Jedro

Pritožnica je očitno zmotno prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi predložene dokumentacije (odškodninskega zahtevka z dne 31.8.2005 in pritožbe z dne 30.1.2006) priznati obresti od v tožbenem zahtevku uveljavljanih datumov. Dokazi trditev ne nadomeščajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec v zamudi šele od prejema tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna tožnici poleg že priznanih stroškov (3.182,12 EUR) povrniti še 24,38 EUR pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem obrestnem in stroškovnem delu), a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v 1. točki njenega izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno plačata odškodnino v višini 13.433,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki njenega izreka pa je prvi toženi stranki, S. z. z., naložilo, da je dolžan plačati tožnici 7.164,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila. V preostalem delu (plačilo 6.268,93 EUR in zakonske zamudne obresti, ki jih tožeča stranka zahteva drugače kot od zneska 7.164,73 EUR od 5.9.2007 dalje do plačila) pa je prvi podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. V 3. točki njenega izreka je prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici 3.182,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. točki njenega izreka pa, da je dolžna tožnica drugi toženi stranki, Z. T., d.d. povrniti 67,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni obrestni in stroškovni del (3. točka izreka) sodbe se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti in glede stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni navedla pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem kdaj je nastopila zamuda prve tožene stranke. Ocenjuje, da ji na pavšalni in tipski ugovor tožencev glede teka zamudnih obresti ni bilo treba odgovoriti in je že s predloženimi listinskimi dokazi dokazala začetek teka zamudnih obresti. Tožbi je predložila dokaze in sicer odškodninski zahtevek z dne 31.8.2005 in pritožbo z dne 30.1.2006, ki ji toženca nista ugovarjala, niti nista trdila, da zahtevka in pritožbe nista prejela. V nadaljevanju niza razloge, zakaj šteje, da je bila najkasneje 9.9.2005 prva tožena stranka seznanjena z njenim odškodninskim zahtevkom. Pojasnjuje, da je odškodninski zahtevek naslovila na prvo toženo stranko, pritožbo pa na drugo toženo stranko. V zamudo je prva tožena stranka nedvomno prišla po poteku štirinajstih dni po nespornem datumu prejema zahtevka, to je 9.9.2005, ko je druga tožena stranka za prvo toženo stranko, ki ji je odstopila zahtevek v obdelavo, odklonila zahtevek, torej najkasneje 24.9.2005. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od materialne škode pa se tožena stranka strinja, da teko od 15.9.2007 dalje. Graja stroškovno odločitev z očitkom sodišču prve stopnje, da ji neupravičeno ni priznalo priglašenega stroška za pritožbo po tarifni številki 38/3 Odvetniške tarife (OT). Po sodni praksi, ki ne priznava stroškov za izdelavo pritožbe, priznava pa opomin pred tožbo, bi ji sodišče prve stopnje moralo ob uporabi tarifne številke 38/4 priznati 100 točk. Ugotavlja, da je prišlo do računske pomote pri seštevanju stroškov in skupno število točk ni 4545 temveč 4635, k temu pa je treba dodati še 100 točk, torej 4735 točk. Ob upoštevanju materialnih stroškov in 20 % DDV znašajo njeni stroški 2.771,53 EUR in ne 2.676,85 EUR. K tem stroškom je treba prišteti še stroške izvedencev in sodnih taks, ki jih je sodišče sicer obračunalo pravilno, z izjemo stroškov določenih s sklepom 30.11.2009. Ni upoštevalo 6 % prispevka za PIZ, zato je pravilen znesek priznanih stroškov 876,65 EUR in ne 844,77 EUR, kot je priznalo sodišče. Skupno torej njeni stroški znašajo 3.318,78 EUR in ne 3.221,97 EUR, kot navaja sodišče. Prva tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena v odgovor, na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je prvi podrejeni zahtevek proti prvi toženi stranki (v nadaljevanju toženec) in sicer v zavrnilnem obrestnem delu ter stroškovni del sodbe (3. točka izreka). V preostalem delu je sodba postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je v obrestnem delu tožnici od priznane nepremoženjske in premoženjske škode priznalo obresti od 5.9.2007, to je od dneva, ko je toženec tožbo prejel. Pritožbeno razlogovanje o tem, da je bil toženec z zahtevkom tožnice seznanjen najkasneje 9.9.2005 in da je v zamudo s plačilom odškodnine prišel najkasneje 24.9.2005, v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vzbujajo dvomov. Tožnica, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, glede obrestnega dela ni ponudila trditvene podlage (ni navajala, zakaj zahteva zamudne obresti od 15.9.2005 oziroma 10.7.2006). Tudi potem, ko se je toženec obrestnemu delu obrazloženo upiral (ni se strinjal z začetkom teka zamudnih obresti uveljavljanim s tožbenimi zahtevki), in je navajal razloge, zakaj zamuda še ni nastopila (odgovor na tožbo) tožnica (pripravljalna vloga 20.10.2007) njegovih trditev obrazloženo ni prerekala, niti ni pojasnila, zakaj naj bi zamuda nastopila od datumov, ki jih s tožbenimi (zahtevki uveljavlja kot začetek teka obresti (15.9.2005; 10.7.2006). Ob dejstvu, da tožnica v tožbi trditvene podlage glede obrestnega dela zahtevka ni podala, bi vsaj na obrazložen ugovor toženca glede začetka teka obresti (ne gre za pavšalni in tipski ugovor) morala odgovoriti in ne vzdrži drugačno pritožbeno stališče. Pritožnica je očitno zmotno prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi predložene dokumentacije (odškodninskega zahtevka z dne 31.8.2005 in pritožbe z dne 30.1.2006) priznati obresti od v tožbenem zahtevku uveljavljanih datumov. Dokazi trditev ne nadomeščajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec v zamudi šele od prejema tožbe. Pritožbeno razlogovanje in dokazovanje, da je bil toženec z zahtevkom tožnice seznanjen najkasneje 9.9.2005 in da je najkasneje prišel v zamudo s plačilom 24.9.2005 (rok 14 dni po nespornem datumu prejema zahtevka, ko mu je druga toženka, ki ji je toženec odstopil zahtevek v obdelavo odklonila zahtevek, to je 9.9.2005), predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnica ni dokazala, zakaj brez svoje krivde, teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem ne navaja v pritožbi nobenih razlogov. Očitno je bila zmotno prepričana, da zadošča vložena dokumentacija, kar pa je ne opravičuje, da bi te trditve lahko uveljavljala prvič šele v pritožbi.

Sodišče prve stopnje pravilno tožnici ni priznalo stroškov priglašenih po tarifni številki 38/3 OT (pritožba zoper zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka pred pravdo). Sodna praksa, kot ugotavlja že pritožnica sama, teh stroškov ne priznava. Ni podlage za uporabo tarifne številke 38/4 OT (opomin pred tožbo), kot se zavzema pritožnica, saj je sodišče prve stopnje, kot potreben strošek, tožnici priznalo že sestavo odškodninskega zahtevka (500 točk) po tarifni številki 38/1 OT. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opravilo seštevek priznanih točk in sicer 4545 točk in ni prišlo do računske pomote pri seštevanju, kot očita pritožnica, ki trdi, da je pravilen seštevek 4635 točk. Upravičeno pa tožnica opozarja, da sodišče prve stopnje pri priznanju stroškov izvedencev (izvedenina po sklepu 30.11.2009) ni upoštevalo vseh priznanih stroškov. Po omenjenem sklepu je sodišče prve stopnje priznalo izvedencu stroške v višini 536,18 EUR in 6 % prispevek za PIZ v znesku 31,88 EUR, pri odmeri stroškov pa zneska 31,88 EUR ni upoštevalo (priznalo je 563,18 plus 281,59 EUR, skupno 844,77 EUR in ne 876,65 EUR, kot bi bilo pravilno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo in v tem delu sodbo ustrezno spremenilo. Ob upoštevanju 76,5 % uspeha v pravdi je pritožbeno sodišče tožencu, poleg že v 3. točki izreka sodbe naloženih pravdnih stroškov, ki jih je dolžan plačati tožnici, naložilo še 24,38 EUR stroškov. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v zavrnilnem obrestnem in stroškovnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica je uspela le z neznatnim delom pritožbe (le delno glede stroškov), zato pritožbene stroške trpi sama (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).