravica se omejuje ali obremenjuje ali preneha, overjen. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka podpis na kupoprodajni pogodbi overiti je pravilna. Na ostale pritožbene trditve je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je citirana pogodba veljavno sklenjena, od te pogodbe tožena stranka ne more enostavno odstopiti. Temeljno pravilo je, da ima stranka pri dvostranskih pogodbah pravico in dolžnost do izpolnitve, nasprotnikove in svoje obveznosti, ki jo je prevzela s pogodbo. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).