Jedro

Odstop pravice do odkupa stanovanja pod pogoji iz 117. člena SZ ne pomeni, da je ožji družinski član s tem pridobil posebno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih, to je v točki I., II., III. in V. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo P 106/2014 z dne 14. 6. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in o tožbenem zahtevku tožene po nasprotni tožbi. Razsodilo pa je, da se ugodi tožbenemu zahtevku, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina z ID znakom ... - stanovanje na naslovu ..., lesena vrtna uta št. 489 v naselju K., v izmeri 14 m2, prekrita s strešno kritino, denarni znesek izplačan A.A. v znesku še 256,17 EUR, gospodinjski aparati in posoda: multipraktik, komplet kuhalne posode, izvedba rostfrei 6 komadov, jedilni servis za komplet obroke za 12 oseb - porcelan, komplet jedilnega pribor za 12 oseb, komplet kozarcev - brušeno steklo za 12 oseb, ter da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka - za vsakega do ½. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi B.B. za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada kupnina, ki sta jo tožeči stranki plačali za odkup stanovanja ID znak ..., stanovanje na naslovu ... v višini 1,578.937,00 SIT oziroma 6.588,79 EUR, denarna sredstva v višini 3.581,04 EUR ter gotovina v višini 7.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi B.B. za ugotovitev, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju različna in sicer da je delež B.B., delež A.A. pa 30 %. Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi B.B., da je tožena stranka po nasprotni tožbi A.A. dolžna plačati B.B. znesek 169,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v presežku za 19,00 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Glede stanovanja je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da v skupno premoženje spada stanovanje in ne zgolj kupnina, plačana zanj. Sodišče je zaključilo, da ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da v skupno premoženje spada plačana kupnina za stanovanje. Po naravi same stvari, ker je plačani denarni znesek z dejstvom plačila tretji osebi prenehal biti del skupnega premoženja, plačilo pa je pomenilo izpolnitev obveznosti zakoncev, zato do plačanih sredstev nimata več nobenih upravičenj. Pojem skupnega premoženja pa lahko zajema le premoženjske pravice ali terjatve. Sodišče ni sledilo navedbi tožene stranke po nasprotni tožbi, da je odstop predkupne pravice bilo darilo dano le njemu, kajti privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, ne pomeni odstopa premoženjske pravice. To pravico je imel toženec že po zakonu, njegov oče pa se je odpovedal prednostni pravici do odkupa stanovanja. Takšno stališče je že zavzeto v sodni praksi. Pravdni stranki sta izključno iz lastnih sredstev plačali celotno kupnino za nakup stanovanja. Posebno zaslišanje toženčevega očeta zato ni bilo potrebno, ker so odločilna dejstva nesporna, to pa je dejstvo kdo je plačal kupnino. Glede vrtne ute je sodišče prve stopnje prav tako štelo, da spada v skupno premoženje, saj sta tožnica in toženec z izdelavo vrtne ute postala njena lastnika na podlagi določbe 57. člena SPZ, vrtna uta pa na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR spada v njuno skupno premoženje. Glede osebnega vozila je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ga pravdni stranki imeli v skupni uporabi. Tožnica pa je to vozilo pridobila na podlagi pogodbe o leasingu. Leasing je nato bil odpovedan, vozilo je bilo prodano, kupnina je bila delno nakazana na račun leasing pogodbe, razliko 1.587,00 EUR pa je tožnica porabila za poplačilo skupnega kredita v znesku 1.311,08 EUR ter za stroške predčasnega poplačila v znesku 19,80 EUR, skupaj 1.330,83 EUR. Od izplačila za avto je tako ostalo še 256,17 EUR, kar predstavlja skupno premoženje, ki je ostalo ob razvezi zakonske zveze. Glede gotovine je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da obstoj gotovine v višini 7.000,00 EUR ni dokazan. Že zgolj obstoj te gotovine, če bi bil dokazan pa bi zadoščal za ugotovitev, da spada v skupno premoženje, ter bi bil predmet nadaljnje delitve skupnega premoženja. Zatrjevana nedopustna razpolaganja tožnice na postavljeni tožbeni zahtevek ne bi vplivala, glede na to, da toženec ni zahteval tudi vračila (njegovega deleža) domnevno odtujenega