Jedro

Sodišče tožene stranke ni bilo dolžno pozivati k izjavi o tem, ali zahteva narok; tožena stranka bi morala to zahtevati že v naprej - v tožbi, odgovoru na tožbo ali pripravljalni vlogi. S tem, ko je sodišče toženo stranko naknadno pozvalo, naj se izjavi, ali zahteva izvedbo naroka, tožena stranka ni pridobila pravice do izvedbe naroka, kot bi šlo sklepati iz njenih pritožbenih navedb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207351/2012 z dne 28. 12. 2012 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 167,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012 dalje in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 10,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v nasprotju z zakonom izdalo odločbo brez razpisa naroka, ki ga je tožena stranka zahtevala v vlogi z dne 10. 6. 2013. Sodišče je zmotno ocenilo, da relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno. Za odločitev o zadevi je bilo predvsem pomembno sporno vprašanje, ali je tožeča stranka ravnala kot dober gospodar pri upravljanju ogrevalnega sistema in na kakšni podlagi je upravičena do vtoževanih stroškov. Tožena stranka je navedla, da bi morala tožeča stranka kot dober gospodar toplotno postajo izklopiti 15. 6. 2008, saj od tedaj ni več v uporabi. Sodišče bi moralo zaslišati priče, saj listinski dokazi ne dajejo zadostne podlage za odločitev o tem, ali je tožeča stranka ravnala kot dober gospodar. Določbi prvega in drugega odstavka 454. člena ZPP zato ne prideta v poštev. Tožena stranka je predlagala izvedbo naroka pravočasno v skladu s pozivom sodišča z dne 3. 6. 2013, predhodno pa na to s strani sodišča ni bila opozorjena. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče ni pojasnilo svojega stališča, da je tožeča stranka ravnala kot dober gospodar, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče lahko v sporih majhne vrednosti izda sodbo brez razpisa naroka v primeru, ko dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 454. člena ZPP(1)), kot tudi v primeru, če je dejansko stanje med strankama sporno, sodišče pa po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je izpodbijano sodbo izdalo brez naroka, na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Tožeča stranka izvedbe naroka ni zahtevala, tožena stranka pa je predlog za razpis naroka podala šele v tretji pripravljalni vlogi, torej prepozno. Sodišče tožene stranke ni bilo dolžno pozivati k izjavi o tem, ali zahteva narok; tožena stranka bi morala to zahtevati že v naprej - v tožbi, odgovoru na tožbo ali pripravljalni vlogi iz 452. člena ZPP (primerjaj drugi odstavek 454. člena ZPP) (2). S tem, ko je sodišče toženo stranko naknadno pozvalo, naj se izjavi, ali zahteva izvedbo naroka, tožena stranka ni pridobila pravice do izvedbe naroka, kot bi šlo sklepati iz njenih pritožbenih navedb (3).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bila odločilna dejstva med strankama nesporna in da je zato podana tudi situacija, ki jo predvideva prvi odstavek 454. člena ZPP. Med strankama so bila sporna le materialnopravna vprašanja, med drugim tudi vprašanje (ki ga izpostavlja pritožba), ali je tožeča stranka pri upravljanju toplotne postaje ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Dejstva, s katerimi je tožena stranka utemeljevala svoje navedbe, da tožeča stranka kot upravnik ni ravnala kot dober strokovnjak, med strankama niso bila sporna. Tožena stranka je navajala, da si je v letu 2008 uredila lastno ogrevanje stanovanja, ker je tožeča stranka 7. 2. 2007 etažne lastnike obvestila, da obstaja realna možnost, da v naslednji sezoni ne bo več mogoče ogrevati stanovanja iz obstoječe toplotne postaje, saj namerava lastnik objekta, v katerem se nahaja toplotna postaja, objekt porušiti in jim predlagala, da v čim krajšem času začnejo s postopki za izgradnjo lastnih toplotnih postaj. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je obvestila etažne lastnike o morebitnih mogočih spremembah v zvezi z ogrevanjem (čeprav kasneje do njih ni prišlo), ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Za odločitev o ustavitvi toplotne postaje pa kot upravnik ni imela nobene podlage, saj gre za odločitev, ki je v celoti odvisno od solastnikov te naprave. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je tožeča stranka kot upravnik ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ustrezno obrazložilo, zato tudi ni podana očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita. Sodišče je imelo podlago v zakonu, da sodbo izda brez naroka, na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožena stranka kot solastnica toplotne postaje dolžna plačati tožeči stranki vtoževane stroške upravljanja in obratovanja (ki jih je tožeča stranka kot upravnik založila za toženo stranko)(4) skupne toplotne postaje.

9. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in nasl.)

(2) Tako mag. N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 22. (3) Primerjaj sodba I Cpg 271/2012

(4) Gre za stroške priključne moči, ki nastanejo ne glede na to, ali se preko toplotne postaje ogreva in temeljijo na solastnini.