Jedro

Standard presoje pogoja nekrivde v sistemu prekluzij ne sme biti prestrog. Prekluzija namreč posega v pravico strank, da se v postopku izrečejo, in jo je zato treba uporabljati restriktivno in v skladu z njenim temeljnim namenom (pospešitvijo postopka).

Drži, da mora po splošnih pogojih zavarovalne pogodbe neobstoj vzročne zveze med vinjenostjo in prometno nesrečo izkazati in dokazati toženec, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi to tudi storil. Zatrjeval je zunanji, samostojen in nepričakovan vzrok (tretje vozilo, ki ga je zagledal na razdalji 50 metrov in ki je pri izvozu iz parkirišča zapeljalo na njegov vozni pas), ki je povzročil prometno nesrečo (toženec se je vozilu izmikal in zato ga je s svojim vozilom zaneslo na oškodovankin vozni pas).

Izrek

Revizija se v delu zoper odločitev o pravdnih stroških zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi zoper toženca, ki naj bi v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, uveljavlja regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ni podana vzročna zveza med toženčevo vinjenostjo in povzročitvijo prometne nesreče. 2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, saj je vozil pod vplivom alkohola. Nižji sodišči sta zmotno uporabili določbo zavarovalne pogodbe oziroma splošnih pogojev o domnevi vožnje pod vplivom alkohola. Toženec bi moral izkazati, da ni bil vinjen. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na obširne pritožbene očitke o prepozno predlaganem dokazu, ki jih je tožnica med drugim utemeljevala z izjavami priče A. M. V tem delu se sodbe pritožbenega sodišča ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je v pritožbi s sklicevanjem na uradni zaznamek, ki se nahaja v spisu okrožnega državnega tožilstva, izpostavila dvom o obstoju neznanega vozila. V navedeni spis je prvostopenjsko sodišče vpogledalo in prebralo listine, ki se v njem nahajajo. Pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Ker gre za navedbe o odločilnih dejstvih, je podana že navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji vzročne zveze zmotno uporabilo materialno pravo. Po ustaljeni sodni praksi se vinjeni voznik lahko ekskulpira, če dokaže, da je do škode prišlo izključno zaradi zunanjega, samostojnega vzroka. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je bila ovira na cestišču nepričakovana. Prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh dokazov (alkohometričnih testov). Toženčevo sposobnost reagiranja je presojalo samo, brez podlage v mnenju izvedenca ustrezne stroke, čeprav je splošno znano, da alkohol povzroča motnje v zaznavanju. Brez podlage je navedlo, da je toženec reagiral v strahu pred oviro. Sodba prvostopenjskega sodišča v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da ni mogoče trditi, da nesreče ni povzročil slabši reakcijski čas. Nenazadnje izvedenec prometne stroke ni pristojen za ugotavljanje reakcijskega časa vinjenih voznikov. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da na tem delu vozišča preglednost ne znaša 100 oziroma 200 metrov, čeprav je po mnenju izvedenca preglednost na tem delu cestišča 100 metrov in bi bilo možno varno ustaviti. Navedeno zopet pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec bi svoje vozilo pred oviro, ki ni bila nepričakovana, lahko varno ustavil, vendar je reagiral neustrezno. V nadaljevanju revizije tožnica izpodbija odločitev nižjih sodišč o povrnitvi pravdnih stroškov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena.(1)

7. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo v delu zoper odločitev o pravdnih stroških kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

8. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno dopustilo izvedbo prepozno predlaganega dokaza z zaslišanjem priče M. M. (drugi odstavek 286. člena ZPP), saj je skladna izpoved toženca in prič A. M. in A. P. (oškodovanka) o bistveni okoliščini (seznanitvi toženca z obstojem očividca) omogočala sklep, da tožencu ni mogoče očitati krivde za prepozno predlagan dokaz. Tožnica je v pritožbi izpostavila nedoslednosti v njihovih izpovedbah, ki pa jim pritožbeno sodišče ni sledilo. Ob tem je poudarilo, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da bi toženec za očividca izvedel prej. S tem je zadostilo zahtevanemu standardu obrazloženosti, ki omogoča preizkus izpodbijane sodbe. Velja še dodati, da standard presoje pogoja nekrivde v sistemu prekluzij ne sme biti prestrog. Prekluzija namreč posega v pravico strank, da se v postopku izrečejo, in jo je zato treba uporabljati restriktivno in v skladu z njenim temeljnim namenom (pospešitvijo postopka).(2) Tožnica je šele v pritožbi izpostavila dvom o obstoju tretjega vozila s sklicevanjem na uradni zaznamek v spisu okrožnega državnega tožilstva. Čeprav je v navedeni spis prvostopenjsko sodišče vpogledalo, pomeni nova trditev s sklicevanjem na določeno listino v spisu pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP), do katere se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi ne more pomeniti zmotno povzemanje izvedenskega mnenja glede preglednosti cestišča (ali je bila preglednost na tem delu cestišča 100 metrov ali več). Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je toženec tretje vozilo opazil na razdalji 50 metrov, večja preglednost cestišča na tem delu ni pravno relevantno dejstvo, saj ni vplivala na toženčevo reakcijo. Kot je pojasnjeno spodaj, je bilo treba zavrniti tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga revidentka utemeljuje s pomanjkljivimi razlogi nižjih sodišč o toženčevih sposobnostih zaznavanja.

9. Drži, da mora po splošnih pogojih zavarovalne pogodbe neobstoj vzročne zveze med vinjenostjo in prometno nesrečo izkazati in dokazati toženec, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi to tudi storil. Zatrjeval je zunanji, samostojen in nepričakovan vzrok (tretje vozilo, ki ga je zagledal na razdalji 50 metrov in ki je pri izvozu iz parkirišča zapeljalo na njegov vozni pas), ki je povzročil prometno nesrečo (toženec se je vozilu izmikal in zato ga je s svojim vozilom zaneslo na oškodovankin vozni pas). V tej smeri je bil angažiran izvedenec prometne stroke, tožnikove navedbe pa je potrdila priča (očividec).

10. Tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem opisanim zatrjevanjem toženca ni konkretizirano oporekala in ni podala pripomb na izvedensko mnenje. Njene pritožbene navedbe, ki pomenijo pritožbeno novoto, ne morejo biti upoštevne. Ob izostanku ugovornih navedb se zato prvostopenjskemu sodišču do vprašanja vpliva alkohola na toženčeve reakcije ni bilo treba (posebej) opredeljevati in tudi ni mogoče oporekati njegovi oceni, da (sporna) vinjenost na toženčevo reakcijo ni vplivala, kar je še dodatno utemeljilo s sklicevanjem na listinski dokaz (naročilo za zdravniško preiskavo) in dejstvom, da so alkohometrične preiskave pokazale, da je bila stopnja toženčeve alkoholiziranosti (po nesreči) le malo preko mejnih vrednosti. Nenazadnje velja pripomniti, da je izvedenec podal mnenje o (običajnih) reakcijah (treznih) povprečnih voznikov, kakršna je bila tudi toženčeva.

11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnice v ostalem na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4. Op. št. (2): Glej Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 599.