Jedro

Pravni status zemljišč v času vračanja v obravnavanem primeru ni pravno relevanten in ga ni bilo treba ugotavljati, saj je organ pravilno zaključil in odločil, da zemljišč iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti, prav tako pa se glede na pravni status zemljišč v času vračanja ne ugotavlja njihova vrednost zaradi določitve odškodnine, pač pa je relevanten pravni status zemljišč ob podržavljenju.

Ustavno sodišče se je v več svojih odločbah (npr. U-I-137/98 itd.) opredelilo, da „upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“ ne pomeni upoštevanja tržnih razmer ob izdaji odločbe ter poudarilo, da glede na ureditev ZDen (ker zakonodajalec zakona ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja) v denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se B. B. kot upravičenki prizna odškodnino v obliki obveznic C. v višini 923,80 DEM za dele podržavljenih zemljišč parc. št. 1132/7, 1132/8, 1132/9 in 1132/10, vse k.o. ..., in da se zahteva, kolikor se zahteva več ali drugače, zavrne (v 1. točki izreka), da se za zavezanca za plačilo odškodnine določi C. (v nadaljevanju C.) (v 2. točki izreka), da se zavrne zahtevek za vračilo v naravi predmetnih zemljišč (v 4. točki izreka), da se zavrne zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč (v 5. točki izreka) ter da stroški postopka niso nastali, stroške, ki jih je imela upravičenka v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, pa nosi sama (v 7. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je o predmetnem delu zahteve za denacionalizacijo upravni organ prve stopnje odločal že večkrat. Tudi Upravno sodišče je že večkrat presojalo odločitve tega organa, v sodbi I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 in nazadnje v sodbi I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015. V navedeni sodbi je pritrdilo vsem zaključkom upravnega organa, razen v zvezi z ugotovitvijo višine odškodnine za podržavljena zemljišča. Glede višine odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča, izračunane z uporabo izhodiščne vrednosti 3,94 DEM, ki je določena v 4. členu Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), je bilo potrebno v ponovnem postopku ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za korekcijo izhodiščne vrednosti in ali so ob morebitno ugotovljenih pogojih za spremembo izhodiščne vrednosti izpolnjeni pogoji za uporabo inštituta exceptio illegalis. Upravni organ je zato pozval ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, da preveri, ali je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, večja od 10 odstotkov in če je, da določi novo izhodiščno vrednost. Ministrstvo je v odgovoru z dne 16. 2. 2016 navedlo, da se cena kmetijskega zemljišča ni povečala za 10 odstotkov in zato ni pogojev za spremembo v Odloku določene izhodiščne vrednosti 3,49 DEM na kvadratni meter. Glede na ugotovitve organa, da pogojev za vračilo predmetnih zemljišč v naravi ni in da tudi ni mogoče priznati vračila nadomestnih zemljišč, ker ni bil sklenjen sporazum s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, je upravni organ upravičenki določil odškodnino za podržavljena kmetijska zemljišča ob uporabi Odloka.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 1. 3. 