denarja. Glede odločitve o gospodinjskih aparatih pritožba ni podana. Ko je sodišče določilo, da sta deleža na tem premoženju enaka, vsak do 50 %, je pri tem uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Glede obveznosti plačila zneska 169,22 EUR tožena stranka prav tako ni podala pritožbe. O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Glede na delni uspeh obeh strank v pravdi in glede na naravo spora je sodišče mnenja, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev vsebovano v točki I., II., III. in V. sodbe se pritožuje tožena stranka B.B. po svoji pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Glede stanovanja je pritožnik mnenja, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, da je šlo v danem primeru dejansko za dvojni posel kot je trdil toženec. Toženec je v dokaz tem trditvam predlagal zaslišanje očeta, sodišče pa temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Po mnenju tožene stranke je storilo sodišče absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je opustitev tega dokaza, ki ga je v svojo korist predlagala tožena stranka, vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Ker sodišče dejstev, ki jih je zatrjeval toženec sploh ni ugotavljalo, je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Mnenja je, da je oče prenesel pravico do odkupa kot darilo samo tožencu. Sodišče se je napačno in preuranjeno postavilo na stališče, da je sodna praksa zavzela stališče, da se nakup po pogojih člena 117 SZ ne upošteva kot posebno premoženje zakonca in, da ni tehtnih razlogov za odstop od takšne odločitve in je argument gradilo na sodbi VS II Ips 1077/2008. Sodba, na katero se sklicuje sodišče, temelji na stališču VS, da privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, ne pomeni odstopa premoženjske pravice. Po mnenju tožene stranke takšno stališče Vrhovnega sodišča ni pravilno. V konkretnem primeru gre za premoženjsko pravico, ki je prenosljiva in je njeno vrednost mogoče izraziti v denarju, pomeni pa razliko med dejansko plačano kupnino za stanovanje, kupljeno po določilih SZ in realno tržno vrednostjo stanovanja. V danem primeru je bila dejansko plačana kupnina 8.000,00 EUR, sedanja tržna vrednost tega stanovanja pa je 60.000,00 EUR. Toženčev oče je bil prejemnik te pravice do odkupa stanovanja, moral pa je dati privolitev, da bo stanovanje odkupil. Res pa je, da prejemnik te pravice običajno ni podpisal kakšnega posebnega obrazca, da se strinja s prenosom te pravice. Ta pravica tudi ni osebnostna pravica, pravico do cenejšega nakupa je hotel oče tožene stranke podariti le sinu. To dejstvo bi vedel povedati, če bi sodišče dovolilo dokaz z njegovim zaslišanjem. Zato prenos pravice predstavlja posebno premoženje toženca. Mnenja je, da je sodišče napačno odločilo glede lesene vrtne ute št. 489 v naselju K.. Toženec je odstopil od najemne pogodbe, zato ute nima več v posesti. Toženec je s prenosom posesti prenesel tudi lastninsko pravico na premičnini - uti. Zato stvarnopravni zahtevek ni utemeljen in je treba ta del tožbenega zahtevka v celoti zavrniti. Tudi če bi sodišče ugodilo takemu zahtevku, je le-ta neizvršljiv, ker ute ne bo mogoče deliti. Glede osebnega avtomobila in gotovine pa je po mnenju tožene stranke sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi v tem delu sledilo le navedbam tožeče stranke ne pa toženca, zato je sodba v tem delu arbitrarna. Sodišče je v celoti nekritično verjelo izpovedi tožnice, da je razliko kupnine porabila zato, da je pokrila kredit. Na drugi strani pa ni verjelo tožniku, da je razpolagal z gotovino. Sodišče se ni opredelilo, zakaj je izpoved tožnice bolj verodostojna od izpovedi toženca. Tožnica ne bi mogla iti na dopust, če ne bi imela gotovine. V delu točke I. kjer sodišče ugotavlja katere premičnine - gospodinjski aparati in posoda spada v skupno premoženje, toženec pritožbe ne vlaga. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in se ugodi tožbenemu zahtevku toženca po nasprotni tožbi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede očitkov v pritožbi, da je neutemeljena odločitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi stanovanje, ki je v zemljiški knjigi vodeno kot posamezni del št. ... v stavbi št. … k.o. ..., ID znak ..., ki je sicer v lasti toženca B.B., kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil oče toženca imetnik stanovanjske pravice in da je dne 15. 