Jedro

Glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda, pri tožnici niso ugotovljene zdravstvene spremembe oziroma tolikšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2013 in št. ... z dne 22. 11. 2012 (I. točka izreka) ter tožnico od 1. 4. 2010 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno, brez dvigovanja bremen nad 2 kg, brez dolgotrajne prisilne drže hrbtenice in brez prepogostega pripogibanja, psihofizično manj zahtevno, in kjer ni vsiljenega ritma dela (II. točka izreka). Hkrati je odredilo, da je tožnica v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe dolžna Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje sporočiti spremembe glede novo priznane omejitve (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi je zavrnilo (IV. točka izreka). Izreklo je, da stroški zastopanja po pooblaščeni odvetnici bremenijo proračun (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo. V laični pritožbi navaja, da je takšen izid pričakovala, da ne ve, kako naj dokaže, da se je stanje zelo poslabšalo, in da si ne predstavlja, kako bi lahko šla v službo po neprespanih nočeh. Izpostavlja še, kako grozen dogodek je bil zanjo zdravniški pregled za izdelavo izvedeniškega mnenja, ki ji je pustil čustvene posledice ter prilaga opis poteka osebnega pregleda, ki ga je predložila že sodišču prve stopnje. Poudarja, da nima denarja za osnovno preživetje, kaj šele, da bi lahko kaj naredila v prid zdravja. Meni, da zdravstvena komisija in sodišče nista socialni ustanovi, in da je bilo v postopku kršeno vse, kar ji zagotavlja Ustava Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih takšnih dejstev niti ne ponuja dokazov, da bi sploh lahko nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350.člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Delno ugoditvena sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče na ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja predvsem naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja je podana v 163. členu v zvezi s 1. alineo 2. odst. 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 163. členu ZPIZ-1 namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja določeno stanje invalidnosti. Pomeni, da je nove pravice iz invalidskega zavarovanja mogoče priznati le ob izkazanem bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja oziroma iz naslova I. kategorije invalidnosti po 1. alinei 2. odst. 60. člena ZPIZ-1 le, če so izkazane takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa več nima preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa po bistveno pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v obravnavanem primeru ni dokazano, zaradi česar je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine na tem pravnem temelju v IV. točki izreka izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnjen.

Hkrati sta zakonito odpravljena izpodbijana zavrnilna upravna akta in tožnici, ki ji je že od 1. 3. 2010 dalje na temelju v III. kategorije invalidnosti priznana pravica do dela na drugem ustreznem delu v polovičnem delovnem času z določenimi omejitvami, še nadalje priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom z dodatno omejitvijo, in sicer da ne gre za delo, ki se opravlja v vsiljenem ritmu.

V obravnavanem predsodnem postopku sta tožničino zdravstveno stanje ocenjevali IK I. stopnje 8. 11. 2012 in IK II. stopnje dne 25. 2. 2013. Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije, invalidska komisija I. stopnje pa tudi na podlagi izvida osebnega pregleda, sta izvedenska organa tožene stranke skladno ocenila, da pri tožnici ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ter da je od 16. 2. 2010 in še nadalje pri njej podana III. kategorija invalidnosti, ker je še vedno v polovičnem delovnem času zmožna za delo na drugem, psihično manj zahtevnem delovnem mestu, brez dvigovanja bremen nad 2 kg, brez del v dolgotrajnih prisilnih držah hrbtenice in brez prepogostega prepogibanja. Invalidska komisija II. stopnje ugotavlja, da je pri tožnici podana zmerna depresivna epizoda, saj je pri pogostih kontrolah pri psihiatru ugotovljeno nihanje razpoloženja, njen problem pa je brezposelnost in nezmožnost pridobitve novega dela z vmesno izkazanim dobrim počutjem, z dobrim učinkom zdravil ter izboljšanjem splošnega psihičnega stanja. V somatskem statusu gre pri tožnici za stanje po večkratnih operativnih posegih, in sicer pred 10 leti na levi dojki, zatem odstranitev rodil in v letu 2007 operiranem ileusa, vendar je ultrazvok trebuha v mejah normale, ginekološko pa ni nobenih zapletov.

Tudi iz izvida osebnega pregleda na IK I. stopnje izhaja, da je bila tožnica kardiopulmonalno kompenzirana, samostojno pokretna brez nevroloških izpadov, da so bile brazgotine po operaciji mirne, gibljivost levega ramenskega sklepa pa popolna. V psihičnem statusu je delovala evtimno in bila sproščena brez formalnih ter vsebinskih motenj v pogovoru.

Takšna ocena tožničinega zdravstvenega stanja je le še dodatno potrjena s sodno izvedenskim mnenjem inštituta A., pri katerem sta sodelovala specialista medicine dela, prometa in športa ter klinična psihologinja. Prav v zvezi z rezultati psihološkega testiranja je bilo ocenjeno, da je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo delo ob upoštevanju že določenih omejitev v krajšem delovnem času zaradi izražene depresivne simptomatike, vendar je za celoten način funkcioniranja potrebna še dodatna omejitev, in sicer da ne gre za delo, ki ga je potrebno opravljati v vsiljenem ritmu. Sodno izvedenski organ je sočasno zaključil, da glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda, pri tožnici niso ugotovljene zdravstvene spremembe oziroma tolikšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Na takšno sodno izvedensko mnenje, na katero tožnica niti njena pooblaščena odvetnica nista imeli nobenih pripomb, je utemeljeno oprta tudi izpodbijana sodba. Zatrjevanje tožnice o nekorektnosti opravljenega osebnega pregleda, ki naj bi ga doživela kot grozljivega, ni odločilno. Pravno irelevantne so tudi pritožbene navedbe o slabem socialno ekonomskem položaju, saj je pravico do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti je mogoče priznati le ob popolni izgubi delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, kar pa v obravnavani zadevi ni dokazano. Končno drugačne odločitve od izpodbijane ne pogojuje niti pritožničino zatrjevanje, da naj bi ji bile kršene vse pravice, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije, saj se do povsem posplošene trditve sploh ni mogoče opredeliti.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.