2017 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. V tožbi tožnika navajata, da upravičenka še vedno vztraja pri zahtevi za vračilo nepremičnin v naravi. Navajata, da je bil pravočasno vložen predlog za izdajo začasne odredbe, prvostopenjski organ pa o predlogu ni odločil, zato predmetne nepremičnine niso bile izvzete iz lastninjenja. Zato se v zvezi s tem sklicujeta na kršitev upravičenkine ustavne pravice do zasebne lastnine ter pravice enakega obravnavanja. Tožnika poleg tega navajata, da na olastninjenem premoženju ni vknjižena lastninska pravica, temveč gre za družbeno lastnino. Zato se ni mogoče sklicevati, da po 16. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Tožnika dalje navajata, da če je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem s špekulativnim ravnanjem, da pravice denacionalizacijskih upravičencev ne smejo biti prizadete; na primer sodba Vrhovnega sodišča II Ips 443/94. Tožnika dalje navajata, da je upravičenka podrejeno uveljavljala denacionalizacijo v nadomestnih zemljiščih ter je bila pripravljena skleniti sporazum s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, vendar pod pogojem, da se za osnovo vrednosti vzame realna vrednost zemljišč. Zemljišča pa imajo danes status stavbnega zemljišča, za rekreativne namene, zato je cena 450 EUR za 8.085 m2 stavbnih zemljišč na ... nerealna. Tožnika kot pomembno še navajata, da se status zemljišč v času podržavljanja formalno ni ugotovil, upravičenka pa je zatrjevala, da so bila zemljišča ves čas oddana kot nezazidano stavbno zemljišče. Tožnika navajata, da iz lokacijske informacije v denacionalizacijskem spisu izhaja, da so bila zemljišča na dan 11. 3. 1993 ter 25. 3. 2000 delno kmetijska delno stavbna zemljišča. Tako bi zavezanec v postopku lastninskega preoblikovanja že na podlagi določbe 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) moral izločiti iz sredstev vsa kmetijska zemljišča, ki ne bi smela biti predmet lastninjenja. Upravni organ ni opravil poizvedb o statusu zemljišč v času podržavljenja in v času vračanja, zato dejansko stanje ni popolnoma razčiščeno. V zvezi z vrednostjo podržavljenih zemljišč pa tožnika navajata, da je upravičenka predlagala, da se vrednost ugotovi s pomočjo sodnega izvedenca – cenilca, ki bo ocenil vrednost nepremičnin glede na določbe ZDen ter Odloka. Upravni organ tako ni ravnal, izračuna, s katerim je ugotovil višino priznane odškodnine, pa tudi ni obrazložil. V zvezi z mnenjem ministrstva, na katero se je skliceval upravni organ v izpodbijani odločbi, pa tožnika navajata, da isto ministrstvo, ki odloča o pritožbi, ne more podajati pojasnil o vrednosti zemljišč, saj gre za kolizijo interesov. Nepravilna je ugotovitev ministrstva, da povprečje ni večje kot 10 odstotkov ter ni podprto s pravnimi in dejanskimi argumenti ter ne odraža dejanskega stanja. Ni mogoče, da se vrednost tekom let ne bi zvišala za 10 odstotkov. V dokazne namene se tožnika sklicujeta na zemljiškoknjižni izpisek, lokacijsko informacijo, zgodovinski izpisek, mapno kopijo ter upravni spis. Sodišču predlagata, naj odloči, da se tožbi ugodi ter da se izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi, zadevo pa vrne temu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor C., Č. in družbi A., Ljubljana. Na tožbo sta odgovorili stranki C. in A.; tožbene navedbe prerekata ter sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Družba A. zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zahtevi za denacionalizacijo glede delov podržavljenih zemljišč parc. št. 1132/7, 1132/8, 1132/9 in 1132/10, vse k.o. ..., da se v korist B. B. kot upravičenke prizna odškodnina v višini 923,80 DEM v obliki obveznic C. (v nadaljevanju C.). Tožnika vztrajata pri vrnitvi nepremičnin v naravi, podrejeno pri odškodnini v obliki nadomestnih zemljišč oziroma odškodnini v obveznicah C. na podlagi ugotovljene tržne vrednosti zemljišč.

8. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da je bila odločba izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015. Z navedeno sodbo je sodišče odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 1. 2012, s katero je ta za predmetne nepremičnine priznal odškodnino v obveznicah ... v višini 923,79 DEM. Sodišče je v sodbi I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015 presodilo kot neutemeljene tožbene navedbe, da za vračilo v naravi predmetnih zemljišč ni ovir po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pritrdilo ugotovitvi organa, da je podana ovira za vračilo v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, pritrdilo ugotovitvi organa, da upravičenka ni predložila dokazov o tem, da bi bila podržavljena stavbna in ne kmetijska zemljišča, pritrdilo zaključku organa, da ker tožnica ni sklenila sporazuma s ... o odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine, ji take odškodnine ni mogoče priznati, pri čemer se je sodišče pri vseh navedenih presojah sklicevalo na enako svojo presojo že v sodbi I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011. Sodišče ugotavlja, da identične ugovore tožnika ponavljata tudi v predmetni tožbi ter da so identični ugovori tako že predmet tretje presoje sodišča (sodb I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 in I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015 ter predmetne I U 623/2017 z dne 10. 9. 2019). Svojo presojo navedenih ugovorov v predmetni tožbi bo sodišče podalo v nadaljevanju.

9. Sodišče pred tem ugotavlja, da je bil razlog, da je s predhodnima sodbama I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 in I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015 sodišče odpravilo v denacionalizacijskem postopku sprejeti enaki odločitvi o odškodnini za predmetne nepremičnine v višini 923,79 DEM (tako v odločbi z dne 25. 1. 2012 kot v odločbi z dne 29. 12. 2009), vprašanje vrednotenja podržavljenih kmetijskih zemljišč. V sodbi I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 je bil organ napoten, naj pri ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, opravi poizvedbe, ali izhodiščna vrednost zemljišča 3,94 DEM/m2, določena v 4. členu Odloka, še velja, glede na predpisano korekcijo (drugi odstavek 5. člena). Ob dobljenih informacijah ministrstva, da razloga za korekcijo izhodiščne vrednosti ni, je organ tako priznal v ponovnem postopku z odločbo z dne 25. 1. 2012 odškodnino v enaki višini kot že v odločbi z dne 29. 12. 2009. Odločba z dne 25. 1. 2012 pa je bila predmet presoje v sodbi I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015; v tem primeru pa je sodišče, ob sklicevanju na novo sodno prakso Vrhovnega sodišča, sodno odločbo X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015, odpravilo odločbo z dne 25. 1. 2012 ter podalo stališče, naj se dopusti ugotavljanje ustreznosti izhodiščne vrednosti 3,94 DEM/m2 ter naj se v primeru, da so podani razlogi za exceptio illegalis, upravičenki omogoči dokazovanje sedanje vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč na drug način.

10. Kot je sodišče že navedlo, mora ponovno presoditi v predmetni kot tretji tožbi podane identične ugovore o tem, da je organ nepravilno ugotovil, da je podana ovira za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, da upravičenka ni izkazala statusa zemljišč ob podržavljenju kot stavbnih zemljišč ter da upravičenki ni bilo mogoče priznati odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč (ki jih je sodišče s sodbama I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 in I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015 že v celoti zavrnilo kot neutemeljene).

11. Sodišče kot neutemeljene presoja tožbene navedbe, da za vračilo v naravi predmetnih podržavljenih zemljišč s parc. št. 1132/69, 1132/70, 1132/71 in 1132/72, vse k.o. ..., ni ovir po ZDen. Sodišče je že v sodbi I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015, v izvrševanju katere je bila izdana izpodbijana odločba in ki je stališčem sodišča sledila, zavzelo stališče, in pri katerem vztraja, da je z olastninjenjem družbenega kapitala podjetja D. po določbah ZLPP, del katerega so predstavljala tudi predmetna zemljišča1, lastninsko pravico na teh zemljiščih pridobila gospodarska družba D., po naknadnih statusnih spremembah te družbe pa jo ima (zdaj) družba A.2 kot civilna pravna oseba v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen; po navedeni zakonski določbi pa premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Upravičenka tudi ni uspela s predlogom za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja D.3. Ker je podjetje – tedaj D. - pridobilo lastninsko pravico na predmetnih zemljiščih z zaključenim postopkom lastninskega preoblikovanja po ZLPP (in pravne posledice zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja so razvidne iz vpisov v sodnem registru), tožnika na drugačno presojo sodišča ne moreta vplivati z navedbami, da družba A. pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske pravice. Iz istega razloga tožnika tudi ne moreta biti uspešna z navedbami, da predmetne nepremičnine iz lastninskega preoblikovanja niso bile izključene zaradi napake državnega organa, ki o pravilno vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni pravočasno odločil; po mnenju sodišča je morebitno odškodovanje upravičenke zaradi (nepravilnega) postopanja organa z vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe lahko le predmet drugega, ter ne denacionalizacijskega postopka. Tožnika glede na povedano tudi brez podlage trdita, da bi organ v denacionalizacijskem postopku moral upoštevati, da bi predmetne nepremičnine, kolikor gre za kmetijska zemljišča, že po samem zakonu (5. člen ZLPP) morale biti izključene iz postopka lastninskega preoblikovanja podjetja.