12. 1980 podal pisno privolitev, da toženec kot njegov ožji družinski član (sin) odkupi stanovanje v skladu s 117. členom Stanovanjskega zakona. Nato je bila sklenjena dne 22. 9. 1993 kupoprodajna pogodba med ZPIZ Slovenije kot prodajalcem in tožencem kot kupcem po pogojih iz člena 117 SZ. Tožnica in toženec sta bila tedaj že poročena. Celotna kupnina 1,578.937,00 SIT za stanovanje je bila plačana iz skupnih sredstev pravdnih strank in sicer ob podpisu pogodbe 10 % 157.894,00 SIT, preostanek pa v 120 mesečnih obrokih. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZZZDR, ki določajo, da je premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena), prav tako se po prvem odstavku 59. člena ZZZDR domneva, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak, če kateri od njiju ne dokaže, da sta prispevala k njegovemu nastanku v drugačnem razmerju. Tožena stranka je sicer skušala z nasprotno tožbo doseči, da je odstop stanovanjske pravice s strani njegovega očeta pomenil njemu darilo in da zato ta del predstavlja njegovo posebno premoženje. V ta namen je zahteval tudi zaslišanje svojega očeta. Sodišče temu dokaznemu predlogu pravilno ni sledilo, saj je v nadaljevanju pravilno uporabilo materialno pravo in tudi v tej zvezi sprejeto sodno prakso, ki izhaja iz odločb VS RS.(1) Po drugem odstavku 117. člena SZ ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov družinski član pri nakupu stanovanja pravico do popusta v višini 30 % od vrednosti stanovanja, zmanjšano za še ne realno vrnjeno lastno udeležbo in za lastna vlaganja, ki se odražajo v povečani vrednosti stanovanja. Zato privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, ne pomeni premoženjske pravice in ne gre za darilo. Stanovanjska pravica po nekdanjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih je namreč nepremoženjska pravica, tako pa jo obravnava tudi 117. člen SZ. Privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, tako pomeni le njegovo odločitev o tem, kateri od drugih upravičencev lahko uveljavlja svojo pravico do odkupa stanovanja in iz nje izhajajočo korist. V prid takšni razlagi govori tudi dejstvo, da je privolitev imetnika stanovanjske pravice enostranska izjava volje, s katero že po naravi stvari ne more priti do (neodplačnega) premika premoženja. Do neodplačnega ali odplačnega premika premoženja namreč lahko pride le na podlagi dvostranskega pravnega posla, torej obligacijskega razmerja med dvema pravdnima strankama. Takšne pisne pogodbe(2) toženec ni predložil, zato zaslišanje očeta ne bi pripeljalo do drugačnega zaključka in je zato zmotno stališče toženca, da privolitev njegovih staršev, da odkupi stanovanje, pomeni darilo in torej njegovo posebno premoženje, ki ga je treba upoštevati pri določitvi višine deleža na skupnem premoženju. Odločitev sodišča prve stopnje, da spada stanovanje v skupno premoženje in da je lastninski delež na tem stanovanju vsakega do ½, je tako materialnopravno pravilna. Vsi, ki po določbi prvega odstavka 117. člena lahko nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ožji družinski član ima tako svojo pravico do odkupa, le da je njena uresničitev vezana na privolitev imetnika stanovanjske pravice kot primarnega odkupnega upravičenca. S privolitvijo po 117. členu SZ imetnik stanovanjske pravice tako ne prenaša svoje pravico do odkupa na nekoga, ki te pravice nima, temveč odloča, kdo izmed ostalih upravičencev do privatizacije bo po določbah SZ lahko uresničil svojo odkupno upravičenje. Tako se torej imetnik stanovanjske pravice odpoveduje svoji prednostni pravici do odkupa in zato se to ne more šteti kot darilo. Zakon namreč sam omogoča odpoved prednostni pravici v celoti, zato lahko imetnik stanovanjske pravice kot primarni upravičenec kupi stanovanje skupaj s katerim od drugih upravičencev tudi z zakoncem ali pa sam. Zato pritožba nima prav, ko se ne strinja s takšnimi stališči VS RS, da ne gre za premoženjsko pravico, ki bi lahko bila predmet posebne pogodbe, saj gre za pravico, ki izvira na podlagi same določbe 117. člena SZ. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna. V pritožbi toženec navaja, da je to ugodnost cenejšega odkupa hotel oče tožene stranke podariti le sinu, torej obstoj takšne pogodbe tudi iz teh pritožbenih trditev, da je “hotel” podariti to stanovanje, ne izhaja.

6. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje zakoncev z enakim deležem spada tudi vrtna uta K. št. ..., zgrajena na zemljišču najetem od P.. V tej zvezi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnica in toženec z izdelavo vrtne ute postala njena lastnika na podlagi določbe 57. člena SPZ in da vrtna uta na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR spada v njuno skupno premoženje. Pritožbene navedbe, da takšen zahtevek ni izvršljiv, takšnega pravilnega zaključka sodišče prve stopnje ne more omajati, saj gre v konkretnem primeru za ugotavljanje skupnega premoženja, pridobljenega tekom trajanja zakonske zveze in deleža na njem, ne pa za delitev tega premoženja.

7. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje spada le razlika med kupnino in plačanimi leasing obroki v znesku 256,17 EUR. Sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu obrazložena in odločitev ni arbitrarna. To velja tako glede odločitve, da v skupno premoženje ne spada gotovina v višini 7.000,00 EUR. V tej zvezi je sodišče verjelo tožnici, ki je predložila tudi listine, s katerimi je dokazala obstoj in predčasno odplačilo kredita. Sicer ni predložila kreditne pogodbe, iz katere bi bil razviden namen kredita, obstoj tega kredita pritožnik ne izpodbija in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so se krile prevzete obveznosti iz skupnega premoženja in da gre za skupne obveznosti, ki so nastale tekom trajanja zakonske zveze in se tudi pokrivajo iz skupnega premoženja. Sodišče pravilno ni sledilo navedbi tožene stranke, da je imel doma gotovino v višini 7.000,00 EUR. Sam predloženi bančni izpisek ne dokazuje te trditve. Toženec ni dokazal zakaj naj bi ravno znesek 7.000,00 EUR v gotovini imel doma. Bančni izpiski dokazujejo zgolj to, da je toženec prejemke iz bančnega računa redno dvigoval, ne dokazujejo pa nadaljnje usode tega denarja. Glede samega dopusta tožnice pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili odnosi doma vse od vrnitve tožnice iz dopusta že tako skrhani, da je dvomljivo, zakaj bi nekdo puščal večjo vsoto gotovine, vsem na razpolago v stanovanju. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, da ni štelo, da tudi ta gotovina spada v skupno premoženje zakoncev.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso prej citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo očeta tožnika.

9. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, je zato pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi. Posebne obrazložitve pritožbe v tej zvezi toženec, to je tožnik po nasprotni tožbi, ne podaja, smiselno to izpodbija s pritožbenimi razlogi glede točke I. odločitev sodišča prve stopnje, ki pa se je izkazala za neutemeljeno, kot je obrazloženo zgoraj.

10. Pritožnik v uvodnem delu pritožbe navaja, da izpodbija tudi odločitev, vsebovano v točki V, to je glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. V tej zvezi pa je pritožba neobrazložena, saj pritožbenih navedb zakaj odločitev sodišča prve stopnje glede uporabe drugega odstavka 154. člena ZPP ni pravilna, pritožnik ne navede.

11. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.