Jedro

Tožena stranka bi, preden je sprejela svojo odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev izjemne BPP, tožniku morala dati možnost, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev in izhajajo iz podatkov v listinah upravnega spisa, kot tudi iz listin, pridobljenih na podlagi 33. člena ZBPP. Ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev pravil postopka v smislu prvega odstavka 9. člena v povezavi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2301/2011 z dne 2. 9. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo Bpp 2301/2011 z dne 2. 9. 2011 zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi opustitve izdaje ustrezne odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je tožnik prošnji priložil listine, ki jih podrobno našteva. Sama tožena stranka pa je na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) tudi pridobila nekatere podatke, in sicer z vpogledom v Centralni register prebivalstva RS, Register transakcijskih računov pri Banki Slovenije, bazo podatkov Geodetske uprave RS, bazo KDD d.d., bazo podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in v spis opr. št. Bpp 2302/2011. Sklicuje se na ZBPP, in sicer na njegov 13. in 22. člen, in poudarja, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine po 14. členu ZBPP smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB in 122/07-odl. US, v nadaljevanju ZSV). Glede na vse podatke in listine, ki jih našteva, tožena stranka ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca in njegove družine 520,71 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV in znaša 230,61 EUR (2-kratnik pa 461,22 EUR), kar izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči. Po pregledu dokumentacije v spisu tožena stranka tudi ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 22. členu ZBPP za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Pri tem navaja, da je v 22. členu ZBPP določeno, da se, ne glede na določbe ZBPP o finančnem položaju, BPP lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca in njegove družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena zakona in če njeno premoženje ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati in se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev BPP). Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev BPP utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Iz dokazila, ki ga je predložil tožnik (potrdilo zdravnice A.A., dr. med. spec. z dne 18. 8. 2011) izhaja, da je tožnik otrok s posebnimi potrebami ter da ima njegova družina dodatne finančne obremenitve, in sicer zaradi izgube morebitnega zaslužka prosilčeve matere zaradi njene stalne prisotnosti ob otroku, specialističnih pregledov z dodatnimi stroški, nakupi pleničnih predlog, doplačili za ortopedske vložke, neobveznih samoplačniških cepljenj, posebnih zvezkov. Tožena stranka po pregledu dokazil v zvezi z navedenim zaključuje, da dodelitev zaprošene izjemne BPP ni utemeljena. Sklicuje se na podatke v odločbi CSD z dne 5. 1. 2006, iz katere izhaja, da je družina tožnika prejemnica dodatka za nego otroka, ki je v skladu z 80. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva otroka, zaradi česar nakupa medicinsko-tehničnih pripomočkov ter plačila rednih in izrednih specialističnih pregledov ni mogoče šteti kot finančno obveznost, ki bremeni prosilca, saj so stroški kriti že z omenjenim dodatkom. Vlogi so bili tudi priloženi računi za nakup medicinsko-tehničnih pripomočkov ter plačila rednih in izrednih specialističnih pregledov (razen z izjemo pleničnih predlog), ki se ne nanašajo na obdobje zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od meseca maja do meseca julija 2011, iz zdravniškega potrdila z dne 18. 8. 2011 pa tudi izhaja, da je tožnikova mati ob morebitni zaslužek zaradi njene stalne prisotnosti ob otroku. V tej zvezi pa določba 85. člena ZSDP določa pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo lahko uveljavi eden od staršev, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zapustil trg dela oziroma začel delati s krajšim delovnim časom, tako da bi tožnikova mati lahko uveljavljala omenjeno pravico in se zato izguba zaslužka matere tožnika ne more upoštevati kot razlog, zaradi katerega se je prosilec znašel v položaju materialne ogroženosti v skladu z določbo 22. člena ZBPP. Tožena stranka je zato na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP prošnjo tožnika zavrnila.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da ni pravilna zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb materialnega prava. Tožena stranka je namreč spregledala, da tožnikova mati ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek po 85. členu ZSDP, saj ta pravica pripada enemu od staršev otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka (1 odstavek 84. člena ZSDP). Tožnik pa ni otrok s težko motnjo v duševnem razvoju niti težko gibalno oviran otrok, temveč je težje gibalno oviran otrok. Navedeno izhaja tudi iz odločbe Centra za socialno delo z dne 5. 1. 