12. Ob ugotovljeni oviri za vračilo v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen se tožnika tudi ne moreta z uspehom sklicevati na določbo prvega odstavka 2. člena ZDen, po kateri je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi; po drugem odstavku tega člena namreč v primeru, če vrnitev premoženja v naravi ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Po presoji sodišča pa tožnika tudi ne moreta utemeljeno zatrjevati, da je upravičenki oziroma njima zaradi priznane denacionalizacije v obliki odškodnine nedopustno poseženo v ustavni pravici do zasebne lastnine in enakega obravnavanja. Po ureditvi v ZLPP so imela sicer premoženjska upravičenja prejšnjih lastnikov do njihovega nekdanjega premoženja prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij (zavarovanje pravic upravičencev in njihovih dedičev je urejeno v členih 9 do 16); vendar pa so bile pravice upravičencev v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij varovane le, če so bile izdane začasne odredbe, s katerimi je bilo podjetjem lastninsko preoblikovanje (glede določenih stvari ali obsega) prepovedano; take začasne odredbe pa upravičenka, kar ni sporno, ni uspela izposlovati4. Prav tako brez podlage se tožnika sklicujeta na sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 443/94 z dne 29. 6. 1995, po kateri v primeru razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem s špekulativnimi pravnimi posli pravice denacionalizacijskih upravičencev ne morejo biti prizadete; špekulativnost ravnanja družbe, ki je lastnica predmetnih nepremičnin, oziroma njenih pravnih prednikov, namreč ni bila ugotovljena ne v predmetnem denacionalizacijskem (kot rešitev predhodnega vprašanja) ne v drugem postopku (ugotovljena pa bi lahko bila le ob uveljavljanju takega zahtevka s strani upravičenke, in v katerem bi morala biti zatrjevana konkretna dejstva, ki bi lahko bila pravno relevantna podlaga za ugotovitev špekulativnosti določenega ravnanja, in predloženi ali predlagani dokazi za zatrjevana dejstva in okoliščine).

13. Glede na ugotovljeno oviro za vračanje predmetnih podržavljenih nepremičnin v naravi (tretji odstavek 16. člena ZDen) tožnika tudi ne moreta z uspehom zatrjevati, da naj bi okoliščine, med drugim: - da naj bi podjetje D. z vlaganji ne povečalo vrednosti podržavljenih nepremičnin, - da tožnica brez vračila predmetnih zemljišč v naravi ne bo imela dostopa do ostalih vrnjenih nepremičnin, - da je ogled na kraju samem pokazal možnost vrnitve zemljišč v naravi, - da je upravičenka nekatere parcele že dobila vrnjene v naravi, - da kamp ... z vrnitvijo predmetnih zemljišč v naravi kot kompleks ne bi bil prizadet, ipd., utemeljevale vračilo podržavljenih zemljišč v naravi.

14. Kot neutemeljeno sodišče presoja tudi tožbeno navedbo, da izpodbijane odločbe glede odločitve o zavrnitvi zahteve za vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba se namreč kot na pravni razlog za zavrnitev vračila v naravi sklicuje na tretji odstavek 16. člena ZDen ter navaja tudi bistvene dejanske razloge za zaključek o oviri za vračilo zemljišč v naravi. Glede na pritožbene in tožbene navedbe pa sodišče tudi nima podlage za sklepanje, da bi bilo zaradi zatrjevane pomanjkljive obrazložitve poseženo v pravico do učinkovitega pravnega sredstva tožnikov. Kolikor tožnika v tej zvezi pridruženo, neobrazloženo, očitata tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava, sodišče dodaja, da je treba upoštevati, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015, ki je v prejšnjem postopku izdani odločbi z dne 25. 1. 2012 glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za vračilo podržavljenih zemljišč v naravi v celoti pritrdilo ter po odpravi odločbe organu podalo pravno mnenje le še glede ugotavljanja vrednosti podržavljenih zemljišč v ponovnem postopku5. 15. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da pravni status podržavljenih zemljišč v postopku ni bil ugotovljen. Sodišče odgovarja, da je opredelitev zemljišča kot stavbnega pridržana zakonu (v novi Jugoslaviji je bilo stavbno zemljišče prvič opredeljeno v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, nato l. 1965 v noveli Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Uradni list FLRJ, št. 26/54, nato v Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97, Zakonu o urejanju prostora, Zakonu o graditvi objektov, Zakonu o prostorskem načrtovanju). Ureditve so vsebinsko podobne; kot stavbno zemljišče se opredeljuje zemljišče oziroma zemljiško parcelo, na kateri je zgrajen objekt oziroma kot nezazidano stavbno zemljišče tisto zemljišče oziroma zemljiško parcelo, ki je s prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Zakonskim opredelitvam stavbnega zemljišča je sledilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994; po njegovi oceni imajo pravni status stavbnega zemljišča ob podržavljenju tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Predmetna zemljišča (parc. št. 1132/7, 1132/8, 1132/9 in 1132/10, vse k.o. ...) so bila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije, podržavljena6 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45 in nasl.); ta predpis podržavljenim zemljiščem ni spremenil namembnosti. Pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih bi tožnica lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja (l. 1947) opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz cit. odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona iz l. 1931 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931). Takih dokazov v spisni dokumentaciji ni, sodišče pa je že v sodbi I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015 navedlo, da je na upravičenki oziroma njenih pravnih naslednikih dokazno breme, da predložijo ustrezne dokaze, kolikor zatrjujejo, da so bila podržavljena stavbna ter ne kmetijska zemljišča. Kolikor pa tožnika očitata tudi, da v postopku ni bil ugotovljen pravni status predmetnih zemljišč v času vračanja ter da je posledično odločeno na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče tudi te očitke zavrača kot v celoti neutemeljene. Pravni status zemljišč v času vračanja v obravnavanem primeru ni pravno relevanten in ga ni bilo treba ugotavljati, saj je organ po navedenem pravilno zaključil in odločil, da zemljišč iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti, prav tako pa se glede na pravni status zemljišč v času vračanja ne ugotavlja njihova vrednost zaradi določitve odškodnine, pač pa je relevanten pravni status zemljišč ob podržavljenju, in sicer je z listinami o podržavljenju izkazano, da gre za kmetijska zemljišča, upravičenka pa ni predložila, kot že obrazloženo, nobenega dokaza, s katerim je v denacionalizacijskem postopku mogoče dokazovati pravni status zemljišča ob podržavljenju kot stavbnega. Zgolj njene drugačne trditve ne zadostujejo in tudi ne sklicevanje na Pogodbo o oddaji mestnega zemljišča iz leta 1969 kot neprimeren dokaz, ob tem ko iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da so bila zemljišča upravičenki podržavljena več kot 20 let prej, z odločbo z dne 24. 2. 1947 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji.

16. Z oziroma na navedeno ter ob tem ko upravičenka tudi ni sklenila sporazuma s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, kar je po tretjem odstavku 42. člena ZDen pogoj za odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine, saj se ni strinjala, da bi bila kot osnova upoštevana v postopku po Odloku ugotovljena vrednost podržavljenih zemljišč, sodišče organu pritrjuje, da je bilo upravičenki z izpodbijano odločbo mogoče priznati le odškodnino v obveznicah C..

17. Sodišče je v sodbi I U 1049/2014 z dne 23. 9. 2015, kot že povedano, razlogovalo, in se pri tem opiralo na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015, da je upravičenki treba v ponovnem postopku omogočiti, da dokazuje, ali bi glede na drugi odstavek 5. člena Odloka bilo potrebno določiti novo izhodiščno vrednost zemljišča, in če bi bilo ugotovljeno, da je tako, da bi bilo treba sedanjo vrednost podržavljenih zemljišč ugotavljati na drugi podlagi, ne z uporabo izhodiščne vrednosti 3,94 DEM/m2. 18. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je upravni organ v predmetnem ponovnem postopku opravil poizvedbe pri ministrstvu iz 5. člena Odloka o tem, ali je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, večja od 10 %, ter dobil informacijo, da ne. Nato pa je vrednost predmetnih zemljišč ugotovil ob upoštevanju izhodiščne vrednosti 3,94 EUR/m2 iz 4. člena Odloka ter se pri tem skliceval na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, ki ga zavezuje k spoštovanju veljavnih (tudi) podzakonskih predpisov, prvi odstavek 44. člena ZDen, odločbe Ustavnega sodišča, v katerih le-to ni ugotovilo neustavnosti in nezakonitosti določb 4. in 5. člena Odloka ter sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki pritrjujejo uporabi 4. in 5. člena Odloka za ugotavljanje vrednosti podržavljenih zemljišč.