2006, s katero je bil odobren dodatek za nego v nižjem znesku, ki pripada staršem po takrat veljavnem 2. odstavku 80. člena ZSDP. Če bi bil tožnik težko gibalno oviran otrok, bi bila njegova mati upravičena do dodatka po 3. odstavku tega člena, torej v višjem znesku. Tožena stranka tako ni ugotovila bistvenega dejstva, ki tožnikovi materi preprečuje uveljavitev pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek. S tem pa je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Z izpodbijano odločbo pa se ne strinja tudi v delu, kjer ugotavlja, da so povečani stroški zaradi tožnikovih posebnih potreb pokriti z dodatkom za nego otroka. Dodatek za nego otroka je socialni transfer, ki kot tak pokriva le minimum stroškov, ki nastanejo zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. Neživljenjsko je pričakovati, da se s tem dodatkom pokrijejo vsi stroški. Družina je bolj materialno obremenjena zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja, kar je več, kot znašajo stroški, ki naj bi jih pokril dodatek za nego otroka. Ker tožnik brez tuje pomoči ne more prehoditi več od krajše razdalje in premagovati ovir ter opravljati higienskih opravil, potrebuje stalno pomoč tretje osebe. Prav tako potrebuje prevoz do šole in nazaj. Navaja še, da ni dvoma, da je obstajala potreba po tem, da tožnikova mati zaradi pomoči tožniku zapusti trg dela. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati pa zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri odločitvi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožnik upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči po določilih 22. člena ZBPP. Po tej določbi se, ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju, BPP lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena ZBPP in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev BPP). Po določbi 2. odstavka 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov. Po določbi 3. odstavka 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev BPP utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla zlasti na podatke o finančnem položaju družine in njenih dohodkov, oziroma dohodkov njegove družine v smislu 13. člena ZBPP v povezavi z 22. členom ZSV v smislu 1. in 2. odstavka 22. člena ZBPP. Poleg finančnega vidika iz 13. člena ZBPP je izhajala tudi iz zaključka, da se izpad zaslužka matere ne more upoštevati kot razlog, zaradi katerega se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti v smislu 22. člena ZBPP. Ocenila je namreč, da bi tožnikova mati na podlagi 85. člena ZSDP lahko uveljavljala pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo lahko uveljavi eden od staršev, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo zapustil trg dela oziroma začel delati s krajšim delovnim časom. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v 3. odstavku 22. člena ZBPP, glede na relevantne finančne kriterije predvidena dodatna možnost za dodelitev BPP, ki ne izhaja zgolj iz ocene finančnih možnosti prosilca, temveč upošteva tudi določene socialne, predvsem pa zdravstvene elemente. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka pri odločitvi, ne glede siceršnji na finančni vidik iz 13. člena ZBPP, izhajala iz zaključka, da se izpad zaslužka matere ne more upoštevati kot razlog, zaradi katerega se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti v smislu 22. člena ZBPP. Ocenila je namreč, da bi tožnikova mati na podlagi 85. člena ZSDP lahko uveljavljala pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo lahko uveljavi eden od staršev, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo zapustil trg dela oziroma začel delati s krajšim delovnim časom. Pred tem pa tožena stranka tožnika ni pozvala, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v skladu z določili 9. člena in 1. odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP. S tem pa je, po presoji sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, odločitev tožene stranke pa preuranjena. Takemu načinu izvajanja dokazne ocene pa tožnik smiselno v tožbi, po presoji sodišča utemeljeno, nasprotuje. Tožena stranka bi namreč po presoji sodišča, preden je sprejela svojo odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev izjemne BPP, tožniku morala dati možnost, da se (po svoji zakoniti zastopnici) izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev in izhajajo tako iz podatkov v listinah upravnega spisa, kot tudi iz listin, pridobljenih na podlagi 33. člena ZBPP. Ker pa takšna možnost v konkretnem primeru tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka v smislu 1. odstavka 9. člena v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na stališča glede postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker je tožnik v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, sodišče pa je odločilo na seji senata ter tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je, glede na 3. odstavek 25. člena ZUS-1 hkrati odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP sodišče v primeru, kot je obravnavani, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, kije odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Sodišče je zato v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna navedeni znesek, povečan za 20 % DDV, plačati tožniku v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.