19. Tožnika ugotovljeni vrednosti predmetnih zemljišč in višini priznane odškodnine ugovarjata. Menita, da bi bilo pri ugotavljanju vrednosti podržavljenih zemljišč potrebno upoštevati lokacijo (...) in da gre po sedanjem stanju za stavbna zemljišča za rekreativne namene, pa tudi, če bi šlo za kmetijska zemljišča, da bi morala njihova vrednost glede na lokacijo (...) znašati bistveno več. Očitata, da vrednost zemljišč ni bila ugotovljena tako, kot zahteva 44. člen ZDen, torej „ob upoštevanju sedanje vrednosti“ in predlagata ugotovitev vrednosti po določbah ZDen in Odloka z izvedencem. Oporekata informaciji ministrstva, da ni razlogov za korekcijo izhodiščne vrednosti v smislu drugega odstavka 5. člena Odloka, češ da ga le-to kot pritožbeni organ zaradi kolizije interesov ne bi smelo podati, da je neargumentirano in neverodostojno. Organu očitata, da izračuna vrednosti ni obrazložil. 20. Sodišče vse ugovore presoja kot neutemeljene, iz razlogov v nadaljevanju.

21. V prvem odstavku 44. člena ZDen je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po tretjem odstavku tega člena se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Ta predpis je Odlok (kar izhaja tudi iz njegovega 1. člena), ki v 2. in 3. členu določa, da se vrednost zemljišč ugotovi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja, upoštevajoč količnike v prilogi Odloka in izhodiščno vrednost zemljišča 3,94 EUR/m2 ter kakšen je izračun. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je v skladu z navedenimi določbami 2., 3. in 4. člena Odloka organ tudi ugotovil vrednost predmetnih podržavljenih zemljišč, v višini 923,80 DEM, in izračun po vseh elementih, ki so bili upoštevani, obrazložil. Glede na to je neutemeljena tožbena navedba, da izračun ni obrazložen. Sodišče ne sprejema kot utemeljene niti navedbe, da izračun ni v skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZDen, ker naj ne bi upošteval „sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“. Upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenih zemljišč namreč pomeni upoštevanje pri izračunu izhodiščne vrednosti 3,94 EUR/m2, določene v 4. členu Odloka, ali drugačne, če je v skladu s 5. členom Odloka ministrstvo izvedlo njeno korekcijo. Ustavno sodišče se je (namreč) v več svojih odločbah (npr. U-I-137/98 itd.) opredelilo, da „upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“ ne pomeni upoštevanja tržnih razmer ob izdaji odločbe ter poudarilo, da glede na ureditev ZDen (ker zakonodajalec zakona ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja) v denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

22. Kolikor tožnika menita, da bi bilo treba ugotoviti vrednost podržavljenih zemljišč z izvedencem, ki bi (tako navajata v tožbi) „ocenil vrednost nepremičnin glede na določbe ZDen in Odloka“, je dokaz nepotreben, saj je izračun po prej citiranih določbah 3. in 4. člena Odloka v skladu z določbami prvega in tretjega odstavka 44. člena ZDen enostaven ter ga lahko opravi uradna oseba, kot v obravnavanem primeru. Kolikor pa tožnika menita, da bi izvedenec določil lahko vrednost na drugih (pravnih) podlagah, se sodišče z njima ne more strinjati, saj je določitev vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč urejena v Odloku. Ob tem sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene navedbe, da bi bilo pri ugotavljanju vrednosti zemljišč po stanju ob podržavljenju treba upoštevati sedanji pravni status zemljišč, kar bi za obravnavani primer pomenilo, da bi se ugotavljala vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč, upoštevaje pri tem, da gre po sedanjem pravnem statusu za stavbna zemljišča; za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja na tak način pa v ZDen in Odloku po navedenem podlage ni. ZDen v prvem odstavku 44. člena (celo) izrecno zapoveduje upoštevanje „stanja premoženja v času podržavljenja“. Tudi lokacija nepremičnin (v obravnavanem primeru ...) je pri vrednotenju lahko upoštevana le na način, kot to izhaja iz citiranih določb Odloka, torej v okviru katastrskega okraja v času podržavljenja in za ta okraj ustreznega količnika.

23. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da ministrstvo, pristojno za kmetijstvo (kot to določa Odlok v 5. členu), zaradi kolizije interesov, ker je tudi pritožbeni organ, ne bi moglo podajati informacij o tem, ali je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, večja od 10 %, kar je podlaga za korekcijo izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka. Ustavno sodišče pri dosedanji presoji ustavnosti in zakonitosti določb 4. in 5. člena Odloka neskladnosti z ustavo in zakonom ni ugotovilo (npr. odločbi U-I-254/09, U-I-159/09). V sodni praksi se ob tem izpostavlja, da gre pri določbah 5. člena Odloka za normodajno funkcijo ministrstva, kar iz teh jasno izhaja, ter ne more vplivati na njegovo izvrševanje upravne funkcije z odločanjem v upravnih zadevah, ter je to po presoji sodišča v celoti prepričljiv argument. Na navedbe tožnikov, da za obravnavano zadevo pripravljena informacija ministrstva z dne 16. 2. 2016 z zaključkom, da se cena kmetijskega zemljišča ni povečala za 10 % ter da ni podlage za korekcijo izhodiščne vrednosti zemljišča, ni pravilna, da ne odraža dejanskega stanja ter da ni argumentirana, sodišče odgovarja, da se z njima ne strinja. Ministrstvo je v informaciji navedlo, da podatke o gibanju cen spremlja od uveljavitve Odloka, navedlo vir podatkov po obdobjih ter ugotovitve o razmerju med povprečno in izhodiščno ceno po letih od leta 1998 do 2014; ob eksaktnih podatkih so tako nekonkretizirani tožbeni očitki, da informacija ne odraža dejanskega stanja ter da je neargumentirana, povsem neprepričljivi in podani na splošni ravni, tako da na presojo sodišča ne morejo vplivati.

24. Upoštevaje ocene Ustavnega sodišča, sprejete v več zadevah (npr. odločbi U-I-254/09, U-I-159/09), v katerih se je seznanilo z normodajno funkcijo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, iz 5. člena Odloka, ter kako v okviru te ministrstvo v praksi zbira in obdeluje uradno dostopne podatke o tržnih cenah kmetijskih zemljišč, da ministrstvu ni mogoče očitati arbitrarne uporabe 5. člena Odloka, in stališča Ustavnega sodišča, zavzeta v številnih zadevah (npr. U-I-137/98, U-I-169/02 itd.), da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) ne pomeni, da bi moral predpis pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji ter da na podlagi predpisov o denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava, ki jim je prevladujoče sledila tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep II Ips 42/2015 z dne 10. 9. 2015, X Ips 40/2014 z dne 18. 11. 2015 itd.), sodišče meni, da ni podlage za razlago določb 5. člena Odloka v pomenu, da je določanje izhodiščne vrednosti zemljišč lahko (tudi) predmet kontradiktornega postopka, če stranke uveljavljajo upoštevanje tržne vrednosti podržavljenega premoženja. To pa pomeni, da je v postopku denacionalizacije mogoče vrednost podržavljenega premoženja v smislu prvega odstavka (in tudi tretjega) 44. člena ZDen ugotavljati izključno ob uporabi izhodiščne vrednosti, določene v 4. členu Odloka, ali nove izhodiščne vrednosti, določene po postopku iz drugega odstavka 5. člena Odloka, ter da organ ne more voditi kontradiktornega postopka zaradi dokazovanja nezakonitosti ali neustavnosti navedenih določb Odloka, kar bi ob ugotovljeni nezakonitosti posledično omogočalo uporabo instituta exceptio illegalis in ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja na drugih podlagah in z drugimi dokazi, npr. z izvedencem.

25. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da so vse tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Predlagani so namreč zgolj dokazi, ki niso pomembni za odločitev. V dokazne namene se namreč tožnika sklicujeta na zemljiškoknjižni izpisek, lokacijsko informacijo, zgodovinski izpisek, mapno kopijo in upravni spis. Za tožbi priložene dokaze: zemljiškoknjižni izpisek, mapno kopijo in lokacijsko informacijo tožnika navajata, da z njimi dokazujeta, da so predmetne nepremičnine po sedanjem stanju v naravi igrišča oziroma površine, namenjene športu in rekreaciji ter z njihovo vrnitvijo v naravi ne bi bil okrnjen kompleks ..., saj so na njegovem robu. Sodišče pa je v sodbi pritrdilo odločitvi v izpodbijani odločbi, da vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča, ker gre za zemljišča v lasti zasebno pravne osebe. Z mapno kopijo tožnika tudi dokazujeta, da bi upravičenka, če se ji zemljišč ne vrne v naravi, ostala brez dostopa do svojih parcel, kar je za odločitev o denacionalizaciji ob ugotovljeni oviri po tretjem odstavku 16. člena ZDen nerelevantna okoliščina, tudi če bi bila izkazana. Z zgodovinskim zemljiškoknjižnim izpiskom tožnika dokazujeta, da družba pri predmetnih nepremičninah nima vknjižene lastninske pravice ampak družbeno lastnino, kar je sodišče že presodilo kot nerelevantno navedbo, glede na to, da so nepremičnine olastninjene ter da navedena zemljišča iz lastninjenja niso bila izključena (tč. 11, 12 obrazložitve te sodbe). V tožbi tožnika navajata tudi, da infrastrukturno urejanje zemljišč s strani družbe A., ki ga izkazujeta z dopisom in fotografijami, kaže, da so predmetna zemljišča po sedanjem pravnem statusu stavbna ter je tako njihova vrednost veliko višja, kot znaša priznana odškodnina; sedanji pravni status pa je za ugotovitev vrednosti podržavljenih zemljišč nepomemben. V dokazne namene se tožnika sklicujeta tudi na upravni spis, pri čemer ne navedeta, na katero listino, vendar bi se njuna navedba mogla nanašati na njun predlog v postopku, naj organ za ugotovitev vrednosti podržavljenih zemljišč določi izvedenca. Da je ugotavljanje vrednosti podržavljenih zemljišč z izvedencem nepotreben dokaz, ker je izračun po določbah Odloka enostaven, podlage za drugačno vrednotenje podržavljenih zemljišč pa v predpisih ni, pa je sodišče tudi že obširno obrazložilo.

27. Stroškovni zahtevek tožnikov je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v povezavi s prvim odstavkom 155. člena tega zakona (vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj sodišče navedb stranke v vlogah za odločitev ni potrebovalo.

1 V spisni dokumentaciji je dopis Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 13. 9. 2002, ki potrjuje, da so bila predmetna zemljišča vključena v otvoritveno bilanco stanja, ki je bila podlaga za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala podjetja, ki je bil predmet lastninskega preoblikovanja po ZLPP. 2 Iz izpisov iz sodnega registra v spisni dokumentaciji izhaja, da sta bili njeni pravni prednici še družbi E. in kamp F. ter G. 3 Sklep ... z dne 28. 2. 2008, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča U 1623/2008 z dne 28. 11. 2008; 4 Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil izdan le sklep o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami, z dne 13. 11. 1997, ob tem ko začasna odredba po določbah ZLPP niti ni bila izdana (Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pa je program lastninskega preoblikovanja podjetja D., ki ni izključeval predmetnih nepremičnin, odobrila z odločbo z dne 19. 5. 1997). 5 Ponovni postopek ne pomeni odločanja o novem zahtevku stranke ali vodenja ugotovitvenega postopka o zahtevku stranke znova v celoti od začetka, pač pa gre za nadaljevanje postopka, namenjenega odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe; v tem smislu Erik Kerševan, Vilko Androjna v Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 399 6 Z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Jesenice z dne 24. 2. 1947